Kdo bo zahteval referendum?

Prejšnjo sredo je parlament sprejel novi zakon o RTV Slovenija. Koaliciji se je izšlo po načrtih. Zakon je spravila pod streho še pred poletnimi počitnicami. Ne glede na vse kritike, da z zakonom podržavlja javni RTV-servis. In ne glede na to, da javne razprave o RTV-zakonu praktično ni bilo, saj se je začela šele potem, ko ga je že obravnaval parlament in ga je bilo mogoče spreminjati le še z dopolnili; med temi pa so vladajoči poslanci nato seveda upoštevali skoraj izključno tiste, ki so jih predlagali sami. Parlament je tako sprejel zakon, ki uvaja parlamentarni kanal in veča vpliv države na upravljanje RTV-ja. Določa tudi, da bodo 16 civilnodružbenih članov programskega sveta imenovali poslanci, nadzorni svet pa bo imel tako široka pooblastila, da bo sprejemal večino ključnih odločitev in hkrati nadziral sam sebe. Zakon je koalicija izglasovala ob obstrukciji poslancev LDS in SD in v družbi poslancev SNS, ki so sicer glasovali proti zakonu, a so vseeno omogočili njegovo sprejetje. Parlament je bil namreč ravno zaradi prisotnosti SNS sklepčen.

Še nekaj dni pred sprejetjem zakona je kazalo drugače ... Da se bo sprejemanje zakona zavleklo vsaj za nekaj mesecev. Da bo zakon zaustavila referendumska pobuda Marjana Sedmaka. Še sam predsednik parlamenta France Cukjati je ob vložitvi pobude izjavil, da bo ta sprejemanje zakona gotovo prestavila vsaj na jesen. Štiri dni pozneje, ko je moral Cukjati podati formalno mnenje o pobudi, pa pobude ni požegnal, kar je bilo sicer pričakovati. Vendar pa pobude presenetljivo tudi ni vrnil Sedmaku, da bi jo ta popravil oziroma dopolnil. Cukjati je pobudo preprosto zavrnil. Zato bi moral Sedmak, če bi še želel zahtevati referendum pred sprejetjem zakona, spisati povsem novo pobudo in v enem samem dnevu, ki je ostal do finalne obravnave zakona o RTV v parlamentu, ter še enkrat zbrati 1000 podpisov volilcev. In ker je bil Sedmak prejšnji teden v tujini in se zato ni seznanil s Cukjatijevim pisnim odgovorom, sploh ni bilo pričakovati, da bo to storil ...

Zakaj je Cukjati zavrnil Sedmakovo pobudo? Pravi, da je svojo odločitev oprl na mnenje parlamentarnih pravnikov, ki so ugotovili, da "v zvezi s tako pomanjkljivim in nepravilno oblikovanim vprašanjem po naši oceni ni mogoče izvesti referenduma in zato tudi ni mogoče določiti roka za zbiranje podpisov volivcev v podporo zahtevi za razpis referenduma". Pri tem je zanimivo, da so parlamentarni pravniki doslej negativno mnenje izrekali tistim referendumskim pobudam, ki so bile protizakonite in protiustavne, ki denimo niso bile vezane na konkreten zakonski predlog, ki so jih vložile še neustanovljene politične stranke ... Kadar pobudniki referendumov referendumskega vprašanja niso zastavili dovolj jasno, jim je dal predsednik parlamenta običajno možnost, da svoje vprašanje popravijo. Recimo v primeru referendumske pobude o TET3 ali pa v primeru pobude Dominika Freliha, ki je leta 2001 nasprotoval biomedicinski oploditvi samskih žensk (pozneje mu je na pomoč priskočilo 30 poslancev s Cukjatijem na čelu). Referendumsko vprašanje o nedeljskem delu trgovin pa so morali pobudniki popravili kar trikrat.

Tudi Sedmakova pobuda je pravnike zmotila zaradi referendumskega vprašanja. In prav zato je Cukjatijeva odločitev, da njegovo pobudo v celoti zavrne, toliko bolj presenetila. Parlamentarni pravniki sicer menijo, da njegova odločitev ni sporna. Da je bilo podobno storjeno tudi v primeru pobud Franca Majcna, Elene Pečarič in Nove stranke. Branko Grims je Sedmakovo pobudo označil kot poskus zavlačevanja, za katerim stoji LDS. Res je, da bi opozicija s pomočjo tridesetih podpisov poslancev (LDS ima 23 poslancev, SD 10) lahko že pred sprejemom RTV-zakona izsilila referendum. In prav to je koalicija v minulih dneh večkrat poočitala največjima opozicijskima strankama.

