Iskanje prihodnosti

Usta bolj ali manj zagrizenih slovenskih desničarjev so bila prejšnji ponedeljek najbrž na široko nasmejana, ko se je na Studiju City pojavil Peter Božič, pomemben član LDS in mestni svetnik v taisti stranki ter bivši nogometni delavec v nogometnem klubu Olimpija, z bivšim članom LDS Janezom Sodržnikom. Razsula sta bivšo vladajočo stranko na prafaktorje, zaprla sta usta Marcelu in na koncu so ju morali zaradi glasnosti in pomanjkanja časa kar izklopiti. LDS je kriva za to, da stadiona ni v Ljubljani in da je stadion v Celju, tam nekje kar 50 kilometrov stran. Slavko Gaber, bivši minister za šolstvo, naj bi tako zaukazal in s tem izpodrinil Viko Potočnik, ki je želela stadion graditi v Ljubljani. LDS pa je mafija, ki je (bila) proti športu in še bolj proti nogometu in še bolj proti Olimpiji. Nihče se seveda ni vprašal, zakaj je bilo tako, če je sploh bilo tako. In če si je bivša županja, ki je bila za vsakovrstne hece, res želela graditi. Po informacijah, ki so na voljo in ki jih je mogoče potrditi s pričami, niti ni bila tako navdušena, kot bi ji to radi pripisali njeni oboževalci. Vika je v zaključenih, bolj eminentnih umetniških krogih rada povedala, da so nogometaši brezvezniki in da stadion ni njena prioriteta. Kakorkoli, obisk pomembnih eldeseovcev v oddajah, v katerih brez pardona sesuvajo svoje strankarske kolege, gotovo govori o stanju duha v stranki. Ne glede na to, ali so ministri hoteli podpirati na pol bankrotirane privatnike v želji, da bi gradili stadione, ali ne. Je pa tudi res, da LDS ne more biti sama kriva zato, da Schollmayer in Sodržnik še nimata svojega stadiona, na katerem bi tržila s tujimi investitorji. Si predstavljate, kako bi bilo videti, če bi mesto podarilo 54 milijonov evrov vredno zemljo kar Schollmayerju, ki bi potem pripeljal neke sicer neznane italijanske investitorje, ki so mojstri za gradnjo stadionov? Lahko verjamete, da nekateri mislijo, da bi bila to najboljša rešitev za Ljubljano?

In kot že nekajkrat v zadnjih mesecih se zna zgoditi, da bomo ob sicer korektnem stadionu v Celju in solidnem objektu v Domžalah dobili tudi stadion v Ljubljani s pomočjo nove vlade oziroma Janeza Janše. Mojster Janša se seveda zaveda populističnih učinkov gradnje novega stadiona, zato naj bi že razmišljal, da se poveže z nekaterimi slovenskimi direktorji, ki še niso na seznamu za odstrel, in zgradi korekten objekt tudi v Ljubljani.

V okovih SIB

Učinki gradnje ali vsaj priprave projekta bi morali imeti kar soliden odmev tudi na doslej (pre)redke volilce SDS. Na lokalni ravni v velikih mestih, torej tudi v Ljubljani, Janša še išče zmago, ki si jo je izboril na republiki. Toda kdo lahko pomaga LDS? Za začetek bi se sicer lahko dogovorili, da v javnosti ne bodo prali umazanega perila, vendar že dejstvo, da postane umazano perilo (ne)gradnja stadiona, v kateri pravzaprav ni nobene afere, pove veliko o strategiji stranke. Podobno je z razpadom stranke na mestni ravni. LDS, ki je imela v Ljubljani pravzaprav le en greh - Vikin nakup Slovenske investicijske banke, se je zdaj odločila, da se bo razdelila na tiste, ki Viki verjamejo, in tiste, ki ji ne verjamejo. Potočnikova, ki je s svojo nonšalanco in vpletenostjo v afero simbol porazov LDS, ima skupino, ki ji zaupa, skupino, ki jo zagovarja in je pripravljena razbiti mestni LDS, zato da bi se še enkrat zavihtela na vrh lokalne oblasti. Pravzaprav presenetljivo. Pred štirinajstimi dnevi smo zapisali, da za Vikinim ponovnim vstajenjem stojijo močnejši igralci, tako Gregor Golobič kot Janez Drnovšek, potem pa smo iz krogov blizu Brdu dobili odločno zanikanje zgodbe o tihem sodelovanju z Viko. Očitno je tudi pomembnejšim eldeesovcem jasno, da je razbitje stranke na mestni ravni katastrofa za liberalce, v primerjavi s katero je stadion v Ljubljani postranska zadeva.

Kot kaže, naj bi bila za zdaj sprti frakciji iste stranke usodna četrtkova seja mestnega sveta, na kateri naj bi govorili o SIB. Zgodba je bolj ali manj znana. Mestna oblast jo je v času vladanja Vike Potočnik kupila za 3,5 miljarde tolarjev. Sporni nakup so kritizirali vsi, še posebej opozicija, saj naj bi šlo za pranje denarja, h kateremu so Viko napeljali nekateri njeni strankarski prijatelji in pri tem bajno zaslužili. Potočnikovi so očitali, da ne more kupovati banke tako, da ceno določijo v neki gostilni, da sta cel posel peljala kar zakonca Klemenčič ...

