Simbolični grob

V šolah smo se učili, da je komunistična partija naročila svoji organizaciji VOS, da je v letih 1941 in 1942 izvedla številne atentate na "slovenske izdajalce", ker so sodelovali z italijanskim okupatorjem. Najvišji slovenski politik v času med vojno, dravski ban Marko Natlačen, je po okupaciji s skupino slovenskih politikov vstopil v consulto, "sosvet", potem zaradi nestrinjanja z italijansko politiko izstopil, jeseni 1942 pa je padel kot žrtev političnega atentata. Pred dnevi je iz Kanade priletel njegov sin Anton Natlačen, eden upokojenih poddirektorjev letalske družbe Canada Air, ki je na Žalah postavil spominsko grobno ploščo, ki jo je med komemorativno mašo v krogu prijateljev blagoslovil ljubljanski nadškof Alojz Uran.

Zakaj ste postavili nagrobnik očetu 63 let po njegovi smrti?

Očeta je pokopala mama v družinski grobnici oktobra 1942, potem pa je leta 1946 tedanji policijski minister Polič izdal odlok, po katerem so izkopali precej grobov žrtev VOSA. Da so nam porušili grobnico in odpeljali posmrtne ostanke očeta, njegove prve žene in dveh starejših bratov, sem zvedel v taborišču Lienz na Koroškem leta 1946 od salezijanca Blatnika, ki je v taborišču urejal taboriščni časopis. Kako je on izvedel? Pridiga škofa Vovka je bila dovolj jasna. Pri maši v ljubljanski stolnici je rekel, da med živalmi samo hijene rujejo po grobovih. Tisti, ki so vedeli, kaj se je zgodilo, so razumeli.

Ste bili doma, ko so ubili vašega očeta?

Imel sem 12 let, tisto jutro sem šel v bližnjo trgovino po šolske potrebščine; pri vrtnih vratih je čakal in zvonil duhovnik. Pozdravim ga Hvaljen Jezus! in grem naprej. Ko se vračam, vidim vse polno italijanske vojske in slišim govorjenje, da je bilo pri Natlačenovih streljanje. Kaj se je zgodilo, so mi povedali doma. Kuharica Katika je šla pogledat k vratom, kdo zvoni. Ni ga poznala, zato je poklicala mamo, ki je šla pogledat, kdo stoji pred ograjo. Rekel je, da je kaplan iz Trebnjega in da ima pismo od dekana za očeta. Odpre mu vrata, ga pelje v vežo, pokliče očeta in ta ga povabi v sprejemnico. Mama odide po stopnicah, ko zasliši dva strela. Kot smo ugotovili, si je oče hotel ravno nadeti očala, da bi prebral pismo, ko ga je zadel smrtni strel v oko. Ko gre mama proti sprejemnici, pride duhovnik s pištolo v rokah, iz kuhinje pa skoči brat Marko, ki se je spopadel z njim. Na srečo se je pištola zaskočila, tako da ga je udaril s pištolo po glavi. V duhovnika preoblečeni morilec je potem skočil skozi okno in prek ograje pobegnil. Takoj potem je prišel jezuit pater Preac in mu dal še sveto olje, svečko smo mu prižgali, pisatelj dr. Tine Debeljak je prišel, slikarka Bara Remčeva je celo naredila dve skici očeta, kako leži v krvi na tleh.

Hiša ni bila zastražena?

Ne, seveda ne. Italijanski stražar je stal v sosednji ulici pred stavbo poljanske gimnazije, v kateri pa je bila "guardia di finance". Očeta so takoj odpeljali na Žale, kamor je šla vsa družina, ko pa smo se s tramvajem vrnili na Zrinjskega ulico, smo naleteli na italijansko zaporo, ki nas ni pustila domov, ker da bodo streljali talce. Takrat se je oglasila mama, da hoče govoriti z oficirjem, da se to ne sme narediti, da je dovolj že ena žrtev. Brat je prevajal, a vojaki so mu zagrozili, da če ne utihne in odide, bodo še njega postavili med talce. Vsi smo odšli v bližnji dom Jozefinum, ko smo zaslišali rafale. Ustrelili so 24 talcev. Očeta smo potem pokopali čez dva dni, veliko ljudi je bilo na pogrebu, maševal je škof Rožman, edina reč, ki je motila, je bil italijanski general Robotti, hodil je z bičem v roki.

Kdo je prihajal v vašo hišo pred ubojem očeta?