Kljub temu nista LDS in SD vse do sprejetja zakona o RTV Slovenija storili nič. Opozarjali sta le, da bi moral Cukjati Sedmaku dovoliti, da svojo pobudo dopolni in popravi. Pa čeprav je očitno vsaj v LDS obstajala podpora referendumski ideji, saj je zajetno število članov LDS svoj podpis prispevalo že k Sedmakovi pobudi. Vprašanje je, zakaj se je opozicija pred sprejemom zakona obotavljala. Morda zaradi dosedanjih slabih izkušenj z referendumi, morda zato, ker LDS pretresa notranja kriza. Gotovo je v zraku viselo tudi vprašanje, kako bi se pridobivanje podpore obneslo v času dopustov. Po drugi strani pa je bilo jasno, da bosta LDS in SD po sprejetju zakona dobili možnost popravnega izpita. Na voljo sta dobili sedem dni (do 29. junija opolnoči), da zahtevata naknadni zakonodajni referendum. Tudi Sedmak je povedal, da računa na to, da bosta referendumsko iniciativo prevzeli LDS in SD. Če namreč referenduma ne bi zahtevali, bi to pomenilo, da pristajata na zakon, ne glede na njune do zakona zelo kritične besede.

Prejšnji petek se je LDS vendarle odločila. Majda Širca je sporočila, da se je vseh njihovih 23 poslancev pripravljenih podpisati pod referendumsko pobudo. In da jim torej manjka še sedem podpisov. Zato so drugi dve opozicijski stranki, SD in SNS, pozvali, naj sopodpišeta pobudo. Podpora SNS je sicer vprašljiva. Ker pa je SD doslej poudarjala, da bo izkoristila vsa pravna sredstva za preprečitev uveljavitve zakona, bi se zdelo logično, da LDS vendarle ne bo težko zbrati potrebnih podpisov. Ali pač?

Še preden je Širca na novinarski konferenci začela razlagati LDS-ove načrte, je med novinarji zaokrožila za marsikoga presenetljiva novica o pismu, ki ga je na Antona Ropa naslovil predsednik SD Borut Pahor, da bi mu odgovoril na ponudbo o skupni referendumski akciji. "Za Tvoje povabilo se ti vljudno zahvaljujem, vendar ga ne morem in ne želim sprejeti. Vsaj jaz ne. Morda se bo v ponedeljek na seji predsedstva, ki jo predlaga naša poslanska skupina, večina v stranki odločila drugače. Kot demokrat bom sicer to dolžan sprejeti, vendar z velikim obžalovanjem, v prepričanju, da gre za zelo napačno odločitev," je Pahor napisal Ropu. Pahor je sicer zapisal, da se zdi tudi njemu zakon slab in da bi na referendumu tudi sam glasoval proti njemu. Odgovornosti za referendum pa predsednik SD ne želi prevzeti. Pahor je to argumentiral s tem, da bi morala referendum sklicati civilna družba, da bodo zakon spremenili, ko se vrnejo na oblast, in da se mu zakon o RTV še zdaleč ne zdi tako škodljiv za slovensko prihodnost kot vladna ravnodušnost in neznanje o gospodarskih in socialnih reformah.

Čeprav je Pahor dvignil roke od referenduma o RTV-zakonu, pa je LDS po drugi strani njegovo stranko s ponujenimi 23 podpisi poslancev dobesedno prisilila, da se odloči. V ponedeljek naj bi bilo znano, ali bodo poslanci SD poslušali svojega predsednika ali pa bodo vztrajali pri svojih kritičnih prepričanjih o RTV-zakonu. Če referenduma ne bodo podprli, se namerava LDS lotiti zbiranja podpisov med volilci.

