Neutemeljena službena nadzora

Strogost in strokovnost ministra Šturma sta obetali, da bosta povečali načeti ugled pravosodja na Slovenskem. Nekdanji ustavni sodnik, doktor znanosti in redni profesor je namreč napovedal, da bo ravnal premišljeno in profesionalno. Kajti, kot pravi sam, "upravljanje in tudi poseganje v pravosodni sistem je izjemno občutljivo dejanje". Gre za občutljiv sistem, "v katerem lahko spremembe na nekem posameznem delu tega sistema povzročijo poleg predvidenih posledic, ki jih nameravamo doseči v tem delu sistema, tudi nepredvidene, včasih celo nepričakovane posledice v drugih sestavnih delih tega sistema". Tako analitsko je Šturm govoril lani pozno jeseni na svoji ministrski predstavitvi pred še svežo ekipo nove parlamentarne posadke.

A ministrove politične poteze nakazujejo drugačno, ravno nasprotno pot. Najprej je molčal, ko poslanci zaradi političnih razlogov ustavne sodnice Škrkove niso potrdili za članico stalnega arbitražnega sodišča v Haagu, potem se je z macolo lotil urejanja notarske problematike, po svoje imenoval vodje zunanjih oddelkov vrhovnega tožilstva, pripravil je predloge novih členov zakona o sodiščih, ki naj bi zmanjševali vlogo in avtonomijo sodnega sveta, in spisal tudi nekaj zahtev po službenem nadzoru nad poslovanjem sodnikov. Zahteve po nadzoru naj ne bi bile namenjene vsebini sodnikovih odločitev, pač pa zgolj organizaciji in načinu dela posameznega sodnika. Torej preverjanju poslovanja in organiziranja sodišča na splošno in nadzoru nad načinom sodnikovega dela konkretno. Minister Šturm je skupaj podal 19 zahtev po nadzoru, za sodišča iz različnih krajev in različnih stopenj. Zgolj za primerjavo, v času ministrovanja Zdenke Cerar so bile podobne zahteve vložene samo trikrat, praksa instrumenta službenega nadzora se, kot pravijo na Šturmovem ministrstvu, "šele vzpostavlja".

Od 19 Šturmovih predlogov sta dva še posebno zanimiva. Pri obeh gre za medijsko odmevni zgodbi in pri obeh je posredoval sodni svet. Prvi je primer Petek, žalostna zgodba o napadu na novinarja in zapletenem sojenju domnevnim storilcem zločina. Zahtevo po nadzoru je minister Šturm spisal na podlagi pritožbe višje tožilke Elizabete Gyorkos, ki ji ni všeč način, kako obravnavo v primeru Petek vodi sodnik Branko Palatin. Tožilko, ki ima na procesu težave s prepričljivo pravno argumentacijo svojih obtožb, so zmotile čisto tehnične stvari. Ne strinja se s prepisom zvočnega posnetka glavnih obravnav, nespametna pa se ji zdi tudi domnevno razkritje identitete ene izmed anonimnih prič. Morda ni nepomembno dodati, da je minister Šturm odvetniški zbornici predlagal, naj uvede disciplinska postopka proti odvetnikoma obtožencev v isti zadevi. Tudi pri tem je minister poslušal pripombe nezadovoljne tožilke. Drugi odmevni primer je postopek v zvezi z Zbiljskim gajem. Konkretneje, minister je spisal zahtevo po nadzoru nad delom predsednice stečajnega senata Darje Novak Krajšek na podlagi navedb enega od izvajalcev del pri gradnji nesrečnega naselja. Ker predsednik murskosoboškega sodišča vodi tudi obravnavo v primeru Petek, je bil službeni nadzor kolega zaupan podpredsedniku Deziderju Novaku. Za predsednico stečajnega senata pa naj bi poskrbel vodja ljubljanskega okrožnega sodišča Aleš Zalar.

Obe zahtevi po nadzoru sta nenavadni, postopka pred sodiščem namreč še nista končana. Zato se postavlja vprašanje poseganja v neodvisnost sodstva, prenagljena zahteva po službenem nadzoru lahko namreč zbudi dvom o nepristranskem odločanju sodnika. Zakonodaja sicer določa, da dela (torej ne odločanja) sodnikov ne pregleda minister Šturm, pač pa praviloma predsednik sodišča, drži pa, da poročilo o službenem nadzoru dobi pobudnik, torej minister. Posredno je v nadzor torej vseeno vpleten. Druga nenavadnost je še bolj zoprna. Ker je kot oškodovanec v primer na murskosoboškem sodišču vpleten tudi nekdanji novinar Večera in sedanji politik vladajoče SDS Miro Petek, bi lahko takšna zahteva povzročila domneve o političnem pritisku na odločanje sodnika. Ravno zato se je zdelo, da ima preudarni minister za zahteve po nadzoru pripravljeno dobro in spiljeno argumentacijo. A Šturmu se je pripetila še ena narodnost. Podpredsednik murskosoboškega sodišča se s kolegom Palatinom ravno spopada za funkcijo novega vodje omenjenega sodišča. Tako bi lahko teoretično nadziral kolega, s katerim tekmuje za predsedniški položaj. Tudi zaradi teh zadržkov je Novak ministrovo zahtevo poslal sodnemu svetu in ga povprašal o utemeljenosti ministrovega predloga. Enako se je odločil predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Aleš Zalar, ki naj bi preveril delo sodnice v primeru Zbiljski gaj. Ker sta obe temi strokovno zahtevni in medijsko odmevni, je bilo pričakovati, da sta premišljeni in podprti z dovolj prepričljivimi argumenti ministra Šturma.

