Fiasko

Ko je v ponedeljek, 29. avgusta, poseben transport pripotoval v mariborske zapore, da bi obdolžence v zadevi "Petek" prepeljal do sodišča v Murski Soboti, so bili varnostni ukrepi izjemno ostri. Kot da bi želeli organi pregona sebi in svetu še enkrat dokazati, da imajo res opravka z izjemno nevarno kriminalno združbo. Nekaj ur kasneje je moralo osebje, ki na sodišču skrbi za varnost, obdolžencem sneti verige. Le zelo izjemoma se zgodi, da lahko opazujemo slike obdolžencev, ki imajo v sodni dvorani noge vklenjene. Ko je sodnik murskosoboškega okrožnega sodišča Branko Palatin sporočil, da so obdolženci v zadevi "Petek" oproščeni, ker za obsodbo ni dovolj dokazov, se je zavrtel še bolj nenavaden prizor. Varnostno osebje je kleče odklepalo nožne verige, ki so prej petnajst mesecev preprečevale, da bi obdolženci pobegnili iz dvorane ali ogrožali varnost ljudi v razpravni dvorani. Dva od priprtih sta skorajda po dveh letih odkorakala na svobodo, tretji pripornik, Neven Koludrovič, pa je ostal na prestajanju zaporne kazni, ki z zadevo "Petek" ni povezana. Koludrovič se je ob tem, ko so ga napotili nazaj na prestajanje zaporne kazni, razburil in se stepel z varnostnim osebjem. Sicer pa so bili ostri varnostni ukrepi, ki so več kot letno dni veljali v razpravni dvorani murskosoboškega sodišča, v hudem kontrastu s tokratnim odklepanjem verig.

Vendarle - kako se je lahko zgodilo, da je sodišče peterico, osumljeno, da je februarja 2001 skušala umoriti novinarja Mira Petka, oprostilo? Šolski odgovor bi bil enostaven. Tožilstvo ni predložilo dovolj dokazov. V dvomu je sodišče dolžno razsoditi v korist obdolžencev. Zadeva "Petek" pa je preveč kompleksa, da bi jo lahko odpravili z učbeniško formulo. Ko je bila namreč vložena obtožnica, se je dozdevalo, da je ta konsistentna. Dozdevalo se je, da so dogodki pedantno zloženi v logično zaporedje, logično zaporedje je bilo opremljeno s smiselnimi vzročnimi in posledičnimi zvezami. Tožilstvo je trdilo, da ve, s katerim avtom so se obdolženci pripeljali do Mežice. Trdilo je, da ve, kako so si obdolženci avto izposodili. Trdilo je, da je kij, najden v nekem avtomobilu, služil kot napadalno orožje. Trdilo je, da ve, kako se je kij iz stanovanja enega od obdolžencev preselil v avto. Trdilo je, da razpolaga s prepričljivimi izjavami prič, ki naj bi slišale, da so se storilci v gostilnah bahali, kako so razbili novinarja. Trdilo je, da razpolaga z dokazom, da je eden od obdolžencev za plačilo prejel avto. Trdilo je, da so napadalci prejeli plačilo, 20 tisoč mark. Trdilo je, da pozna motiv, koristoljubje. Trdilo je, da ima na voljo prepričljive dokaze, s katerimi bo omajalo alibije obdolžencev. Dozdevalo se je, skratka, da so organi pregona po dveh letih preiskovanja odgovorili na znaten del vprašanj, ki se je porajal ob napadu na novinarja Mira Petka. OK, aretacije osumljencev, izvedene septembra 2003, so imele pomembno lepotno napako. Policija in tožilstvo sta ob aretacijah priznala, da nimata dokazov o tem, kdo je naročnik napada. Hkrati pa se je vendarle dozdevalo, da bodo obdolženci morda sami imenovali naročnike in si s tem ob izreku sodbe kupili kak odpustek.