Najprej poskus sprave, potem pa grožnje

Kar je minister Virant poskušal oprati, sta Janša in Rupel spet zamazala

Zaradi očitkov "glede posredovanja informacij ter odprtosti in preglednosti državne uprave" je minister Virant v torek popoldne sklical posvet z novinarji in uredniki. Poteza, ki jo je po Pavlinovem spodrsljaju v Sobotni prilogi napovedal Franci Zavrl, je na prvi pogled zelo prijazna. Vlado pač zanima, kako bi bolje sodelovala z novinarskih cehom, kakšne težave se pokažejo pri komunikaciji in kje so ozka grla. O globokih se ni govorilo. Posveta se je udeležilo zelo malo novinarjev, z vladne strani pa sta prišla minister Virant in njegov sekretar Perenič, ki sta bila, razumljivo, nad udeležbo novinarjevi malce razočarana.

Kratek rezime sestanka na Langusovi. Vlada se trudi, da bi bila njena politika odprta in transparenta. Dokaz za to je novela zakona o dostopu do informacij javne narave. Pripravljajo projekt poenotenja spletnih strani, Virant pa je še obljubil, da bodo novinarjem dostopni dnevni redi sej vlade, pa tudi sej vladne kadrovske komisije. Brez odgovora je ostalo le vprašanje, ali so javna tudi imena kandidatov, ki se prijavijo na razpis za javno službo. Kooperativna predstavnika vlade sta še priznala, da imajo različna ministrstva različne piarovske standarde. Nekateri ministri in njihove ekipe so do medijev prijaznejši kot drugi. Nekateri ministri se bolj držijo "mehkih pravil" slavnega etičnega kodeksa, kjer je med drugim tudi zaveza, da bodo funkcionarji "javnosti odkrito, jasno in nedvoumno pojasnjevali svoja stališča o vprašanjih s svojega delovnega področja ter razloge za svoje odločitve", drugi pa se kameram in diktafonom raje izognejo. Podobno je z odgovori piarovskih služb. Zato na uradu za informiranje pripravljajo poseben dokument, ki bo določil standarde delovanje vladnih služb za odnose z javnostjo in njihovo organizacijo. Problema sta namreč dva, strukturni in profesionalni. Na nekatera ministrstva so prišli novi, karierni piarovci, ki so jih s sabo pripeljali ministri ali stranka. Ti so včasih neizkušeni, "nagnjeni" k skrivanju informacij, tudi k zavajanju. Na zoprna vprašanja novinarjev pač ne odgovarjajo. Obstajajo pa tudi piarovci, ki so v službah dlje, ki ne pridejo in ne odidejo skupaj z ministrom in ki so bolj izkušeni in manj politični. Virant je sicer še enkrat javno priznal, da so informacije javne narave tudi ugotovitve javnomnenjske analize, ki jo naroči kakšen vladni organ.

A naivno bi bilo verjeti, da spravni sestanek ministra Viranta pomeni, da si vlada resnično želi boljšega komuniciranja z mediji in da politiki razumejo način in vlogo medijskega poročanja. Minuli teden sta namreč v Magu izšla dva prispevka, ki Virantovo prizadevanje za odprtost postavljata v nenavadno luč. Neutrudni minister za letalske polete Dimitrij Rupel je v članku Sproščenost ali zadržanost, posvečenem predvsem položaju EU po padcu finančne perspektive in evropske ustave, nekaj prostora namenil tudi slovenskim medijem. "Ponekod bi lastniki medijev temeljito premislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah in mnoge potrditve na mednarodni ravni." Kasneje Rupel doda, da "v Slovenji poteka medijska vojna proti politiki, ki uresničuje program slovenskega sproščanja in evropskega povezovanja". Njegov šef Janša je podobnega mnenja. Govori o "čustveni in monetarni kolaboraciji" nekaterih piscev in jasno o "satanizaciji nove slovenske vlade". Janša se je k religiozni primerjavi zatekel v intervjuju za Demokracijo.

Če je Janševa užaljenost zaradi medijskega poročanja še razumljiva, vsak ministrski predsednik je navadno užaljen, če napake njegove ekipe odmevajo bolj kot uspehi, pa so besede Dimitrija Rupla bistveno nevarnejše. Minister namreč ne grozi le novinarjem, pač pa tudi lastnikom medijev. Ali medija, ki objavlja članke, ki se ne strinjajo s politiko ministrstva. Kaj takšne grožnje pomenijo za demokracijo in medijsko avtonomijo, ni težko ugotoviti.

Jure Trampuš