Kosovska bitka: Drnovšek proti Ruplu

Dobrih 16 let zatem, ko se je začel ukvarjati z visoko politiko, se dr. Janez Drnovšek vrača tja, kjer se je z visoko politiko prvič srečal. Na Kosovo. V teh letih ni bil le čas tisti, ki je tekel. Preteklo je veliko krvi. Zadnjih šest let je čas, ugotavlja Drnovšek, tekel v prazno. "Imamo neko odgovornost, navsezadnje tudi moralno odgovornost, da damo svoj prispevek k reševanju tega vprašanja," je izjavil, ko je na tiskovni konferenci pojasnjeval, zakaj se loteva reševanja kosovskega problema. Predsednik republike je bil nenavadno samozavesten, javnosti je želel samega sebe predstaviti kot tistega otročička iz Andersenove pravljice, ki je zatulil, da je cesar nag. "Kosovo je danes dejansko neodvisno," je ugotovil, "vendar o tem noče nihče govoriti."

Drnovškova ideja je enostavna. Srbija že dolgo nima nadzora nad Srbijo. Srbske vojaške, policijske in paravojaške enote so Kosovo zapustile spomladi 1999, po Natovem bombardiranju in po vkorakanju mednarodnih sil. Obstajajo bolj ali manj resne kosovske institucije oblasti, ki nimajo nikakršne zveze z Beogradom. Ker je Kosovo dejansko samostojno, o formalno-pravni samostojnosti pa nihče ne govori, bo potrebno to postaviti na dnevni red. Kosovo naj bo torej samostojni, mednarodno-pravni subjekt. Naj ima svojo nogometno reprezentanco, naj ima svoje samostojne institucije oblasti. Hkrati pa mora Kosovo zagotoviti posebno avtonomijo tam živečim Srbom. Zagotoviti jim mora pravice, ki gredo nacionalni manjšini, zagotoviti jim mora, da bodo Srbi lahko sodelovali v organih oblasti. V naslednjih petih letih bi mednarodna skupnost oblast v celoti predala kosovskim organom. Nekako 2010 bi torej kosovska zastava visela pred palačo Združenih narodov. Vendar pa bi hkrati dele ozemlja izvzeli. Posamezne točke na zemljevidu ne bi bile del kosovske države. Bile bi eksteritorialne. Ta status bi dobili srbski zgodovinski spomeniki. Denimo samostani. Ker je znaten del srbske nacionalne mitologije vezane na geografske točke, ki ležijo na Kosovem, bi te točke dobile poseben status: ne bi bile teritorij Kosova. Bile bi pod zaščito mednarodne skupnosti. Dobili bi nekakšne otočke svete srbske zemlje, ki bi bila obkroženi s kosovskim morjem. Morda bi do teh otočkov vozil trajekt. Drnovšek je v obtok frncil še idejo, da bi lahko predstavniki Srbije in Kosova, če tako želijo, diskusijo o rešitvi kosovskega vprašanja opravili v Sloveniji.

To, da Srbija že dolgo nima suverenosti nad Kosovom, je jasno. To, da je v diplomatskih krogih v obtoku ideja o neodvisnosti, je jasno. To, da mednarodna skupnost menca pri objavi evidentne novice, je tudi jasno. Drobce, ki najavljajo neodvisnost, pa vendarle pošilja v eter. Recimo: Evropska unija je maja letos iz šifranta carinskega informacijskega sistema črtala šifro CS. To je bivša šifra za Srbijo in Črno goro. Namesto črtane šifre je uvedla tri nove: XK (Kosovo), XM (Črna gora) in XS (Srbija).

Kljub temu, da bo Beogradu nekdo moral sporočiti tisto, kar sicer vedno že sami - da namreč Srbija nima nobenega nadzora nad ozemljem Kosova -, je Drnovškov poseg nenavaden. Zakaj? Prvič, ko je Drnovšek predstavil svojo idejo, so si opazovalci naprej zastavili vprašanje, kaj sem dogaja. Zadnja tri leta se je dozdevalo, da se Drnovšek res obnaša kot protokolarni šef države. Videvali smo ga zgolj občasno. Zdelo se je, da njegovo protokolarno vozilo ne šviga po državi, zdelo se je, da ne skuša biti igralec, ki bi iz ozadja vlekel nitke, zdelo se je, da funkcijo predsednika republike jemlje kot službo, ki ne traja ravno 16 ur na dan.