Septembra 2003, ko sta generalna državna tožilka Zdenka Cerar in direktor generalne policijske uprave Marko Pogorevc na tiskovni konferenci sporočila "Imamo storilce!", se je dozdevalo, da sta prepričljiva. Res je sicer, da so organi pregona septembrsko aretacijo nemudoma kapitalizirali za potrebe polemike z mediji, ki so pred tem več kot dve leti policiji in tožilstvu žrli živce. Direktor slovenjgraške policije Srečko Krope, denimo, je tedaj izstreli poetični citat: "Le čevlje sodi naj kopitar." To, da so organi pregona aretacije kapitalizirali v polemiki z mediji, se je zdelo nenavadno. Hkrati so organi pregona samozavestno ošvrknili parlamentarno preiskovalno komisijo, ki je pred tem raziskovala, zakaj organi pregona ne kažejo posebne učinkovitosti. In misel prvega koroškega policista Srečka Kropeta, naj kopitar sodi le čevlje, se je na nek način izkazala za preroško. Odtisi čevljev, najdeni na kraju zločina, so se izkazali za eno od točk, na kateri je se je obtožnica močno zamajala. Odtisi čevljev sicer niso najusodnejša točka, nedvomno pa je obramba na tej točki pomembno spodkopala prepričljivost obtožnice. Samozavestni klic "Imamo storilce!" je bil preuranjen. Tega, ali so organi pregona septembra 2003 aretirali prave storilce, danes ne vemo. Morda so na obtožni klop posadili prave ljudi. Morda tudi ne. Vendar dejstvo, da so septembra 2003 aretirali mišičaste orjake, ki izgledajo nevarno, še ne dokazuje ničesar. Dve leti kasneje je jasno, da organi pregona predvsem niso zbrali prepričljivih dokazov, ki bi jih izvedli na sodišču in ki bi bili hkrati zbrani na neoporečen način. Prvi nauk je na dlani: bolje je, če se organi pregona ukvarjajo z zakonitim in pedantnim zbiranjem dokazov kot z bahanjem, da imajo storilce. Organi pregona so na svetu zato, da zbirajo dokaze, ne pa zato, da razglašajo, kdo je storilec kaznivega dejanja. O tem, ali je nekdo storilec, namreč odloča sodišče. Ponovimo: morda so na zatožni klopi res sedeli storilci. Morda niso. Vendar tožilstvo na sodišče ni prineslo legalno zbranih in prepričljivih dokazov, ki bi potrdili sume organov pregona. Če so na zatožni klopi murskosoboškega sodišča sedeli pravi storilci, a jih tožilstvo krivde ni uspelo dokazati, je to grozno. In kaže, da so organi pregona svoje delo opravili katastrofalno slabo. Če pa so na zatožni klopi sedeli po krivem obdolženi občani, ki so se med osumljence kvalificirali zgolj zaradi kriminalnih dosjejev in sumljivega videza, je katastrofa toliko večja.

Obdolženci, polni evrov

Katere točke obtožnice so se izkazale za najbolj šibke? Prvič, tožilstvo pred senatom ni izvedlo nobenega dokaza, ki bi govoril o motivu. Obtožnica sicer trdi, da naj bi bil motiv koristoljubje, obdolženci pa naj bi prejeli 20 tisoč mark. Priče, ki bi pred senatom ponovila to trditev, na sodišču ni bilo. Težko si je predstavljati, kako bi sodnik Branko Palatin obsodil peterico, sedečo na zatožni klopi, če mu tožilstvo ni predstavilo dokaza, da so obdolženci dobili denar.

To, da je zgodba o prejetem denarju čudna, bi lahko organi pregona zaslutili že med preiskavo. Ena od anonimnih prič je namreč pred preiskovalnim sodnikom govorila, da so bili obdolženci kmalu po napadu na novinarja Petka polni evrov. Problem je seveda v tem, da je bil na začetku leta 2001 evro zgolj obračunska valuta, bankovci pa tedaj še niso bili v obtoku. Trditev, izrečena pred preiskovalnim sodnikov o obdolžencih, polnih evrov, sicer ni prišla v obtožnico. Nedvomno pa bi takšna trdite organe pregona morala navdati z dvomom, kakšne anonimne pričo so našli.

Bistveno resnejši problem pa so si organi pregona nakopali s trditvijo ene od anonimnih prič, ki je pred preiskovalnim sodnikom poročala, kako je obdolženega Draga Hojnika videla, da je iz stanovanjskega bloka v Selnici pri Dravi prinesel kij in ga spravil v nek avto, parkiran pred blokom. Anonimna priča je tedaj trdila, da je prizor opazovala s terase gostilne Vila. Policija je kij res našla v nekem avtu.

Neposrednega dokaza, da bi bil kij, najden v avtu, res povezan z napadom, sicer organi pregona niso nikoli pridelali. Vendar bi morda zadoščal že posredni dokaz, da je anonimna priča videla, kako naj bi obdolženec kij prinesel iz bloka, v katerem živi, in ga spravil v avto. In policija je v točno tem avtu kij našla. Trditev anonimne priče, da je opazovala prizor, ko naj bi se kij iz obdolženčevega stanovanja preselil v avto, je sodila med ključne posredne dokaze.

