Trije kandidati

Kdo bo novi predsednik LDS, naše največje opozicijske stranke, nemalo zanima tudi politike iz vladajoče koalicije. Jim bo naklonjen? Bo prijazen, kot je Borut Pahor, ali strpen kot Janez Drnovšek, bo ubogljiv kot Karl Erjavec ali bo fajter, kot je recimo Miran Potrč ... Vlada si pač ob vseh težavah, ki jih ima v gospodarstvu in v medijih, pravzaprav ne more privoščiti opozicije, ki bi ostro reagirala na vsako njeno napako, in si tako pridobivati politične točke. Ali pa si morda celo želi nekoga, ki bi bil z njo na podobni valovni dolžini. V tem kontekstu gre razumeti tudi informacijo o nedavnem srečanju zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla. Minister naj bi v neformalnem pogovoru s članom liberalne demokracije, ki sicer nima vidnih funkcij v stranki, lobiral, da LDS izvoli predsednika, ki ne bi bil preveč kritičen do SDS in s katerim bi lahko v prihodnosti, morda že zelo bližnji, sklepali vladno koalicijo. Za kaj takšnega bi bilo morda še najbolje, če bi LDS vodil kar sam zunanji minister. Vendar o imenih ni bilo govora.

V vsakem primeru Janša najbrž na mestu predsednika ne želi videti Jelka Kacina. Janša in Rupel se zavedata, da je Kacin spreten govornik in da je Slovenijo osamosvojil v vsaj taki meri kot ona dva. Njegovi nastopi v času desetdnevne vojne pa so tako rekoč abeceda piara izrednih razmer ... In tudi Janša je premier izrednih razmer. Tako Janša kot Kacin se najbolje znajdeta, ko je najtežje. Ko so po Depali vasi Janšo zamenjali kot obrambnega ministra, ko se je zdelo, da je država pred državljansko vojno, je bil Kacin menda edini dovolj pogumen, da je prevzel stolpnico na Kardeljevi ploščadi 25. Edini, ki ni imel predsodkov, da z Janšo opravi prevzem in predajo ministrskih poslov. Po drugi strani pa si zunanji minister ne želi niti Iva Vajgla. Če bi šla LDS res v koalicijo z Janšo, bi bil ogrožen njegov ministrski stolček.

Rok Srakar, Ruplov piarovec, je na naše vprašanje o vmešanosti Rupla v LDS-ove volitve odgovoril zelo nediplomatsko: "Very funny." Ko smo ga opozorili, da ne gre za šalo, pa je povedal, da Rupel ni član LDS in da zato ni vključen v proces izbiranja predsednika, sicer pa je podobno trdil tudi v času pritiskov in priprav na menjave na Delu, kljub temu da je zunanji minister urednika prepričeval, da mora podpreti oblast.

Favorita

Sicer pa naj bi tako razmišljala le vladna koalicija, ki pa verjetno kljub vsemu ne bo odigrala resnejše vloge pri izbiranju novega predsednika LDS. Zdi se, da so se liberalci že odločili. Skoraj nobenega dvoma ni, da se bosta v finalu na kongresu pomerila Ivo Vajgl in Jelko Kacin. Ostala imena so lahko le veliko presenečenje ali dvigovanje prahu v korist enega ali drugega kandidata.

Iz različnih razlogov so odpadala bolj ali manj zanimiva imena, predvsem se mnogim zdi škoda, da ni zbral dovolj poguma Matej Lahovnik, ki si je dobro ime ustvaril v zadnjem letu ali dveh. Menda naj bi se opogumil čez tri ali štiri leta in takrat kandidiral. Kar je jasno brez veze. Čez štiri leta stranke ne bo ali pa jo bo novi predsednik tako dobro vodil, da ga pač ne bodo zamenjali. Za Lahovnikovo kandidaturo je tudi veljalo, da je stranka v takem razsulu, da bo katastrofalno izgubila tudi lokalne volitve naslednje leto in da tako mlademu politiku ni dobro prehitro zadati tako hudega udarca. No ja, lahko pa bi jo tudi konsolidiral do lokalnih volitev. Naslednji kandidat, ki se je omenjal, je Janez Potočnik, evropski komisar, človek s karakternimi potezami Janeza Drnovška. Toda Potočnik ni nikoli stopil dovolj blizu LDS, da bi ga lahko sploh povabili, zanimivo pa je tudi to, da je zaradi slabe prepoznavnosti zletel z Delove lestvice političnih osebnosti. Med analitiki LDS-ovih notranjih kupčkanj je kar nekaj takih, ki mislijo, da se med kandidati lahko pojavi tudi Tone Rop, konec koncev je še predsednik stranke in on je tisti, ki kongres formalno skliče.

