Sklad za pridne?

Potem ko je Janševa ekipa sprejela novi zakon o RTV Slovenija, je zdaj na vrsti še zakon o medijih, katerega spremembe naj bi ministrstvo za kulturo predstavilo še danes. Delovna verzija sprememb je z Maistrove pricurljala že prejšnji teden. In kakšne spremembe se obetajo? Lotili so se natančnejših omejitev pri koncentraciji lastništva medijev, spisali so nove določbe o pridobitvi radijskih in televizijskih frekvenc, določili roke, do katerih morajo državne inštitucije odgovoriti na vprašanja novinarjev, za kršitelje zakona pa so predvideli kazni ... Zakonski predlog sicer povsem preveva duh o zagotovitvi pluralnosti. Ne sicer pluralnosti medijev, ki je po mnenju piscev zakona v Sloveniji zadostna, temveč pluralnosti znotraj medijev. V medijskih vsebinah. To naj bi zagotovili z ustanovitvijo sklada za medije, ki bi med medije vsako leto razdelil milijardo tolarjev. Toliko, kot vlada namenja denimo za SAZU, za vladni urad za narodnosti ali za prestrukturiranje podjetij in spodbujanje malega gospodarstva.

Predlog o medijskem skladu je bil pričakovan. Vladajoča koalicija ga je postavila za eno svojih prioritet. SDS in NSi sta takšen sklad poskušali uvesti že v času Bajukove vlade, leta 2003 pa sta njegovo ustanovitev zahtevali tudi od takratnega premiera Ropa. Janez Janša in Andrej Bajuk sta ob tem trdila, da so skoraj vsi slovenski mediji neobjektivni, da ponujajo "ustrezno prikrojene in pristranske informacije", da so "politično nadzorovani" ... Njune ideje je nato povzela še skupina vse prej kot apolitičnih državljanov z Barbaro Brezigar na čelu. SDS je potem predlagala nov zakon o medijih, ki bi prinesel sklad za medije, sledil je predlog LDS, ki ni predvidel sklada, a v lanski predvolilni pomladi tema sploh ni prišla na vrsto.

In kako si vlada predstavlja delovanje medijskega sklada? Ker so vladni politiki v preteklosti večino obstoječih medijev krivili za svoje neuspehe, je vprašanje, ali bo vlada zmogla pri razdeljevanju denarja pozabiti na zamere. Ali bo lahko vzpostavila apolitični način razdeljevanja sredstev? Ali pa bo sredstva podeljevala le tistim, ki so do nje prijazni? Iz delovnega gradiva je razvidno, da naj bi 400 milijonov namenili radijskim in televizijskim programom posebnega pomena, preostalih 600 milijonov pa ostalim medijem. Kdo naj bi medijem delil sredstva, še ni povsem jasno. V delovnem osnutku piše, da naj bi za to skrbel svet za medije, a na ministrstvu pravijo, da so si o tem premislili. Podrobnosti o imenovanju tistih, ki bodo delili denar, o njihovem mandatu in o kriterijih za delitev sredstev bodo določene šele z vladno uredbo.

Nekaj meril pa je vendarele že opredeljenih v osnutku zakonskega predloga. In ta so, milo rečeno, skrb zbujajoča. Med njim je namreč tudi kriterij, ki določa, "ali projekt zagotavlja redno in objektivno ter uravnoteženo predstavljanje delovanja in stališč politične pozicije in opozicije". Vlada pojem pluralizem razume povsem politično. Pluralizem medijskih vsebin očitno vidi v delitvi medijev na provladne in opozicijske. A če pogledamo, kateri dnevniški projekti so se v zadnjih letih obdržali na trgu, je ta delitev najmanj pomanjkljiva. Preživeli so namreč tabloid ter športni in poslovni dnevnik. Kar trije dnevniški projekti, ki so poročali v glavnem o politiki (dva izmed njih pa sta bila tudi naklonjena desnici), pa so medtem propadli. Poudariti je treba, da je eden izmed njih, Slovenec, propadel kljub temu, da je bil obilno podprt s strani države. Leta 1991 je od Demosove vlade, ki jo je vodil Lojze Peterle, dobil 28 milijonov dinarjev (2,8 takratnih milijona mark) nepovratnih sredstev. A za seboj je pustil milijardni dolg. Državno subvencioniranje Slovenca se je torej sprevrglo v povsem nepremišljeno zapravljanje davkoplačevalskega denarja.

Iz osnutka sprememb zakona o medijih tudi ni razvidno, ali se vlada zaveda, da je mogoče medijsko pluralnost zagotoviti šele s poročanjem o vseh skupinah državljanov. O vseh manjšinah, socialnih skupinah ... Ali je ministrstvo že opravilo analizo o tem, katere vsebine so nezadostno predstavljene v slovenskem medijskem prostoru? Ali so ugotovili, katere skupine državljanov so s strani medijev zapostavljene? Pravijo, da tega doslej še niso storili.