Na tej točki pa se je dokazno gradivo sesulo. Obramba je namreč sodišču predlagala, da bi vsi skupaj, člani senata, tožilci in odvetniki obdolžencev, odpotovali do Selnice ob Dravi in si na kraju samem ogledali, kaj se vidi iz terase gostilne Vila. Ko je številčna ekipa pripotovala do Selnice, je lahko senat ugotovil zgolj to, da ključna izjava anonimne priče ni točna. Iz terase gostilne Vila se na parkirišče, kjer naj bi prišlo do primopredaje kija, ne vidi. Torej anonimna priča ni mogla videti, da je obdolženi Hojnik res hranil kij, s katerim naj bi napadli novinarja Mira Petka. Hkrati anonimna priča ni mogla videti, da je Hojnik kij spravil v avto. Ker se s terase gostilna Vila na parkirišče enostavno ne vidi, saj vmes, med teraso in parkiriščem, stojijo garaže, je izpuhtela tudi vez med obdolžencem in kijem. Kij, najden v nekem avtu, je ostal predmet brez vsake dokazne vrednosti. Pač, eden od številnih kijev, ki obstajajo na tem svetu.

Vprašanje, ki se zastavlja, je na dlani. Kako to, da organi pregona niso ugotovili, da anonimna priča s terase gostilne Vila ni mogla videti parkirišča, kjer naj bi se odvijal prizor primopredaje orodja? Ali to pomeni, da so bili organi pregona ob izjavi anonimne priče, da je osebno videla primopredajo orožja, tako vzhičeni, da so pozabili opraviti terensko rekonstrukcijo? Če je tako, je zadeva katastrofalna. Obstaja še bolj katastrofalna interpretacija. Kaj pa, če so opravili rekonstrukcijo, a so enostavno računali, da obramba tega ne bo opazila? Mimogrede, sodišče je na generalno policijsko upravo naslovilo vprašanje, ali je anonimna priča, ki je "videla" skozi steno garaže, v kakšnem kazenskem postopku. Vendar policija na vprašanje sodišča ni odgovorila. To, da policija ni odgovorila na vprašanje sodišča, je skrajno nenavadno.

Neobdavčeni honorarci

Anonimna priča, ki je "videla" skozi garažo, se na sodišču ni pojavila, ker naj bi imela zdravstvene težave. Prav na izjavah te anonimne priče so organi pregona zgradili znaten del obtožnice. Ker anonimna priča ni prišla na sodišče, se je to moralo zadovoljiti z izjavami, danimi pred preiskovanim sodnikom. Ker se je izkazalo, da je ključna anonimna priča fantazirala, kaj je videla skozi garažo, in ker policija ni hotela poročati, ali je ta priča v kakšnem postopku, je sodišče podvomilo v vse izjave te anonimne priče.

Podobna polomija se je pripetila z izjavami druge anonimne priče, Alena Robarja. Ta je namreč sklenil, da javno pove, kako je bilo z njegovim pričanjem pred preiskovanim sodnikom. Povedal je predvsem to, da je za nastop pred kamero, ki je njegovo pričanje prenesla iz policijskih prostorov do preiskovanega sodnika, od policije dobil štiri milijone SIT. Vsebino pričanja pred kamero pa je pred sodiščem v Murski Soboti preklical. Robar je, denimo, pred preiskovalnim sodnikom povedal, da ga je klical eden od obdolžencev in mu ponujal sodelovanje v neki akciji. Robar naj bi bil v tej akciji šofer. Hkrati je Robar preiskovalnemu sodniku poročal, da kriminalno podzemlje uporablja posebno taktiko, ki naj bi storilcem zagotovila alibi: na bencinskih črpalkah si kupijo mobilne telefone, ki jih uporabljajo med akcijo, svoje stalne mobilne telefone pa pustijo doma in jih dajo puncam, naj te malo klepetajo. Ker mobilni telefon ostane doma, izgleda, da je tudi storilec kaznivega dejanja doma. Operaterji mobilne telefonije namreč hranijo podatke, na kateri bazni postaji je prijavljen določen telefonski aparat. In če je mobilni telefon povezan z bazno postajo v Mariboru, to nakazuje, da je bil tedaj tudi storilec kaznivega dejanja v Mariboru. S tem naj bi si storilec kaznivega dejanja zagotovil relativno soliden alibi.