Udarec sodnega sveta

A zgodilo se je ravno nasprotno. Odločba sodnega sveta niti za murskosoboško sodišče niti za stečajno upraviteljico ne pušča nobenega dvoma. Sodni svet je soglasno zavrnil oba predloga za službeni nadzor. Ministrova pobuda se mu je zdela neutemeljena. Zakaj takšna odločitev? Argumentacija sodnega sveta je takšna, da ministru ne more biti v ponos. Iz obeh odločb izhaja, da minister ni "navedel razlogov, zaradi katerih meni, da je službeni nadzor potreben in utemeljen". V primeru nadzora nad Brankom Palatinom je sodni svet sklenil, da zgolj sklicevanje na dopis višje državne tožilke pač ni dovolj. Po mnenju članov sodnega sveta minister ni pretehtal, ali je tožilkin dopis zadostna podlaga za službeni nadzor. "Drugačna razlaga bi pripeljala do položaja, ko bi bili dolžni predlagati službeni nadzor vsi v zakonu navedeni predlagatelji takšnega nadzora že ob prejetju vsake vloge stranke, v kateri bi opozarjala na morebitne nepravilnosti". In tožilkine navedbe o zapisniku in anonimni priči? Po mnenju članov sodnega sveta so to "možni pritožbeni razlogi, o utemeljenosti katerih lahko odločajo instančna sodišča. Gre za področje izvrševanja sodniške funkcije, v katero zaradi varovanja sodnikove neodvisnosti ni mogoče posegati." Skoraj identična je argumentacija pri Zbiljskem gaju. Tudi tukaj sodnega sveta niso prepričale zgolj navedbe enega od izvajalcev. "Minister je premalo kritično ocenil vlogo stranke, iz katere izhajajo zgolj pavšalne navedbe." Sodni svet ni izbiral besed, minister svojega predloga ni obrazložil, "dopis nezadovoljne stranke ni zadosten razlog za službeni nadzor sodnice". V obeh odločbah je sodni svet dodal še odstavek, ki kot bruca pravne fakultete poučuje ministra, kakšna sta pravi namen in funkcija instituta sodnega nadzora. Njegov namen je, "da se skozi večje število zadev ter določeno časovno obdobje pregledajo spisi vseh sodniku dodeljenih zadev in zadev, v katerih je že bilo pravnomočno odločeno, pridobijo in analizirajo podatki o sodnikovem delu in opravi pogovor s sodnikom".

Sodni svet je torej obe ministrovi pobudi zavrnil že na samem začetku, ne da bi se resno poglobil v vsebino enega ali drugega primera.

Kakšni so signali takšne odločitve? Glavna ugotovitev je, da minister svojega dela ni opravil dobro. Da je v želji po izboljšanju delovanja pravne države stopil čez rob in se skliceval na procedure nadzora, ki niso namenjene za takšne primere. Kot da bi policist uporabljal detektivsko lupo za iskanje podatkov po internetu. V primeru Petek je minister poslušal vsaj nezadovoljno tožilko, pri Zbiljskem gaju pa so mu bile dovolj že pavšalne navedbe stranke. Če takšno proceduro uporablja minister za pravosodje, je lahko to slab zgled za druge akterje pravosodne družine. Druga možnost je bolj skrb zbujajoča. Morda pa je minister želel ugajati, morda je želel ustvarjati vtis, da pod njegovo taktirko pravosodno ministrstvo dela bolje. S takšno potezo je ustvaril ravno nasprotno podobo. Tretja možnost je najslabša. Minister nove vlade, ki ji opozicija že očita "grobo poseganje v sfero pravosodne oblasti", je morda s svojima prenagljenima predlogoma nadzora poskušal pritisniti na sodnika in vplivati na vsebino presoje ali pa vsaj na hitrost njunega dela. To možnost sam sicer vseskozi zanika, kar pa seveda ne pomeni, da ne morejo imeti njegova očitno nepremišljena dejanja tudi takšnega odmeva. Zaradi površnih in nekritičnih predlogov za nadzor nad delom sodnikov te možnosti tudi ni mogoče izključiti. Očitno se sveži minister, vajen akademskih razprav in pisanja zakonov, v praksi ne znajde dobro. Ukrepa prehitro, nepremišljeno in populistično. A kljub vsemu odločitvi ne nasprotuje. O odločbah je dejal: "Odločitev sodnega sveta je dokončna, treba jo je spoštovati."

Nova generalna državna tožilka Barbara Brezigar je v Pravni praksi, strokovnem časopisu za pravna vprašanja, na začetku junija objavila članek Državno tožilstvo kot institucija pravne države. V članku, kjer razpreda mehke misli o ugledu tožilstva (in zapiše tudi nekaj gorkih na račun nekdanje oblasti, na tron nezmotljivosti pa povzdigne nekdanjega generalnega tožilca Antona Drobniča), samokritično ugotavlja, da se morajo politiki, mnenjski voditelji, pa tudi predstavniki tožilstva obnašati državotvorno. Zapiše še, da je za ugled tožilstva pomembna večja profesionalnost in strokovnost. Morda pa bi moral minister Šturm prebrati članek svoje pravne in politične sopotnice.