Drnovškove intervencije v zunanjo politiko so bile redke. Njegov diplomatski urnik ni bil natrpan. Ko je Slovenija pristopila k vilenski deklaraciji, denimo, se je blago namrdnil. Drnovškovi poudarki, ko gre za reševanje spora s Hrvaško, so drugačni od poudarkov šefa diplomacije: Drnovšek je za arbitražo, saj je prepričan, da bo imela Slovenija med arbitražnim postopkom na mizi odlično karto, torej sporazum Drnovšek - Račan. Dr. Rupel arbitraži sicer ne nasprotuje, vendar pogosto nastopa tudi z drugačnimi idejami: recimo z idejo, da bo Slovenija kot članica EU svoje interese uveljavljala med pogajanji o posameznih poglavjih hrvaškega vstopanja v EU. V besednjaki dr. Rupla smo zasledili tudi besedo referendum. Proti Zagrebu je frcnil opozorilo, da lahko v Sloveniji, deželi na sončni strani referendumov, kdo zahteva vsenarodno glasovanje o vstopu Hrvaške v EU ... Drnovšek pa nasprotuje ideji, da bi nerešena bilateralna vprašanja, ki obstajajo med Slovenijo in Hrvaško, povezovali z multilateralnimi pogajanji med Brusljem in Zagrebom.

Glede na to, da Drnovšek zadnja leta na mednarodni sceni ni bil izjemno aktiven, vprašanje, kaj se dogaja, ostaja brez odgovora.

Dobrodošli v Beogradu

Kosovski načrt je Drnovškova najbolj ambiciozna mednarodna iniciativa. Ko je sporočil novico, da se zavzema za neodvisnost Kosova, in ko je objavil, da je z lastno idejo seznanil generalnega sekretarja Združenih narodov Kofija Annana ter predsednika evropske komisije Joseja Manuela Barrosa, je nastal manjši kraval. Iz Beograda so mu sporočili, da njegov načrtovani obisk ne bi bil produktiven. Skratka, obisk Beograda, ki na bi se pripetil 2. novembra, so gostitelji odpovedali. Kosovske oblasti s predlogom niso bile zadovoljne. Načrt je po njihovem mnenju prišel prepozno. Na neodvisnost ne bomo čakali prihodnjih pet let, so namignili. Z Drnovškovim načrtom ni bil nihče zadovoljen. Drnovšek je v tem, da ni nihče zadovoljen, videl pozitiven znak. "Če se s predlogom nihče ne strinja, potem že mora biti dober," je samozavestno sporočal. Njegov svetovalec za mednarodne odnose Ivo Vajgl je vendarle odpotoval v Beograd. Izvedel je, da se Srbi s predlogom o kosovski neodvisnosti ne strinjajo. V Prištini pa so ga pozorno poslušali.

Ob Drnovškovi potezi so trznili tudi njegovi sosedje v vladni palači in na nasprotni strani ulice, kjer je sedež slovenske diplomacije. Predsednik vlade Janez Janša je zadržano sporočil, da gre za legitimno, neuradno iniciativo predsednika republike. Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel se je v javnosti prikazal z bolj kislim obrazom. Namignil je, da mu Drnovškovo početje ni všeč, ker naj bi predsednik republike prehiteval.

Zakaj se je zunanji minister namrdnil, ko je predsednik republike objavil svoj kosovski načrt? Vprašanje, kako so razdeljene pristojnosti med predsednika republike in vlado, ko gre za zunanjo politiko, je na dnevnem redu že več kot desetletje. V vladi si predstavljajo, da predsednik nima praktično nobenih zunanjepolitičnih pristojnosti. V kabinetu predsednika republike pa najdemo tri svetovalce za mednarodne odnose, enega svetovalca za obrambo, enega za notranjo politiko in enega za gospodarstvo. Slabo polovico Drnovškovega kabineta sestavljajo osebe, zadolžene za mednarodne nasvete. Torej si v kabinetu predsednika republike predstavljajo, da njegove mednarodne pristojnosti niso zgolj protokolarne. V kabinetu se z mednarodnimi odnosi ukvarjajo Ivo Vajgl, nekdanji zunanji minister hkrati nekdanji veleposlanik z najbogatejšimi izkušnjami, dr. Iztok Simoniti, nekdanji državni sekretar na zunanjem ministrstvu, ter Melita Gabrič. Če sodimo zgolj po sestavi kabineta predsednika republike, ki skrbi za mednarodne nasvete, se ta ne ukvarja zgolj z vprašanjem, ali naj se predsednik Drnovšek podpiše pod odloke o postavitvi in odpoklicu slovenskih veleposlanikov.

Ko je predsednik republike objavil svoj kosovski načrt, se je zazdelo, da šefa slovenske diplomacije moti, ker predsednik republike taca po gredici, ki jo je pred tem ljubeče in z vso potrebno diplomatsko diskretnostjo obdeloval že zunanji minister. In morda se šefu slovenske diplomacije dozdeva, da je predsednik republike na gredico zakorakal preveč na glas in na škodljiv način.