Robarjevo poročilo o uporabi taktike zagotavljanja alibija sicer načeloma zveni verjetno. Hkrati pa tožilstvo ni pridelalo nobenega dokaza, da so obdolženci v zadevi Petek res postopali skladno s to taktiko. Ravno obratno: obramba je na sodišče pripeljala priče, ki so povedale, da so usodnega februarskega večera po telefonu klepetale z obdolženci. Tožilstvo hkrati ni uspelo omajati verodostojnosti oseb, ki so trdile, da so v času napada klepetale z obdolženci. Ravno obratno: na sodišču se je izkazalo, da je v času napada z obdolžencem Hojnikom klepetala oseba, zaposlena na ministrstvu za notranje zadeve. Hojnikov alibi je torej potrdila uslužbenka MNZ, zaposlena vsega nekaj metrov stran od štaba generalne policijske uprave.

Podatek, da je Alen Robar kot anonimna priča dobil štiri milijone SIT, je hkrati vrgel senco dvoma na vse anonimne priče, ki jih je pred sodnike vabilo tožilstvo. Paradoksalno: organi pregona so bili ob aretacijah neverjetno ponosni na "inovativno" uporabo prava. Prav ta "inovativna" uporaba prava pa se je izkazala za najboljšo zavarovalno polico obdolžencev. Kot rečeno: ne vemo, ali so novinarja Petka zmlatili mišičasti fantje, ki so sedli na zatožni klopi v Morski Soboti. Morda niso, morda so. Vendar bi v primeru obsodilne sodbe podatek o plačevanju prič nedvomno pretresel vsaj ustavno sodišče ali sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. S tem, ko je sodnik Branko Palatin ocenil, da izjav plačanih anonimnih prič ne more razvrstiti v kategorijo neoporečnih dokazov, je poskrbel zgolj za to, da Slovenije ni pričakala huda mednarodna sramota, ki bi se pripetila, če bi, denimo, obdolžence obsodili, potem pa bi se ti pritoževali do Strasbourga.

Podatek, da je policija honorirala priče, je hkrati najboljša zavarovalna polica za peterico, ki je sedela na zatožni klopi, če bi višja instanca sojenje v Murski Soboti razveljavila zaradi morebitnih procesnih napak in bi prišlo do ponovnega sojenja. Težko si je namreč predstavljati, da bi katerokoli sodišče v državi slepo verjelo izjavam anonimnih in honoriranih prič, ki za povrhu niso brez kriminalnega dosjeja.

Mimogrede - v času, ko je policija honorirala anonimne priče je veljalo določilo, da prejetega honorarja ni potrebno vnesti v dohodninsko napoved. Policija je torej leta 2003 na trgu informacij in dezinformacij nastopala z mamljivo ponudbo: plačamo za (dez)informacijo, zagovorimo status anonimne priče, honorar bo neobdavčen. Gre torej za določbo slovenske zakonodaje, ki lahko sproža hude skušnjave. Zamisliti bi se moral tudi zakonodajalec.

Kopitarjevi čevlji

Tretja pomembna točka, na kateri je obtožnica zgorela, je povezana z odtisi čevljev, ki jih je policija našla na mestu zločina. Zgodba je enostavna: odtisi so relativno majhni, noge obdolžencev pa so velike. Policija je že kmalu po napadu sumila, da so napad izvedle osebe, ki so sedele na zatožni klopi v Murski Soboti. Policija jim je tudi zasegla čevlje, jih odnesla v laboratorij, a je čevlje vrnila. Zdi se torej, da policija v prvi fazi preiskave materialnih dokazov, sledi čevljev, najdenih na prizorišču napada, ni mogla povezati s peterico, ki se je kasneje znašla na zatožni klopi - sicer zaseženih čevljev ne bi vračali. Sodni izvedenec je dopustil hipotetično možnost, da bi obdolženci nosili čevlje, katerih odtisi so bili najdeni na kraju napada. Vendar je iz sklepne besede tožilca Marčiča razvidno, da je zaradi velikosti odtisov v zadregi tudi tožilstvo. Tožilec Marčič - povzemamo po Delu - je namreč v sklepni besedi dejal, da sta si storilca obula tesne čevlje, ker bi si s tem zagotovila alibi. Hipoteza tožilca Marčiča iz sklepne besede je po eni strani spektakularna, po drugi strani pa tožilstvo sodišču ni ponudilo dokazov, da sta si izvajalca napada nataknila tesne čevlje. Spektakularna hipoteza ima še eno šibko točko. Napadalci so namreč novinarja Mira Petka zbrcali skoraj do smrti. Tožilstvo bi torej morali dokazati vsaj hipotetično možnost, da bi napadalci, kljub temu, da so nosili tesne čevlje, še vedno lahko skoraj do smrti zbrcali novinarja. Zdi pa se, da nogometaš, obut v tesne kopačke, ne bo šel streljat enajstmetrovke.

