Smrdi, smrdi, smrdi

Enkrat sem se prav dobro nasmejal. V raziskavi, ki je zajela cel niz ameriških domov za ostarele, so namreč prišli do precej osupljivih ugotovitev. Zelo hecna je bila predvsem ena, in sicer odgovori betežnih starčkov na vprašanje, kaj jih najbolj razvedri vsako jutro. Vsi so namreč pričakovali, da dobri dedki svoje prve misli posvetijo svojemu "največjemu" bogastvu, nedolžnim vnučkom. Pa ni bilo nič iz tega, ti biserčki so končali šele na bednem sedmem mestu, daleč za joški in ritmi negovalk. Na prvo mesto pa se je oholo zavihtelo dobro jutranje sranje in prdenje.

Morda se bo marsikomu zazdela vsaka primerjava neprimerna, toda debata, ki se je razvila v ponedeljek, 24. oktobra, okrog pol petih v našem parlamentu, se mi je zazdela enako hecna. Pod predsedstvom gospoda Franca Cukjatija, ki je "tekoči" problematiki, kot je kazalo, prisluhnil kar z zanimanjem in se mu ni zdelo vredno posredovati, sta se poslanec SDS in zdaj že trikratni župan občine Štore pri Celju, gospod Franc Jazbec, ter minister za okolje in prostor, gospod Janez Podobnik, vsaj petnajst minut nadvse zavzeto pogovarjala o povsem zasebni greznici Jazbečevega soseda, gospoda Gajška, ter odtekanju iz te na dvorišče pred županovo hišo. Stvar, ki je pravzaprav le zadeva gradbenega inšpektorja (pa naj bo občinski ali republiški), morda celo zasebne tožbe, je tako pridobila državniške razsežnosti in kdo se ne bi smejal okoljskemu ministru, ki se že skoraj cmeravo sekira zaradi nekaj (fiktivnih in nedokazanih) litrov gnojnice, za to angažira celo inšpektorat, da mu cela dva dni zbira vso potrebno dokumentacijo, ter nato zavzeto pred celotnim parlamentom debatira o možnostih in nemožnostih iztoka iz te greznice, medtem ko se mu v Beli krajini, Posavju in še marsikje dogajajo usodne ekološke katastrofe. In kdo se ne bi smejal poslancu in županu, ki uporabi govorniški oder parlamenta, da bi užugal svojega soseda. (Gospod Jazbec s končano šolo za prodajalce in kasneje še poslovodsko šolo je najprej opravljal različna dela v podjetju Slovenijales Celje, potem pa zasebno dejavnost, kjer je, kot sam presunljivo zatrjuje, spoznal krutost in nemilost v gospodarstvu v boju za ohranitev. Vmes se je v tistih ravno pravih časih podal v politiko. Zelo duhovit je tudi z označitvijo svojih konjičkov in osebnih zanimivosti, ko pomenljivo sporoča, da je poročen in oče dveh odraslih otrok.)

Seveda smo si to skrivnostno in usodno greznico šli tudi ogledat. Pa je, žal, nismo odkrili. Res pa je, da nas je dobesedno v srce zadela podoba rečice Voglajne, ki teče morda kakšnih petdeset ali sto metrov pod županovo hišo. Drek, to je pa res en pravi drek, sva se pridušala z Borutom, ko sva se zastrmela v rjavo mlakužo, po kateri so kar brbotale umazano bele pene, voda pa je s seboj venomer prenašala za moško pest velike rjavkaste mehkobne kobule, za katere bi človek še najprej pomislil, da so enostavno kar človeško govno. Nemalo sva sočustvovala z neko račko, ki je prebivala tam v obrežnem ščavju, vendar sem se kasneje spomnil, da so race packaste ptice in da jedo tudi drek.Vendar kaže, da Voglajna ne vznemirja ne župana in ne ministra za okolje in prostor.

Seveda sva si ogledala tudi hiši sprtih sosedov. Prvo, kar nama je padlo v oči, je bilo nedvoumno dejstvo, da je Gajškova hiša z razsežno in negovano trato bistveno lepša od županove, ki ždi tam nekje pod njo in je z nekim zdolgočasenim travnikom skoraj povezana z umazano Voglajno. Morda bi se tudi iz tega dalo kaj sklepati, a na drugi strani je bilo očitno, da ima župan večji vozni park. Toda vsemu vohljanju navkljub se nama greznica ni razkrila. Zato sklepava, da je zakopana kje pod omenjeno zelenico. Tudi kakšnega pronicanja skozi inkriminirano škarpo nisva zapazila, res pa je, da je ta na najstrmejšem delu malce razrita, morda od hudourniškega potočka zgoraj v bregu ali pa ob deževju morebiti skozi steno res pricurlja kaj iz te skrivnostne greznice. Pa še to morava priznati v imenu resnice. Vonj je namreč od vsega, kar zaznavamo s čutili, najbolj neulovljiv in doslej še ne obstaja aparat, ki bi ga, tako kot svetlobo ali hrup, zabeležil. Zatorej se pri takšnih meritvah lahko zanesemo le na osebno občutljivost tako imenovanih strokovnjakov vohljačev. In nama se je prav pri tistem zidu vendarle zazdelo, kot da bi zavohljala rahel pridih scaline. Vsi bližnji sosedi, s katerimi sva izmenjala nekaj besed, pa so ob omembi smradu in greza le začudeno buljili v zrak. (Samo ena, tista ta stara, je verjetno vse vedela, a nama ni hotela nič izdati. Ko pa sva jo vprašala, kakšen da je tale njihov župan, je diplomatsko odgovorila, da kakor za koga. Prav takšen odgovor sva dobila tudi v bližnjem bifeju, in čeprav se zdi neoprijemljiv, vsaj meni kar dosti pove.)

Na koncu lahko le še zaželim gospodu ministru veliko uspehov pri ohranjanju okolja, saj se mi ta njegova akcija zdi vsaj tako dobra kot ona, ko je v najkriznejših dneh izgona stotine belokranjskih delavcev na cesto zaneseno vzkliknil, da bo čez čas v krajinskem parku zaposlil kar dva nova uslužbenca in da je to njegov prispevek k reševanju vprašanja brezposelnosti.