"Šli bomo do konca!"

Potem ko stavkajoče izbrisane po trinajstih dneh gladovne stavke ni obiskal niti en predstavnik državne elite - tako vladajoče kot opozicijske - in ko jih niso podprli niti tisti, ki so jih bodrili ves čas februarske simbolične gladovne stavke, je majhna skupina sodelavcev Radia Marš sklicala tiskovno konferenco, ki naj bi še enkrat opozorila na nečloveški položaj ljudi, ki jim je Slovenija ob osamosvojitvi odvzela človeško dostojanstvo. "Ko sem prišla obiskat izbrisane in videla, da tukaj sedijo sami, mi je šlo na jok. Poklicala sem prijatelje in jih prosila, da nekaj storimo," pravi Marševa sodelavka Vesna, ki bo s kolegi v naslednjih dneh na Maršu organizirala press center, ki bo javnosti nudil informacije o izbrisu in izbrisanih gladovno stavkajočih.

"Razmišljamo o ad hoc performansih, v središču Maribora bi radi organizirali piknik, požrtijo, ki bi cinično opozarjala na lakoto na Šentilju," pravi Vesna, ki je na naslove mnogih oseb javnega življenja poslala poziv za podpis peticije v podporo gladovno stavkajočih. Med znanimi imeni so jo doslej podpisali le Milena Zupančič, Jelka Zorn, Boris A. Novak ter Franci Kek, na poziv k podpisu peticije pa so marševci dobili kar nekaj negativnih odzivov. Šef Radia Dur, Dušan Uršič, je na pobude za podporo izbrisanim recimo odgovoril z zasmehovanjem izbrisanih: "Prosim, da mi ne pošiljate več svojih patetičnih neumnosti, od katerih imam tudi jaz še motne oči. Razlogov je nekaj: izbrisani niso izbrisani, ampak so po lastni volji ali šlampariji nevpisani. Mene ta država muči že 44 let, pa ne grem zato hujšat na Šentilj."

Na improvizirani tiskovni konferenci se je pojavilo kar nekaj novinarjev, ki so zaradi službenih dolžnosti na žalost najbolj redni obiskovalci gladovno stavkajočih. Vendar trojica stavkajočih novinarjem seveda nima povedati nič novega. Stavkajoči Sulejman Sabljaković je v Slovenijo prišel delat leta 1962 in danes z jezo maha s starim časopisnim izrezkom, ki je že pred leti obširno poročal o krivicah, ki so se mu zgodile zaradi izbrisa, pa se od takrat nič ni kaj bistveno premaknilo. "Šel bom do konca. Hočem tisto, kar so mi vzeli," s povzdignjenim glasom reče Sabljakovič, ki ga je pred dnevi na Šentilju obšla slabost, vendar se je po ukrepanju zdravniške ekipe takoj vrnil k svojima sotrpinoma. Z isto jezo nastopa tudi Ilija Ivanović, ki se je v Sloveniji zaposlil prvič leta 1981: "Ničesar ne zahtevam od nikogar, hočem samo tisto, kar so mi protizakonito vzeli. Delovno dobo, socialno varstvo, zdravstveno varstvo," je sedeč v svojem, z odejami obloženem zavetju, razmišljal Ilija, ki tako kot ostala dvojica ni vedel skoraj nič o tiskovni konferenci. "Jaz se s tem ne bom več ukvarjal, nisem prišel sem, da bom medijska zvezda. Vse smo že tisočkrat povedali, kaj naj še povemo? Nimam več kaj povedat," je resignirano govoril Todorović, ki zahteva, da se na njih obrne katerakoli oseba, ki bi lahko rešila njihovo situacijo.

Na improvizirani tiskovni konferenci je tako prvi spregovoril Andrej Kurnik, ki je pozval k iskanju novih načinov uveljavljanja pravičnosti od spodaj, saj je več kot očitno, da gladovna stavka ni prava politična akcija v primeru, ko oblastniškim strukturam niti malo ni mar za stavkajoče, in jih pozval k prenehanju gladovne stavke: "Prekinitev stavke ne bo pomenila njihovega poraza. Prej bo dokončni dokaz, da živimo v nedemokratični državi, ki ne sloni na spoštovanju človekovih pravic. Dovoljšen dokaz! Zato je smrt nepotrebna!" K prekinitvi gladovne stavke je v svoji izjavi izbrisane pozval tudi Boris A. Novak, ki stavkajoče poziva, "naj ne ogrožajo svojih življenj zaradi države, ki tega ni vredna". Solidarnim pozivom se je v imenu stavkajočih zahvalil Todorović, vendar na prekinitev stavke ni pristal: "Mi imamo svoj cilj. 14 let je dolga doba in enkrat je dovolj, zato gremo do konca."