Ostali kandidati so ostali zgolj le še pobožne želje liberalk in liberalcev. Igor Bavčar, Janez Drnovšek in Gregor Golobič niso več na razpolago. Vendar gotovo ne bodo ostali na robu igrišča. Če lahko ugibamo, bo Igor Bavčar po tihem podpiral Jelka Kacina, Gregor Golobič, Tone Rop, Slavko Gaber in Janez Drnovšek pa bolj na glas Vajgla. Osamosvojitelja proti pragmatikom. Specialist za piar in lastnik Mercatorja proti predsedniku države in njegovemu svetovalcu.

Jelko Kacin o svoji kandidaturi noče govoriti, nima pa kakih lepih besed o protikanidatih. Predvsem se mu zdi, da je še vedno v igri Tone Rop, kar po njegovem pomeni načrtno destrukcijo stranke. Po drugi strani mu je Vajgl simpatičen, ga pa moti, ker vedno naredi to, kar mu rečejo. Po Kacinovem mnenju si stranka ne more privoščiti človeka, ki je star praktično toliko kot Kučan. Po drugi strani pa misli, da bi si Vajgla želel tudi Janša, ki bi ga po potrebi lahko obtožil tako jugoslovenarstva kot komunistične preteklosti. Kacin misli, da mora biti LDS stranka proti štafeti, proti Mamuli, ne pa stranka Yutela, kamor on uvršča Iva Vajgla. Kljub temu da naj bi imel Kacin celo nekaj več možnosti kot Vajgl, pa sam misli, da se bodo tisti, ki podpirajo Vajgla, njega na vsak način znebiti, tudi s tretjim kandidatom, ki bi mu pobiral glasove. Po drugi strani kritiki Kacinu očitajo, da je populist, da ima za sabo preveliko število afer, od tiste s kreditnimi karticami do tiste z ograjo bežigrajske vojašnice. Med pomembnejšimi obtožbami pa so seveda tudi tiste, ki govorijo o orožju. Ali helikopterjih. Je pa po drugi strani res, da premier in njegovi najbližji sodelavci o orožju težko govorijo tako vehemntno kot o osamosvajanju. In če smo malo zlobni: odkrita debata o trgovanju z orožjem med Kacinom in Janšo bi bila gotovo lep prispevek k pojasnitvi polpretekle slovenske zgodovine.

In kaj pravi o verjetnosti svoje kandidature Ivo Vajgl? Poudarja, da soglasja k svoji kandidaturi še ni dal. In čeprav se dokončno še ni odločil, pravi, da je zelo verjetno, da bo kandidiral za predsednika LDS. Tudi on misli, da so stvari še zelo odprte. Kljub temu je zadevo vzel resno in o stranki zadnje čase veliko razmišlja. "Stranka mora začeti skoraj znova," pravi bivši zunanji minister. Ni dvoma, s takšnimi besedami se ni težko strinjati, vprašanje je le, kako.

Ob Kacinu in Vajglu se zadnje čase spet vse glasneje omenja Jožef Školč, za katerega pravijo, da ima edini že pripravljen svoj predvolilni štab. Prvi predsednik LDS pravi, da je velika verjetnost, da bo med kandidati, "Jamnikar postavlja Kacina, Rop in Drnovšek pa Vajgla," je prepričan Školč. In kdo postavlja Školča? Menda nihče oziroma tisti, ki imajo tega, kar se v stranki dogaja v zadnjih letih, dovolj. Ali gre torej za strujo zsmsjevcev? Eden tistih, ki bodo imeli velik vpliv na izvolitev predsednika, Tone Anderlič, pravi: "Čas je, da zamenjamo predsednika, ne, ker ne bi maral Toneta Ropa, ampak ker stranka potrebuje novo vodstvo." Sicer pa zatrjuje, da se še ni odločil, kdo mu je najbolj všeč. Sam zagotovo ne bo kandidat, vendar pa bi rad videl najprej očiščen seznam kandidatov, potem pa bi prebral program tistih, ki resno kandidirajo.

Kongres v Domina Grand Media Hotelu

Za oktobrski kongres, ki ga bodo liberalci organizirali v novem ljubljanskem hotelu Domina Grand Media Hotel, so evidentirali kar 23 kandidatk oziroma kandidatov za predsednika in kar 59 takšnih, ki naj bi se potegovali za podpredsednike stranke. Seveda večina od teh svojega soglasja h kandidaturi ne bo podpisala, za zdaj pa je sistem še nepredušno zaprt in celo največjim insajderjem še ni uspelo izvedeti vseh imen. Vsi, ki bodo soglašali s kandidaturo, se bodo znašli pred kongresom na svetu stranke, ki mora praviloma vse takšne kandidature potrditi, posamezni kandidati namreč potrebujejo zgolj tretjino glasov v svetu. Na kongresu pa bo potrebna večina glasov 464 delegatov iz cele Slovenije. Če noben kandidat ne bo dobil 50 odstotkov glasov v prvem krogu, se bosta najboljša pomerila še v drugem.