Dr. Rupel je na Kosovo prvič odpotoval že januarja letos, kmalu zatem, ko je prevzel predsedovanje OVSE. Drugič se je na Kosovu mudil marca letos. Zadnjič je Prištino obiskal 14. oktobra. Junija letos pa je kosovski premier Bajram Kosumi obiskal Ljubljano.

Podobna je frekvenca Ruplovih poti v Beograd. Iz dolgočasnih komunikejev lahko razberemo predvsem to, da je predsedujoči OVSE Srbe in kosovske Albance prepričeval, naj vendarle začno dialog, ob tem pa je Slovenija izražala pripravljenost, da pomaga pri vzpodbujanju dialoga. Kako naj razumemo ta sporočila? Dr. Rupel je sogovornikom namignil, da lahko v Sloveniji zagotovi diskretno prizorišče, kjer bi predstavniki kosovskih Albancev in Srbov sedli za mizo in se neposredno, brez posrednikov, pogovarjali o tem, kako rešiti kosovsko zgodbo. Po drugi strani se zdi, da zlasti Srbi slovenske ponudbe, da bi gostili sestanek srbskih in kosovskih pogajalcev, ne bi sprejeli. V zadnjem letu dni so bili s to slovensko ambicijo seznanjeni, vendar jih ponudba ni navdušila.

Zakaj ima slovenska politika ambicijo, da bi sodelovala pri reševanju kosovskega vprašanja? Ne gre le za eno od bolj zapletenih diplomatskih vprašanj. Gre tudi prestižno vprašanje. Zunanji minister dr. Rupel je kot predsedujoči OVSE o reševanju kosovskega vprašanja govoril tudi z generalnim sekretarjem Združenih narodov. OK, pretiravali bi, če bi trdili, da bo organizator pogajanj med Beogradom in Prištino dobil Nobelovo nagrado za mir. Na vsak način pa bo politična cena tistemu, ki bo Srbe in kosovske Albance spravil za mizo, zrasla. Že leta 1999, ko sta se v Sloveniji sestala Hashim Thaqi in Adem Demaqi, pripadnika dveh različnih kosovskih političnih skupin, da bi se pred začetkom pogajanj v Franciji dogovorila, na kakšen način naj nastopi kosovska delegacija, je Sloveniji cena v mednarodni skupnosti narasla. Če bi Slovenija gostila pogajanja med Srbi in kosovskimi Albanci, bi dobila status nekakšnega balkanskega Osla - v Oslu so namreč tekla diskretna pogajanja med Izraelci in Palestinci. Kot rečeno: Srbi nad idejo, da bi recimo Brdo pri Kranju postalo balkansko Oslo, niso navdušeni. Kar je logično. V zadnjih dveh desetletjih Slovenija ob srbsko-albanskem konfliktu ni bila neprizadeta opazovalka.

Kakšna je bila srbska reakcija ob objavi Drnovškovega predloga? Na prvi pogled ostra: Drnovškov predvideni obisk v Beogradu je bil odpovedan. Po drugi strani moramo srbsko reakcijo postaviti v zgodovinski kontekst. Ko je leta 1989 slovenska civilna družba in politična elita z manifestacijo v Cankarjevem domu podprla stavkajoče kosovske rudarje, je Milošević dobesedno v nekaj urah mobiliziral več sto tisoč ljudi, ki so besneli zgolj zaradi solidarnostne geste. "Mitingi resnice", ki so sledili, so bili uvertura v srbski vojni pohod. Če sporočilo, da pobudnik neodvisnega Kosova v Beogradu ni zaželen gost, postavimo ob bok reakcija, ki so se odvrtele leta 1989, ugotovimo, da je srbska reakcija v resnici blaga.

Po drugi strani je imel Drnovšek ob objavi novice, da je beograjski obisk odpovedan, pripravljene naslednje poteze. Ne le, da je njegov svetovalec Ivo Vajgl vendarle odpotoval v Beograd in Prištino. Drnovšek je na reakcijo Beograda odgovoril tako, da se je udeležil posvetitve pravoslavne cerkve v Ljubljani. Dogodka pa se je udeležil tudi vplivni in dialogu naklonjeni srbski patriarh Pavle. Vendar poročil o srečanju med Drnovškom in patriarhom Pavlom nismo zasledili. Po tem lahko sklepamo, da je poglavar srbske pravoslavne cerkve Drnovškovo pobudo sprejel z zadržanostjo.

