Eksplozije ročnih bomb

Prejšnji teden so na pokopališču v Šentjerneju pokopali šestinštiridesetletno Ivanko Brajdič in njeno komaj enaindvajsetletno hčerko Jovanko Kočevar. Med objokanimi romskimi sorodniki iz vse Slovenije so bili dobršen del navzočih Jovankini sodelavci. Ravnatelj osnovne šole Frana Metelka iz Škocjana, kjer je bila Jovanka prek javnih del zaposlena, je nad grobovoma zarezal v tišino s poslovilnim govorom: "Po več kot celoletnem delu v vlogi romske asistentke na naši šoli si se na svoje delo tako zelo navadila, da si brez težav opravila vse svoje delovne obveznosti ... Vaše dvorišče je nudilo zavetje otrokom iz celotnega naselja, ko smo med počitnicami pripravljali ustvarjalne delavnice za predšolske otroke ..."

Da, dvorišče ... zadnja hiša v romskem naselju Dobruška vas, ki leži blizu Škocjana. Hišica stoji ob sami cesti, tako da se je lahko za zdaj še neznani storilec pripeljal skoraj do okna, skozi steklo katerega je vrgel ročno bombo. Sosedje so ob eksploziji, ki je zabobnela prvi petek junija, pomislili, da je prišlo do trčenja avtomobilov. Velika sreča je, da treh sinov (18, 16 in 14 let) ta večer ob 23.50, ko je počilo, po naključju ni bilo doma. Sicer bi granata vzela kar pet življenj hkrati, saj je hiša tako majhna, da bi še kamen zadel več ljudi naenkrat.

Sirot - oče je zaradi raka umrl že pred sedmimi leti - med pogrebnim obredom ni bilo. Smrt matere in sestre jih je, po pričevanju sorodnikov, pahnila v komaj prištevno stanje. Tudi Romkinje, ki je nekaj ur pred pogrebom ob pogledu na grobove začela histerično kričati in zvita od bolečine padla na tla, ni bilo. V takih primerih je trpljenje ob izgubi tako hudo, da si sorodniki še sami zaželijo smrti. "Veste, Jovanka se je hotela učiti naprej," je pripomnil njen sodelavec, "pa je mama ni pustila, ker se je bala romskega porekla ..."

Verzije in dejstva

Po eksploziji policija zaradi interesov preiskave ni hotela posredovati podatkov. Zato so se o storilcu v medijih razširile najrazličnejše teorije. Kriv naj bi bil sovaščan, ki se je vrnil ravno na teden eksplozije z Doba in je hotel poravnati neke račune ali je nekdo hotel z njim poravnati račune, pa je vrgel bombo v napačno hišo. Osemintridesetletni Hrvat naj bi nekemu Romu prodal orožje, ta pa mu je ostal dolžan denar, zato je prodajalec grozil dolžniku, da mu bo razdejal hišo. Tudi v tem primeru naj bi bila granata, ki jo na črnem trgu dobite za ceno od 80 evrov dalje, namenjena v drugo hišo.

Skratka, vse te verzije imajo le eno pomanjkljivost - hiša, ki stoji na robu vasi, ima z omenjenimi domnevnimi storilci le šibko vez. Res pa je, da je verjeti v "lokalni obračun" med samimi Romi mnogo lažje kot v pomisleke, ki se porajajo ob dejstvu, da se je na drugem koncu novomeškega okoliša pred mesecem dni zgodila še ena eksplozija. V zadnji hiši v vasi Brezje pri Novem mestu je na prvi majski petek, približno ob 23.25, neznani storilec skušal vreči ročno bombo skozi okno male lesene barake.

Slabih trinajst kilometrov od eksplozije, ki je zahtevala dve življenji, se vam zazdi, da se zgodba odvrti še enkrat. Okno v Brezju prav tako kot okno v Dobruški vasi gleda na glavno cesto. V hišici, ki stoji ob cesti, so spali mati Lucija Brajdič, oče Kazimir Ilič ter dva otroka, Ana in Stiven. Bomba je očitno zadela okenski stebriček, zaradi tega odskočila nazaj ter naredila večjo luknjo v zemlji ob hiši, družina pa je bila zaradi okenske ovire rešena. "Zdaj smo kot v Iraku," je komentiral Kazimir Ilič. Drobci od eksplozije so njegovi ženi poškodovali trebuh, saj je tisto noč spala v kuhinji blizu okna. "Ravno smo šli spat. Najprej sem pomislila, da je razneslo plinsko jeklenko," je dejala Lucija o večeru, ki se je zanjo končal v bolnici.

Lucija in Kazimir nista zaposlena, Ana in Stiven pa sta še šolarja. Sedaj cela družina le težko spi, saj niti ne vedo, kdo bi jim lahko storil tako zahrbtno dejanje, niti si ne predstavljajo. Tudi sovražnikov, kakor smo se pozanimali v vasi, ta družina, ni imela. Njihov bistveno premožnejši sosed, vsaj po hiši sodeč, je zatrdil, da v napadeni družini niso slabi ljudje. "Če bi bombo vrgli na dvorišče k meni, bi vsi takoj rekli fovšija ali da nimam čistih računov," je komentiral sosed, ki je hotel ostati anonimen. "A tukaj ni bilo nobenega obračuna. Čeprav imam čiste račune, si zdaj gradim betonsko ograjo in bom namestil kamere. Če so napadli nedolžne, kdo pravi, da ne bodo napadli tudi mene?"