Logika, ki jo je v sklepni besedi uporabilo tožilstvo, je bila na splošno precej vratolomna. Naša interpretacija logike iz sklepne besede bo karikirana: prav zato, ker so obdolženci imeli alibi, saj so bili njihovi telefoni prijavljeni na domačih baznih postajah, ne pa na bazni postaji pri Mežici, kjer se je zgodil napad, naj bi dokazovalo, da gre v resnici za dobro organizirane in izvrstno pripravljene storilce. Prav zato, ker so si obuli pretesne čevlje, to dokazuje, da so vpleteni v kaznivo dejanje. Tesne čevlje naj bi si obuli zato, da bi imeli alibi.

Tožilstvo je po razglasitvi oprostilne sodbe negodovalo, češ da sodišče ni izvedlo nekaterih pomembnih dokazov. Tudi sklepni manever tožilstva je nenavaden. Tožilstvo je namreč predlagalo še eno izvedensko mnenje o sledovih obuval, ki so bili najdeni na mestu zločina. Manever je nenavaden zato, ker so bile sledi obuval ves čas argument v rokah obrambe. Obramba je namreč skušala dokazati, da storilci zaradi velikih stopal ne bi mogli obuti čevljev, ki so v snegu pustili sledove. Sodni izvedenec pa je vendarle dopustil možnost, da bi obdolženci te čevlje obuli. Predlog tožilstva, da bi pridobili še eno izvedensko mnenje o sledovih obuval, ni temeljil na predpostavki, da bi nova analiza dokazala, kako so čevlje nosili prav obdolženci. Nova analiza bi kvečjemu potrdila staro izvedensko mnenje, da bi obdolženci hipotetično lahko obuli čevlje, katerih sledovi so bili najdeni na mestu zločina. Vendar bi takšne čevlje lahko nosilo nekaj sto tisoč odraslih prebivalcev Slovenije. Zato se sodišču ni zdelo smiselno, da bi z izvajanjem tega dokaza zavlačevalo sojenje.

In? Kdo je kriv za polomijo? Mirko Zamernik, nekdanji predsednik parlamentarne preiskovalne komisije, ki si je zastavljala vprašanje, zakaj so organi pregona neučinkoviti, je prevzel svoj del odgovornosti. Res je: Zamernik je pritiskal na organe pregona, ker preiskava ni dajala rezultatov. Morda so organi pregona zaradi Zamernikovega pritiska poslovali šlampasto, brez dokazov, ki bi bili pravno neoporečni, prepričljivi in celoviti. Policija in tožilstvo zdaj cepetata, da sodišče ni upoštevalo njihovih dokazov oziroma jih sploh ni želelo izvesti. V petnajstih mesecih pa je imel sodni senat priložnost, da sliši le eno, res pomenljivo izjavo, ki bi lahko bremenila obdolžence. Ena od anonimnih prič je namreč poročala o gostilniškem pogovoru, med katerim se je eden od obdolžencev hvalil, da so "zgoraj porihtali".

Zgoraj? Na Koroškem? Na podstrešju? Pri kakšnem pomembnem človeku, ki je na družbeni hierarhični lestvici "zgoraj"?

Kot rečeno: morda je bila peterica res vpletena v to, da so "zgoraj", torej na Koroškem, "porihtali" novinarja Petka. Morda niso bili. Sodišče je ocenilo, da dokazov ni. O tem pa je morda najbolj pomenljiv predlog tožilstva: to je za prvoobtoženega zahtevalo le 12-letno zaporno kazen. Kazenski zakonik za poskus umora iz koristoljubja predvideva 10 do tridesetletno zaporno kazen. Ob napadu na novinarja Petka naj bi šlo za umor iz koristoljubja, obdolženci pa bi najbrž morali vedeti, da je napad na novinarja povezan z njegovim kritičnim novinarskim delom. Predlog, da bi obdolženci šli v zapor za 12 let, nosi nenavadno posredno sporočilo. Če ubiješ kritičnega novinarja in za to dobiš nekaj tisoč mark plačila, boš šel za dvanajst let v ječo.

Samo dvanajst let?

Zdi se, kot da sodišče ni pristalo na ponudbo: dokazi so sicer klavrni, a bomo za obdolžence zahtevali blago kazen.