Odlašanje in žalitve

Cilj stavkajočih je spoštovanje odločbe ustavnega sodišča, kar pomeni povrnitev statusa stalnega prebivalca (in ne državljana, kot to še vedno lažejo in zavajajo številni domači politiki!) vsem izbrisanim od dne 26. 2. 1992. Kakšno je stališče do te legitimne zahteve izbrisanih, smo povprašal odgovornega notranjega ministra Dragutina Mateja, ki pa na naše vprašanje ni odgovoril. V duhu Pavlinove šole komuniciranja z novinarji Mladine nam Matejeva PR-služba ni odgovorila na več vprašanj. Na naša vprašanja, kako to, da minister ni držal svoje obljube, ko je februarja zatrdil "da bo ustavni zakon o izbrisanih pripravljen najpozneje do junija in sprejet do konca leta...", kakšna je strategija reševanja problematike izbrisanih ter kako minister komentira zahtevo gladovno stavkajočih - vrnitev statusa stalnega prebivalca vsem 18.305 izbrisanim od dne 26. 2. 1992, smo namreč dobili naslednje pojasnilo: "Ustavni zakon o izbrisanih je v fazi priprave. Jeseni bo šel v usklajevanje s skupino zunanjih strokovnjakov, potem pa ga bomo poskušali uskladiti tudi s parlamentarnimi strankami. Po sprejetju zakona se bo v najkrajšem možnem času rešilo vprašanje 'problematike izbrisanih'."

Podobno taktiko je minister predstavil tudi med parlamentarno razpravo o posebnem varuhovem poročilu o izbrisanih in zatrdil, da bo "ustavni zakon ali zakon, ki bi bil sprejemljiv, in bi reševal celovito to področje" na poslanskih mizah v začetku decembra. Prav zanimivo bo videti, kakšen zakon o izbrisanih bo na koncu prišel v državni zbor, saj sodeč po izjavah koalicijskih poslancev, katerih glasovi so potrebni za sprejetje kakršnegakoli zakona, ti podpirajo takšen zakon, ki bi izbrisane poskušal dokončno izbrisati. Poslanci vladajoče koalicije namreč še vedno ne razumejo ali ne želijo razumeti problema izbrisa. Problem izbrisanih namreč ni v nikakršni povezavi z državljanstvom, ki so ga neprestano omenjali. Nobenemu izbrisanemu ni bilo nezakonito odvzeto državljanstvo, 18.305 ljudem je bil 26. 2. 1992 protizakonito odvzet status stalnega prebivalca. Tako jih je osamosvojitvena zakonodaja kaznovala, ker se niso politično pokorili novo nastali državi in niso zaprosili za njeno državljanstvo. Takšna kazen pa je doletela le prebivalce držav nekdanje skupne države, status stalnega prebivalca se je Nemcem, Avstrijcem in Američanom namreč avtomatično podaljšal tudi po 26. 2. 1992. Vendar vladnih poslancev resnica in pravica očitno ne zanimata, na demagogiji sovraštva so dobili pomembne volilne glasove in neverjetno bi bilo, če bi svojo rentabilno nestrpno populistično držo spremenili v boj za človekove pravice.

Medtem ko so prejšnji teden poslanci lagali in žalili izbrisane, so novinarji že zapustili Šentilj, trojica izbrisanih pa se je po daljšem pogovoru z maloštevilnimi podporniki odločila, da spremeni lokacijo gladovne stavke. V začetku tedna gladujoče izbrisane tako pričakujemo v Ljubljani, pred vrati ene izmed mednarodnih institucij, saj upajo, da bo prezir pristojnih organov v prestolnici manjši kot na mejnem prehodu.