Vrnitev na Kosovo

Ko gre za kosovsko tematiko, Drnovšek nikakor ni novinec. Na problem Kosova je treščil le nekaj dni zatem, ko je z neba padel na položaj predsednika predsedstva SFRJ. Milošević je na Vidovdan, 28. junija 1989, 600 let po srbskem porazu na Kosovem polju, sklical najbolj orjaško zborovanje v sodobni srbski zgodovini. Na Kosovo polje so bili posebej vabljeni tudi predstavniki federacije. Drnovšek je obisk na Kosovem polju uporabil za zapleteno politično trgovino. Po eni strani mu je Milošević zakuhal protokolarni škandal, saj se je srbski voditelj med polaganjem venca postavil na tisti položaj, kjer bi moral stati predsednik SFRJ, torej Drnovšek. Po drugi strani je Drnovšek z obiskom na Kosovem polju posegel, da so srbske oblasti odpravile najbolj brutalne oblike represije, t.i. izolacijo - kar je bil evfemizem za koncentracijska taborišča. To, da je Drnovšek leta 1989 obiskal Kosovo polje, mu v Sloveniji ni navrglo kakšni pozitivnih točk. Imelo pa je vsaj minimalne pozitivne učinke.

Nenavadno: tako kot je začetek Drnovškove politične kariere povezan s Kosovom, je tudi začetek politične kariere sedanjega zunanjega ministra dr. Rupla povezan s kosovskimi Albanci. Le nekaj tednov zatem, ko je dr. Rupel soustanovil Slovensko demokratično zvezo, je še enkrat nastopil v veliki dvorani Cankarjevega doma - tokrat kot govornik na zborovanju v podporo kosovskim rudarjem v Starem trgu. In če predsednik kosovske vlade Kosumi med obiskom v Ljubljani po pogovoru z gostiteljem dr. Ruplom javno izjavi, da bodo kosovski Albanci solidarnostno gesto iz Cankarjevega doma vedno nosili v srcu, tudi beograjski sogovorniki dr. Rupla zagotovo vedo za njegov nastop v Cankarjevem domu. Konec koncev, beograjska udba je bila zelo sistematična organizacija. Plemenito solidarnostno dejanje slovenske civilne družbe in političnih organizacij, izvedeno februarja 1989, je srbska politika dolga leta razumela kot sovražno gesto. Vprašanje je, v kolikšni meri Cankarjev dom določa, kako Srbi razumejo današnje slovenske iniciative. Morda je Drnovšek ocenil, da bo kot nekdo, ki ni bil vpleten v manifestacijo v Cankarjevem domu, lažje govoril s Srbi. Konec koncev, leta 1991 se je Drnovšek s Srbi na zelo eleganten način dogovoril, da bo jugoslovanska vojska v pičlih treh mesecih zapustila Slovenijo. Na pripombo dr. Rupla, da predsednik republike prehiteva, je Drnovšek odgovoril odrezavo: "Vsi skupaj zamujamo, ne pa prehitevamo." Drnovškova ocena je načeloma točna: ker mednarodni status Kosova ni jasen, je negotovo vse. Negotova je ekonomija, negotovi so ljudje.

Drnovšek v akciji - zakaj?

Vendarle: zastavlja se vprašanje, zakaj se je dr. Drnovšek po precej dolgotrajnem ne najbolj intenzivnem delovanju na domači in mednarodni sceni, odločil, da postane bolj aktiven. Ker je presodil, da je lahko bolj učinkovit od ostalih slovenskih politikov? Ponovimo: kakšne tri petletke nazaj je s Srbi znal sklepati kompromise. Hkrati se zdi malo verjetno, da bi se Drnovšek lotil svoje najbolj ambiciozne mednarodne pobude, če pred tem ne bi preveril, kako na njegove ideje gledajo njegovi mednarodni znanci.

Možne so tudi drugačne interpretacije. Drnovškov predsedniški mandat se čez dve leti izteka. Vprašanje je, kakšen pečat je pustil kot predsednik republike.

Tretje vprašanje je, ali dr. Drnovšek razmišlja o ponovni kandidaturi. Njegova predsedniška zmaga leta 2002 je bila sicer dokaj prepričljiva, vendar ni bila samoumevna. Če bi se leta 2007 odločil za ponovno kandidaturo, zmaga ne bo padla z neba. Zato bi lahko na njegovo povečano aktivnost gledali tudi skozi to optiko. Če bi leta 2007 v javnosti obstajal vtis, da je bil dr. Drnovšek kot predsednik republike neaktiven, možnosti za njegov poraz ne bi bile zgolj teoretične. Osebnost, ki je leta 1989 prevzela vodenje predsedstva SFRJ, leta 1992 pa vodenje slovenske vlade, si leta 2007 polomije pač ne more privoščiti. Polomija na volitvah leta 2007 bi bil neprijeten konec neke uspešne politične kariere.