Kako precenjena banka je bila SIB, se je izkazalo v trenutku, ko smo izvedeli, da so jo po težkih mukah komaj uspeli prodati za devetkrat nižjo ceno, za 400 milijonov tolarjev. Po nekaterih informacijah naj bi na omenjeni seji struja podžupana Slavka Slaka zagovarjala, da je bila prodaja edina rešitev in da prodaje ne bi bilo brez nakupa. Vika pa naj bi s svojim krogom razlagala racionalnost svoje odločitve in kritizirala odločitev županje in, jasno, predvsem podžupanov, da banko prodajo. Tako je povsem verjetno, da se bodo tako, kot je že v navadi, težko spravili, in kar je še bolj nerodno, v četrtek se zna zgoditi, da bo mestna LDS prala umazano perilo javno. Menda je Potočnikovi za to tako ali tako vseeno, saj naj bi zaradi SIB že dovolj pretrpela ... Petra Božiča pa, ko se razvname, ne more nihče zaustaviti. Verjetno bodo padale težke besede in nobenega dvoma ni, da bo razdeljena mestna LDS izgubila še kakega volilca. Vikina frakcija seveda vidi zgodbo povsem drugače. Kot je znano, naj bi po njihovem mnenju frakcija podžupana Slavka Slak in drugega podžupana Igorja Omerze preveč bojazljivo in upogljivo sledila Združeni listi SD in njeni županji Danici Simšič, ki naj bi njuno podžupanovstvo izkoriščala za umazane zgodbe, ki pomenijo slab imidž stranke in se jih zato socialdemokrati izogibajo. Tako naj bi Slaka določila predvsem za dve najtežji ljubljanski zgodbi, za projekt stadion in za projekt umetniških akademij. Podžupan in predsednik ljubljanske LDS Slavko Slak naj bi se obeh projektov lotil (preveč) previdno, kljub temu pa so mu v lastnih vrstah očitali, da ni karizmatičen in da naj vodenje stranke prepusti bolj kompetentnemu Pavlu Gantarju. A Slak je Gantarja na volitvah za predsednika mestne LDS povozil, potem pa mu je polovica svetnikov pobegnila v Vikino frakcijo. Vika je najbolj karizmatičen mestni politik in verjetno računa, da se po hudih milijardnih aferah lahko vrne, podobno kot je po orožarsko-pretepaški aferi to uspelo njenemu bivšemu prijatelju Janezu Janši. Res pa je, da je Janša stvari zelo trezno premislil, preden se je lotil svoje politične prenove. Pa še bolj brezkompromisen politik je od Vike. Sicer pa je res, da se pot do predsednika stranke nekje mora začeti.

Iskanje novega človeka

Potočnikova ima zveste ljudi v glavnem mestu in gotovo bi jo lahko podprli tudi jeseni - novembra, ko naj bi se stranka srečala na izrednem kongresu. Po svetu LDS, ki je bil prejšnji teden, je namreč jasno, da se bodo poskušali zbrati in urediti ravno na kongresu stranke. Menda naj bi bivši premier in predsednik stranke takrat zapustil barko, čeprav ni jasno, kdo ga lahko nadomesti. Z Viko Potočnik, pa če za njo stojijo bivši šefi stranke ali ne, bi stranka gotovo dobila novo podobo. Potočnikova se ne razume dobro z Ropom, ki ji je menda že v času njenega županovanja odsvetoval kupovanje SIB oziroma vsakršno druženje z bivšo Triglavovo direktorico Nado Klemenčič. Ni pa Vika edina kandidatka. Med kandidati za mesto predsednik LDS je menda tudi Ivo Vajgl, bivši zunanji minister, človek, ki je zamenjal Dimitrija Rupla in ki mu nekateri očitajo, da ima preveč neprepričljiv nastop, v politični javnosti pa ne velja ravno za Drnovškovega sogovornika ali celo sodelavca. Vedno pogosteje se omenja tudi ime Jelka Kacina, enega treh velikih slovenskih osamosvojiteljev. Retorika, ki naj bi s svojimi tiskovnimi konferencami tako rekoč sam izgnal JLA iz Slovenije. Kacin, zdaj evropski poslanec, je v petek dal veliki intervju za Dnevnik, v katerem je opozoril nase, in velja za zelo resnega kandidata. Slovenska politična podoba bi tako postala pravzaprav res odtrgano osamosvojiteljska: vlado in največjo stranko vodi Janez Janša, gospodarstvo in največja podjetja Igor Bavčar, opozicijo pa bi v tem primeru vodil Jelko Kacin.

LDS mora do rešitve razvozlati še nekaj statutarnih zank, v katere so se ujeli, recimo razpustiti staro vodstvo, vključno s petimi podpredsedniki, vendar zato pravzaprav ne potrebujejo drugega kot Toneta Ropa, da jim pač dokončno prizna, da se poslavlja. In potem bodo morali vsi, tudi tisti v ozadju, prevzeti odgovornost ob izvolitvi novega človeka. In samo upajo lahko, da se jim v seriji raznih volilnih domin kot pred leti ne bo spet zgodil primer Petra Jamnikarja, ker potem ne bodo več videli slovenskega parlamenta.

Janez Janša, gospodarstvo in največja podjetja Igor Bavčar, opozicijo pa bi, če bi postal predsednik LDS, vodil Jelko Kacin.