Gorenjski manever

Abanki Vipi, natančneje članom njene uprave in starim nadzornikom, je uspelo izmakniti nadzor nad Nacionalno finančno družbo (NFD) in z njo povezanimi družbam roki vladajoče koalicije, ki kot po tekočem traku zaseda mesta v nadzornih svetih podjetij in prek njih veča svoj vpliv v gospodarstvu. Kaj se je zgodilo? V Abanki Vipi, katere glavni nadzornik je bil takrat še Stane Valant, predsednik uprave NFD, so prodajo 44,4-odstotnega deleža NFD načrtovali že od lani pozno jeseni. Zdaj že stari nadzorni svet banke pa se je za prodajo strateškega deleža v NFD odločil januarja. Na zadnji skupščini Abanke je Zavarovalnici Triglav, ki je pod nadzorom države, uspelo nastaviti državne nadzornike, zato se je s prodajo Abankinega deleža v NFD mudilo. Abanka je delež v NFD zadnji mesec in pol intenzivno prodajala in ga tik pred začetkom mandata novih nadzornikov tudi prodala "prijateljskim družbam".

Uradna različica se sicer glasi, da je Abanka svoj delež v NFD prodala zaradi dviga kapitalske ustreznosti banke. S tem naj bi se mudilo, saj je morala Abanka do konca junija zagotoviti dvig kapitalske ustreznosti. Tako v banki pravijo, da so "prodajo deleža opravili v skladu s svojim letnim načrtom dezinvestiranja". Banka je v prvih petih mesecih letos bilančno vsoto povečala že za 12 odstotkov (lani vse leto za 11,4 odstotka) in načrtuje nadaljnjo poslovno rast, predvsem pri kreditiranju, zato potrebuje večji kapital. S tem se strinja Janez Bohorič, predsednik uprave kranjske Save, ki še pravi: "Eden izmed razlogov, zakaj menim, da je Abanka prodala svoj delež, je tudi ta, da ima banka svoj lasten DZU, s katerim sta si z NFD konkurenčna, zato se je odločila, da od enega odstopi." Pravi še, da ima vsako poslovno delovanje stranske učinke. V tem primeru so stranski učinki Abankine poteze, da Sava, Merkur in Gorenjska banka ostajajo zunaj dosega vlade. Janez Bohorič iz Save, Bine Kordež iz Merkurja in Zlatko Kavčič iz Gorenjske banke so zadovoljni. "Menim pa, da zaščita podjetij, med katera spada tudi Sava, ni motiv za delovanje Abanke, ker gospodarske družbe nimajo takšnega načina delovanja," je še povedal Bohorič. Pritrdil mu je tudi Stane Valant in dodal: "Žal nam je, ker smo izgubili takega družbenika, ugledno banko, ki ima široko mrežo predstavništev, ki bi lahko pripomogla k večji prodaji točk naših skladov. Hkrati pa so bili z lastno družbo za upravljanje tudi naši neposredni tekmeci na trgu." Na namigovanja o tem, da je Abanka tako rešila NFD in z njo povezane družbe, Savo, Merkur, Gorenjsko banko (ta ima v lasti 44-odstotni delež NFD), tudi Hotele Morje in druge, pred roko države, pa Valant odgovarja: "Ne razumem, zakaj bi se uspešne družbe morale bati države. Vsaka uprava se trudi, da dela uspešno, in ne vem, zakaj bi se morali bati države. Zato se mi to zdi politična špekulacija, s katero se ne strinjam."

Kupci Abankinega deleža v NFD so bile "prijateljske družbe", NFD, Maksima Invest, kjer sta pomembna delničarja KD Holding Matjaža Gantarja in Istrabenz Igorja Bavčarja, NFD Holding, Banka Celje, Banka Koper, ki je prodala svoj delež v Adriaticu sistemu Matjaža Gantarja, in Probanka. Država se tako tudi prek posrednih deležev, ki jih ima na primer v Banki Koper in Banki Celje, zaradi preštevilnih posrednikov nekaj časa ne bo mogla mešati v "gorenjske posle". Delež v NFD, katerega knjigovodska vrednost je znašala 1,85 milijarde tolarjev, je Abanka prodala za 5,8 milijarde tolarjev, po mnenju nekaterih pa bi lahko zanj dobila tudi skoraj sedem milijard tolarjev.

Hitra odprodaja deleža v NFD seveda ni bila všeč novemu nadzornemu svetu, še posebno ne predsedniku Tomažu Toplaku. Zato je moral tako rekoč čez noč odstop ponuditi predsednik uprave Abanke Vipe Aljoša Tomaž, ki je skupaj s sodelavci Abanko v sedmih letih rešil grožnje s sanacijo in jo spremenil v tretjo najuspešnejšo banko v državi. Preostala dva člana uprave, Bogomirja Kosa in Vita Verstovška, pa so iz ekonomsko-poslovnih razlogov razrešili. Kljub temu bosta v banki ostala do 1. oktobra, da bo poslovanje potekalo nemoteno in da banka ne bo pretrpela še večje poslovne škode. Nadzorniki so torej kar na konstitutivni seji nadzornega sveta odločili o za bančništvo zelo občutljivi temi, razrešitvi vodstva banke. Tomažev odstop so sprejeli po tem, ko je Toplak za prodajo izvedel iz medijev in se je nadzorni svet le na hitro seznanil s potekom prodaje deleža v NFD in z razlogi zanjo. Z natančnim poročilom o prodajni pogodbi in drugi dokumentaciji v zvezi s prodajo deleža v NFD ter z vsemi pravnimi in ekonomskimi okoliščinami se bodo natančno seznanili kasneje, saj naj bi uprava omenjeno poročilo pripravila do danes. Sicer pa naj bi bile glavni razlog za spremembe v upravi Abanke, kot so sporočili po seji, "razlike glede koncepta nadaljnjega vodenja poslov Abanke" med nadzornim svetom in posameznimi člani uprave.

S tem, ko je Tomaž sam ponudil odstop, se je nadzorni svet izognil očitkom, da je upravo razrešil čez noč zaradi političnih razlogov, izognil pa se je tudi razrešitvi Tomaža zaradi poslovnih razlogov in s tem izplačilu dvanajstih mesečnih plač odpravnine. Sam Tomaž se je izognil morebitni razrešitvi iz krivdnih razlogov in si zagotovil odpravnino v višini šestih mesečnih plač. O usodi Abankine uprave so odločali le štirje od sedmih nadzornikov, in sicer Tomaž Toplak, v. d. direktorja Kapitalske družbe, Alenka Žnidaršič Kranjc iz Prve pokojninske družbe, ki je predlagala sklic ustanovne seje nadzornega sveta, Simon Zdolšek, direktor Zvona 1 Holdinga, in Katja Božič iz ministrstva za finance. Manjkali pa so Stojan Petrič, predsednik uprave Kolektor Group, Dragiša Milosavljevič, direktor družbe Štajerski avtodom, in Srđan Tovornik, Hitov prokurist. Petriču se zdi vprašljiva legitimnost konstitutivne seje nadzornega sveta, ker na njej ne bi smeli odločati o točkah, ki prvotno niso bile uvrščene na dnevni red. Zadevo za zdaj še preučuje.