Begunec iz Slovenije

Od nezakonitega izbrisa tisočih stalnih prebivalcev Republike Slovenije mineva že štirinajsto leto, od zadnje odločbe Ustavnega sodišča, ki državnemu zboru nalaga, da izbrisanim retroaktivno vrne protizakonito odvzete pravice, je minilo več kot dve leti, vendar večina problemov ljudi, ki jim je protiustavni zakon o tujcih odvzel človeško dostojanstvo, še vedno ostaja nerešenih. Na enega med njimi je minuli teden s tiskovno konferenco opozoril Aleksandar Todorović, nekdanji predsednik Društva izbrisanih, ki zdaj zaradi notranjih razprtij deluje v novo ustanovljenem društvu Civilna iniciativa izbrisanih. Gre za primer Alija Berishe, albanskega Roma, rojenega na Kosovu, ki je za izbris izvedel 23. maja 1993, ko se je vračal z dvotedenskega obiska sorodnikov v Nemčiji. "Na mariborskem mejnem prehodu je carinik od mene zahteval potni list, ki sem mu ga izročil. Ko je videl, da imam jugoslovanski potni list, mi je rekel, da ta potni list več ne velja, ker da sem jaz Albanec, ki se bo moral vrniti na Kosovo. Povedal sem mu, da živim v Mariboru in da imam tam tudi stalno prebivališče, on pa mi je s povišanim glasom rekel, da je v Sloveniji prostora le za Slovence. Ko sem ga prosil, da bi si naslednji dan na občini uredil nov potni list, mi je rekel, da grem samo še v zapor v Ljubljano, kjer zbirajo Albance, Srbe, Hrvate, Rome," je v nedavnem pismu Todoroviću svojo zgodbo opisal Berisha, ki so ga z mejnega prehoda prepeljali v šišenski Center za odstranjevanje tujcev v Ljubljani, od koder je bil po nekaj dneh z letalom deportiran v Albanijo. "Ko nas je kakšnih 20 zapornikov priletelo v Albanijo, sem nagovoril policista in mu povedal, da sem prvič v Albaniji, da tukaj nimam nikogar. Prosil sem ga za pomoč in naslednji dan me je za 100 mark in zlat prstan pospremil nazaj na avion za Ljubljano. Tam me je spet pričakala policija in me zaprla v isti zapor kot prej. Policist mi je rekel, da me bodo poslali na Češkoslovaško, samo da bo izven Slovenije. V zaporu sem se spoprijateljil z Albancem, ki je bil z mano pripravljen pobegniti. Dvojna vhodna vrata sva ponoči odprla z žico obešalnika, skrivala sva se po avtobusnih garažah, se odpeljala do prijatelja v Celje in od tam sem pobegnil v Nemčijo, ker sem se bal, da me bo slovenska policija spet deportirala v Albanijo," Berisha konča pismo, kjer Todorovića naproša za pomoč, saj so nemške oblasti za 30. junij določile njegovo deportacijo na Kosovo. Berishi se je namreč iztekla begunska zaščita s strani nemških oblasti, ki zaradi konca spopadov na Balkanu begunce iz nekdanje Jugoslavije pošiljajo domov. "Gospod Berisha se ne sme deportirati na Kosovo, temveč v Slovenijo, kjer je imel zadnje, vse do izbrisa legalno stalno prebivališče, redno zaposlitev, zdravstveno zavarovanje," zatrjuje Todorović, ki za dokaz Berishevega izbrisa ponuja potrdilo UE Maribor. To pravi, da je imel Berisha prijavljeno stalno prebivališče v Mariboru "od dne 6. 10. 1987 do dne 26. 2. 1992, ko mu je prenehalo stalno prebivališče na podlagi zakona o tujcih". Todorović je pomoč za reševanje Berishevega problema poiskal pri slovenski podružnici Amnesty International, ki mu bo poskušal pomagati s pomočjo nemških kolegov. Nataša Posel, generalna sekretarka slovenske AI, nasprotuje deportaciji Berishe na Kosovo, zato ker je njegov trenutni položaj neposredna posledica nezakonitega izbrisa, ob tem pa opozarja še na dejstvo, da "g. Berishi kot albanskemu Romu na Kosovu ni zagotovljena varnost - to izhaja tudi iz stališč UNHCR-ja, kot so zapisana v zadnjem poročilu za Kosovo in ki pravijo, naj se Romov ne vrača prisilno na Kosovo, ampak zgolj prostovoljno, z zagotovljenim dostojanstvom in varnostjo. Prav tako klavzulo o nevračanju Romov na Kosovo vsebuje tudi sporazum med nemškimi oblastmi in UNMIK-om."

Najbolj znani izbrisani stalni prebivalec RS Aleksander Todorović očitno nima več potrpljenja za čakanje, da slovenske oblasti končno začnejo temeljito reševati probleme izbrisanih, saj tokrat notranjega ministra Mateja, ki je mimogrede ob nastopu funkcije demagoško zatrjeval, da se izbris v resnici nikoli sploh ni zgodil, nagovarja zelo ostro in na ministra polaga vso odgovornost za reševanje Berishevega primera: "... saj lahko le v enem dnevu, z dopisom v Stuttgart, ustrezno rešite situacijo azilanta A. B. Zahtevamo hitro ukrepanje MNZ R Slovenije in Vas osebno. Pričakujemo, da v primeru g. A. Berishe odreagirate v skladu z ustavno odločbo glede izbrisanih - to je, da čim prej stopite v kontakt z Uradom za begunce v Stuttgartu in jim dostavite resnično stanje - dokumente o stalnem prebivališču omenjene osebe." Če do zadnjega dne junija Todorović ne bo dobil dokaza, da je minister skladno s slovensko zakonodajo uredil problem Berishe, bo skupaj s še 13 izbrisanimi začel gladovno stavko na mejnem prehodu Šentilj. Todorović namreč opozarja še na ostale podobne primere izbrisanih, ki so pred deportacijami prebegnili v Švico, Italijo, ZDA, Švedsko in navkljub odločbi Ustavnega sodišča še vedno nimajo možnosti vrnitve v Slovenijo. "Nimamo več kaj čakati, ali ni bilo 13 let dovolj," pravi Todorović, ki tokratno gladovno stavko, katere naj bi se udeležili tudi gladovno stavkajoči iz stolpnice TR3, ne predstavlja kot simbolno. In če velja verjeti Todorovićevim napovedim, obstaja velika verjetnost, da bo konec tedna do gladovne stavke res prišlo. Minister Mate nam namreč v petek še vedno ni mogel komentirati primera Berishe, saj naj bi Todorovićevo odprto pismo dobil komaj dan poprej. Nekatere načelne pristope ministrstva za reševanje Berishevega primera pa lahko razberemo tudi iz korespondence, ki jo je imela z ministrstvom generalna sekretarka AI. "Govorila sem z go. Snoj na MNZ, ki mi je zagotovila, da možnosti za ureditev njegovega statusa ni. Dejala mi je, da bi si lahko urejal le začasno prebivališče, če bi imel za to posebne razloge (družina ...), stalnega prebivališča pa ne." To pa so odgovori, ki še vedno ne vključujejo dejstva, da je RS takoj po osamosvojitvi na veliko kršila človekove pravice, med drugim tudi Berisheve.