Marjan udari po mizi!

Bil je žgoč dan, majice so se lepile na hrbet, in stoletne stene Fužinskega gradu so nudile bore malo izolacije. Čeprav si s kolegom Frasom vnaprej nisva domišljala, da sva tega vredna, nama je predsednik Slovenske narodne zaveze ne samo toplo pomežiknil v pozdrav, temveč naju je takoj zatem celo poiskal z namenom, da bi malce pokramljali. Še vedno deško odprt, na oko niti za en sam dan postaran, nama je zaupal svoje navdušenje nad tem, kako na Mladini podpiramo SLS-ovo politiko na temo slovensko-hrvaških odnosov. Zbeganima, nejevernima nama je namignil, da nas bodo, če jim damo še malce časa, na koncu prepričali celo o strateški nujnosti referenduma ali vsaj nenehnega rožljanja z njega možnostjo.

Šestindevetdeset strani dolgi knjižici je naslov The Slovenian-Croatian border in Istria in predstavlja v angleščino preveden cvetober člankov, Greatest Hits dveh predhodnih slovenskih zbornikov: prvi je pod sopokroviteljstvom Marjana kot podpredsednika vlade izšel leta 1998, drugi 2004. Angleška verzija s podnaslovom Past and Present je bila natisnjena v 700 izvodih in je namenjena predvsem tujim diplomatom, po Marjanovih besedah je namreč slovenska država za zdaj storila bistveno premalo, da bi v zvezi s tem žgočim problemom neposredno nagovorila tujo javnost.

Avtorji prispevkov (med njimi Marjan Podobnik, Mitja Deisinger in Samo Pahor) so skušali na nepristranski, znanstven način prikazati čimširšo paleto argumentov, zakaj imamo mi skoraj absolutno prav in Hrvati skoraj absolutno ne, Marjan pa je v svojem uvodu v imenu cele Slovenian People's Party izrazil židano pripravljenost svoje argumente kadarkoli soočiti s strokovnjaki s hrvaške strani. Poleg kronologije obmejnih dogodkov med 1947 in 2004 lahko nepristranski opazovalec intrigirano mršči brk ob sosledju zgodovinskih zemljevidov, med drugim A section of a school atlas, printed in the USA in 1958, po katerem je slovenska vsaj tretjina cele Istre.

Gostov se sicer ni trlo, so bili pa zato vsi navzoči toliko bolj za stvar. "Kako lepo si oblečen!" je eden izmed pravkar prispelih sivih očakov z Obale pozdravil Marjana, ki mu je ginjeno odgovoril: "No, vsaj eno pozitivno stvar opaziš v teh težkih časih!" Od mnoštva povabljenih tujih diplomatov se jih je odzvalo pet: višje ali nižje kotirajoče predstavnike so poslale turška, madžarska, ukrajinska, jordanska ter norveška ambasada. Po z zvonjenjem mobitelov na pol minute motenih zborovskih verzijah Zdravljice in Slovenec sem, tako je mati djala ter po obveznih vložkih flavte in citer je zbrane svečano nagovoril predsednik Zaveze in povedal, da ni Hrvaška nikoli v zgodovini nadzirala Piranskega zaliva in da ni Slovenija nikoli sprejela dokumentov, ki bi vsaj dopuščali kakršnekoli interpretacije, da se odreka vsaj dela svojega tamkajšnjega ozemlja.

"Ko zdaj Hrvaški policijski čolni plujejo do sredine Piranskega zaliva, tega ne moremo interpretirati drugače, kot da so to hrvaške težnje po slovenskem ozemlju!" In nadaljeval: "To seveda ni sprejemljivo niti za SLS niti za Slovenijo, zato ponavljam: smo za čimprejšnji začetek pogajanj Hrvaške za vstop v Evropsko unijo, ne pristajamo pa na njihovo politiko postavljanja pred dejstva. Iskreno sicer verjamemo, da to ne bo potrebno - če pa bo, bo Slovenska narodna zaveza vsekakor zbrala potrebne podpise za referendum!" Svoj govor je končal z zgodovinskim citatom, za katerega je bil prepričan, da mu ga glede na ustreznost ne bo mogel prav nihče zameriti: "Tujega nočemo, svojega ne damo!"

Sledila je krajša zakuska kot uvod v poznejše večerno vsestrankarsko kresovanje. Jedli smo odličen pršut, tuji diplomati so na tla po nesreči padle kocke sira brcali pod prt z dobro odmerjenimi in očitno sijajno natreniranimi kretnjami. V obraz kot nizka luna škrlatni beer monsterji so se vame drli "Slovenci smo! Slovenci smo! To je najprvo!", Joško Joras pa mi je ob kozarčku rdečega razložil, da po novem živi bistveno bolje kot prej, da ga nihče ne nadleguje in da to ni toliko posledica nove vlade kot plod dolgoletnega truda civilne družbe in medijev: "Jaz vedno govorim: niso bili hrvaški politiki tako dobri, naši so bili tako slabi!"

Sam sem se odpravil do Marjana, ki sem ga prišel v Fužinski grad vprašat predvsem, če se mu ne zdi nekoliko čudno, da vlada na Brionih podpisuje neke blazno po ramenih trepljajoče se sporazume o izogibanju incidentom, nakar se takoj po tem začnejo prav res hudi incidenti, ko se hrvaški policisti po slovenskem morju triumfalno furajo kot na free-for-all regati.

Ne samo da se mu zdi to čudno, še bistveno huje se mu zdi, da slovensko zunanje ministrstvo potem reagira z uradno izjavo, da je to vse v redu in v skladu s podpisanim sporazumom: "To je zame na meji narodne izdaje! Ob taki izjavi lahko samo pokajo šampanjci hrvaških pogajalcev!" Po njegovem mnenju je imelo zunanje ministrstvo vsaj možnost biti tiho in - če jim tam pač ni najbolje jasno, kaj se v resnici dogaja - incidentov preprosto ne komentirati, a kaj, ko so potem v svet poslali komentar, ki ga bo lahko hrvaška stran pri nadaljnjih pogajanjih s pridom vihtela še vrsto let. "Da je to za Slovenijo škodljivo, je jasno vsakomur, ki je povprečno inteligenten in vsaj malo poučen o tem, kaj je bilo in kaj je."

S tem seveda ni želel implicirati, da je minister Rupel nadpovprečno butast, po njegovem mnenju je izjavo spesnil in medijem poslal nekdo, ki je z ministrom sploh ni uskladil. SLS sicer v celoti podpira sedanjo vlado in ji ne želi prav nič oteževati že tako nehvaležne naloge, se bo pa najodločneje zavzela, da se vlada od omenjene izjave distancira. "Naše sporočilo vladi je samo tole: akcije zahtevajo reakcije, in saj nič ne rečem, v posameznih primerih se lahko počaka dva ali tri tedne, ampak če pa nič ne reagiraš, potem pa sledijo samo nove in nove provokacije. Sporen je že sam brionski sporazum, glede na to, da obe strani 'stanje 25.6.1991' očitno pojmujeta povsem po svoje, celo diametralno nasprotno. In zgodovina nas uči, da je slab sporazum vedno precej slabša opcija kot noben sporazum!"