Čakajoč na socialnoekonomski waterloo

Slovenijo v zadnjem mesecu najbolj vznemirja nova davčna reforma. Reformisti jo postavljajo v središče celotnega paketa politično ekonomskih sprememb, sindikati pa so predlog enotne davčne stopnje ostro zavrnili in že napovedujejo povsem legitimne ulične proteste. Ekonomska stroka se je kot običajno razdelila, politiki pa se delajo nevedne. Vsi pa se strinjajo, da je nesrečna enotna davčna stopnja postala nekakšna metafora za strokovno kredibilnost reformistov in politično preživetje predlaganih vladnih reform.

Toda socialno ekonomski Waterloo je šele pred nami. Glede na sloviti Forbsov indeks in izračune OECD spadamo med davčno manj ugodne države, najslabše pa se uvrščamo pri davčnih obremenitvah dela. Ekonomisti vemo, da so davčna obremenitev, konkurenčnost in pripravljenost za delo tesno povezani. Dva poudarka. Pred natančno letom dni se je nobelovec Edward Prescott v Wall Street Journalu nedolžno vprašal, če niso morda Evropejci preveč leni, da zaostajajo za ameriško produktivnostjo. Američani namreč delajo skoraj polovico več od Nemcev ali Francozov. In tudi slovenski delavci, o katerih na srečo ne govori, so v povprečju z dela slaba dva meseca na leto (dopusti, prazniki in bolniške). Njegov odgovor je bil preprost. Delavci so preveč obdavčeni. Ostaja še drugi del zgodbe. V Sloveniji imamo (2004) eno največjih razlik med anketno (6.1) in registrano (10.6) brezposelnostjo v EU. To je najboljši dokaz, da trg dela ne deluje in da je politika socialne države neučinkovita.

Tu tiči temeljna ideja reformistov in Janševe vlade. Vsi se strinjajo, da bi morali odpraviti progresivno obdavčitev plač. To bi bistveno znižalo podjetniške stroške in razbremenilo davčno breme v korist izobraženih delavcev in tehnološko naprednih podjetij. Manj je tistih, ki se strinjajo s predlogi, kako spodbuditi zaposlene, da bi delali več in brezposelne, da ne bi doma čakali na delo in bi se več izobraževali. Največje razlike pa nastajajo, kako na drugi strani finančno zapreti na novo ustvarjeni primanjkljaj v proračunu.

Nekateri predlagajo radikalno znižanje javne porabe. Toda birokratske organizacije in socialne države ni mogoče spremeniti prek noči. Zato so to običajne iluzije ljudi, ki bi dejansko radi ohranili status quo. Drugi vidijo nekaj manevrskega prostora pri neposrednih davkih in poenostavitvah davčnih postopkov. Toda manevrski prostor ni velik. Zato velike davčne reforme pač niso mogoče, če želimo ohraniti socialno varnost in obstoječo davčno solidarnost. Reformisti na tretji strani predlagajo zapolnjevanje davčne luknje z dodatno obdavčitvijo potrošnje (višji oziroma enoten DDV) in racionalizacijo socialne države s krčenjem nekaterih socialnih pravic. Na eni strani imamo radikalno spremembo davčnega sistema z uvedbo enotne davčne stopnje, na drugi celovit poseg v socialni sistem države. Prva skupina dejansko nima pravih predlogov, druga bi rada premikala stole na Titaniku, tretja predlaga radikalnejše spremembe in se zato igra z ognjem.

Razvoj davčnih sistemov v zadnjem obdobju govori v prid reformistom. Globalizacija in fiskalna kriza države zahtevata radikalnejše spremembe. Ekonomski tokovi so nepregledni, finančno zapiranje socialne države je vse težje. Zato bodo davki XXI. stoletja bolj podobni davkom XIX. stoletja kot pa sedanji davčni strukturi. Premik k obdavčitvi potrošnje in premoženja je preprosto bolj statično in obvladljivo in za nameček politično bolj nevtralno. Prav tako se spreminjajo tudi kriteriji pravičnosti, učinkovitosti in odgovornosti. Pravična je predvsem enakopravnost pri poslovnih možnosti namesto progresivne prerazdelitvene solidarnosti. Ekonomska učinkovitost postaja pogoj za večjo socialno blaginjo in ne nasprotno. Socialna odgovornost pa se decentralizira od države k posamezniku.

Davčne reforme gredo zato v nekaj smeri. Znani Haig-Simpsonov koncept vseobsegajoče dohodnine, ki združuje dohodke dela in kapitala, se sedaj pogosto cepi v ločeno (cedularno) obdavčitev (Skandinavija). Povsod težijo k zniževanju davčnih stopenj in širitvi davčnih osnov, predvsem pa transparentnosti in poenostavitvi davčnih sistemov zaradi davčne konkurence (EU). Vedno bolj popularna postaja ideja proporcionalne obdavčitve (flat tax). V obliki enotne davčne stopnje jo je prevzelo osem postkomunističnih vzhodnoevropskih držav. V svoji izvirni ideji (Hall-Rabushka) pomeni način obdavčenja potrošnje in nagrajevanje varčevanja ter naložb in to je dobro. Hkrati pa je presenetljivo razglasila progresivno obdavčitev za nepravično in na kraju tudi nesocialno.

Proporcionalni davek je v vladnem reformnem paketu odprl Pandorino skrinjo vprašanj. Toda odločitev za povečanje DDV oziroma obdavčitev potrošnje je edina možna in tudi prava rešitev. Nevarnost inflacijskega šoka obstaja zaradi hkratnega prehoda na evro, toda pravočasna priprava cenovnih zaokrožitev in povečana konkurenca sta dobri protiorožji.

Težje je s socialnimi posledicami, saj logika obdavčitve prerazdeljuje davčno breme od bogatejših k srednjemu sloju. Tu bo poleg predvidenih socialnih amortizerjev potrebno pristati na delno zvišanje plač po kolektivnih pogodbah. Izjemen demonstrativni učinek ima lahko korekcija menedžerskih plač in soudeležba zaposlenih v delitvi dobička. In to bi moralo zadovoljiti apetite sindikatov.

Največja črna luknja davčnih predlogov pa zadeva varčevanje, ki mora spodbuditi socialno samo odgovornost in investicijsko potrošnjo. To zahteva veliko večje davčne razbremenitve oziroma drugačne oblike davkov (davka na neto finančni tok ali pa Kaldorjev potrošeni dohodek). Poguma in inventivnosti je bilo na tem področju prej premalo kot preveč. Toda to je že del zgrešene politične taktike, s katero so se lotili davčne reforme.

Fridrik Veliki (1640-1688) je kot dobronamerni despot veljal za velikega fiskalnega reformatorja. Osovražene Žide je spodbudil k investiranju, prusko državo k učinkovitosti in zaradi nekaj socialnih reform so ga poveličevali s "kraljem siromašnih". Kombinacija davčne smelosti, socialnega komformizma in vladarske energije so bili ključni za uspeh. Toda kaj, ko nam med vsemi izkušnjami najbolj koristijo slabe.