Prihajali so politiki iz vseh strank in se skupaj odločali, da gredo v sosvet pod Italijani. Dobro se spomnim, da je oče sklenil, da gre k papežu v Rim. V ljubljanski pokrajini je bilo 17.000 beguncev, ki so pribežali pred Nemci iz Štajerske in Gorenjske. Takrat sta z Erlichom sestavila spomenico in jo dala patru Zakrajšku, ki je bil ameriški državljan. Amerika je bila takrat nevtralna in on je odnesel to spomenico v ZDA, da bi povedal svetu, kaj se dogaja v Sloveniji. V ameriških časopisih so potem objavili to spomenico z naslovom Matyrdom of Slovenia "Mučeništvo slovenstva". Enako je oče poskušal iti k papežu in je zato prosil italijanske oblasti za dovoljenje, da odide v Rim. Italijani so mu ga dali, če se oglasi tudi pri Mussoliniju. Kje je očetov originalni govor Mussoliniju, ne vem, vem pa, da se je oče grozno jezil, da so časopisi objavili ponaredek. On se je zahvalil Mussoliniju, da jim je dal neko kulturno svobodo in da je blagohotno sprejel begunce pred Nemci, prosil pa ga je, da pri Hitlerju posreduje, da bi bolj človeško ravnal, in prosil ga je tudi, da bi Primorsko s Slovenci priključil ljubljanski pokrajini, da bi tudi oni imeli isto kulturno svobodo. Tega pa ni bilo v nobenem časopisu. Pri papežu je prek svojih ljudi dosegel, da bi ga papež sprejel prvega in šele za njim komisarja Graziolija, toda Italijani so uredili, da so prišli na skupni obisk. Ko pa so prišli k papežu, pride sveti oče k očetu, ga prime za roko in ga odpelje v svojo pisarno, Grazioli pa je ostal pred vrati. To je tudi dejstvo.

Ko je prišel maj 1945, ste bili v dilemi, kaj storiti?

5. maja sem od domobranskih vojakov, ki so se vračali, zvedel, da so partizani že pri Postojni, da Ljubljana ne bo branjena. In ko sem zvedel, da popoldne pelje vlak proti Tržiču, sem vzel nahrbtnik, osebne stvari in nekaj paketov cigar in cigaret, ki so ostale od očeta, da bi jih zamenjal v sili. Ko sem čez nekaj dni prišel v Spittal, sem srečal svojo mamo, ki je odšla iz Ljubljane naslednji dan, na pločniku ob cesti je sedel dr. Tine Debeljak, v naročju je imel pisalni stroj, ki ga je vedno nosil s seboj. Na Koroškem sem bil potem v taboriščih za begunce, kjer sem maturiral v taboriščni gimnaziji, ki jo je ustanovil profesor Marko Bajuk. Ko se je odprla Kanada, sem odšel za eno leto pomagat na kmete, potem sem delal kot gradbeni delavec, natakar, inženir, nazadnje kot podpredsednik logistike in racionalizacije pri Canada Air.

Kdaj ste se prvič vrnili v Slovenijo?

Leta 1964 z ženo, ki je Francozinja, in zaradi občutka varnosti še z dvema prijateljema. Nismo imeli nobenih težav, toda spomnim se, da sem šel k maši v stolnico, kjer je imel pridigo profesor Šolar, moj gimnazijski profesor, izjemen človek s karizmo. Sem se ga razveselil, vendar si nisem upal potem pristopiti k njemu, ker sem se bal, da bi mu povzročil neprijetnosti, če me kdo slučajno opazuje.

Ste iskali očetov grob in njegove ostanke?

Seveda, točno se spominjam, kje je stala grobnica, ki je ni več, zdaj je tam pokopana neka partizanka. Pred desetimi leti sem šel na upravo in nisem vprašal za Marka Natlačena, ampak za Vido in Bogumila Natlačena: evidence ni. Moj brat, ki je zdaj Američan, je pisal Kučanu ob njegovem obisku v Ameriki, kjer je v govoru rekel, da hoče popraviti krivice, ne da bi se s tem delale nove. Prosil ga je, da mu pomaga najti posmrtne ostanke očeta in družine. Ni dobil nobenega odgovora. Bilo je pa veliko govoric, kje so končali: da so jih predelali v lepilo, da so jih po vojni nemški ujetniki na Viču podkopali v traso ceste.

Zakaj ste dali postaviti nagrobnik šele zdaj?

Bal sem se, nisem imel zaupanja. Moja sestra je bila proti, je rekla, da ga bodo razbili. Na idejo me je napeljal primorski rojak Mirko Kovač, ki je začel študirati zgodovino teh zadev, in je uredil, da bi na očetovi rojstni hiši postavili spominsko tablo. Sorodniki, ki tam živijo, iz strahu niso privolili, pa smo rekli, da jo postavimo na Žalah.