Cenzura na zunanjem ministrstvu

Prejšnji četrtek zvečer v Zagrebu ni bilo čutiti kakšne pretirane napetosti. Rezultati analize dvanajstih poginulih labodov, ki so jih našli pri jezeru Grudnjak, še niso bili znani. V kafičih je tu in tam padla kakšna šala o ptičji gripi. Zagrebški labodi z jezerca na Jarunu so zabavali mladino iz bližnjih diskotek. V petek so se stvari spremenile. Hrvaška nacionalna TV je med filmom z Alom Pacinom objavila napis, da so imeli poginuli labodi iz jezera Grudnjak ptičjo gripo. Sledili so skrajni ukrepi. EU je prepovedala uvoz živih ptic iz Hrvaške, pa tudi uvoz mesa divjih ptic in neobdelanega perja. Naši južni sosedje so pobili več tisoč ptic, predvsem kokoši. Nekaj dni zatem, ko so mrtve ptice analizirali še Britanci. Poginuli labodi so bili okuženi z najnevarnejšim virusom H5N1, ki lahko ogrozi tudi človeka. Hrvaški labodi so bili novica tedna. Ne le na Hrvaškem, preplah so povzročili tudi v Sloveniji, čeprav se je še do prejšnjega petka marsikomu zdelo, da je ptičja gripa še zelo daleč. Potem so tudi pri nas našli poginulega laboda. Analitiki so pozneje sporočili, da ni poginil zaradi ptičje gripe, temveč naj bi se zapletel v laks in utopil.

Ptice na prostosti

Veterinarska uprava Republike Slovenije (Vurs), ki jo vodi Vida Čadonič Špelič, je po hrvaškem odkritju proti ptičji gripi nastopila nekoliko bolj odločno, kot je to počela dotlej. Vurs je prepovedal gojenje perutnine na prostem v severovzhodni Sloveniji in na Obali. Šele potem, ko so na Hrvaškem potrdili prisotnost virusa H5N1, je takšna prepoved obveljala za skoraj celotno Slovenijo. A takrat rejci, ki so jim resda za skrajni rok za zaprtje živali določili 5. november, še niti v na najbolj ogroženih območjih niso zaprli svoje perjadi. Ob pogledu na kokoši, ki so se mirno sprehajale po dvoriščih in poljih, je marsikoga spreletelo, da z izvajanjem ukrepov očitno ni vse tako, kot bi moralo biti. Tega Vursu niso očitali le mediji, temveč predvsem terenski veterinarji in rejci perjadi, torej tisti, ki bi bili ob morebitnem odkritju živali prvi v stiku z obolelimi živalmi. Kritični niso bili le zaradi kokoši, ki so se sprehajale po dvoriščih, ampak predvsem zato, ker so ugotavljali, da jih Vurs ne obvešča dovolj o ptičji gripi. Predvsem terenski veterinarji so se pritoževali, da vodstvo Vursa z njimi komunicira predvsem prek medijev. Trdili so, da so z Vursa dobili preskromna, predvsem pa nenatančna navodila, ki jim ne omogočajo, da bi vedeli, kako ukrepati ob srečanju s ptičjo gripo in kako bolezen sploh prepoznati. Vurs je navodila sicer objavil na spletu. A od terenskih veterinarjev že zaradi samega dejstva, da delajo na terenu, ne moremo pričakovati, da bodo kar naprej pred računalnikom čakali na naslednje sporočilo, ki jim bo naložilo, kaj storiti.

Čadonič Špeličeva je medtem medijem zatrjevala, da je vse pod kontrolo, veterinarjem pa je zabrusila, da so že junija zanje pripravili simulacijsko vajo, "in če je nekdo diplomirani veterinar, potem mora zelo dobro poznati znake bolezni". Zanimivo je, da veterinarji kljub poletni vaji niso prejeli zaščitnih oblačil in očal, ki so pri srečanju s ptičjo gripo nujna. Imajo jih le tisti, ki so si jih kupili sami. Čadonič Špeličeva je medijem razlagala, da bodo ob odkritju bolezni vsi, ki bodo v stiku z njo, prejeli zaščitna oblačila. Nikomur pa jih ne bodo dajali vnaprej. Takšna odločitev je naletela na začudenje med veterinarji, pa tudi med samimi rejci živali. Ti so novinarjem zatrjevali, da so o ptičji gripi nezadostno obveščeni, da so vse, kar vedo, izvedeli iz medijev, in da upajo, da bodo veterinarji zanje pripravili vsaj kakšna osnovna predavanja. Do Vursovega dela pa so bili kritični tudi v Skupnosti občin Slovenije, saj niso dobili nikakršnih navodil za ukrepanje ob izbruhu ptičje gripe. Direktorica Vursa je vse očitke zavrnila kot neutemeljene. Skupnosti občin Slovenije pa je denimo prek intervjuja v Delu navrgla: "Se vam zdi, da je tudi skupnost občin v naši pristojnosti?"

Strokovna kritika

V množico strokovnih in laičnih kritik, ki smo jih v minulih tednih slišali na račun Vursa, je prejšnjo nedeljo udarila najostrejša strokovna kritika. Prišla je iz Bruslja, kjer je zaposlen nekdanji direktor Vursa Zoran Kovač, ki danes skrbi za veterinarsko in fitosanitarno področje pri Stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri Evropski uniji. Kovač, ki je veterinar medicine z opravljenim magisterijem s področja epidemologije in mikrobiologije, je za TV Slovenija povedal, da se v Sloveniji zaradi ptičje gripe ustvarja nepotrebna psihoza, ki pa se "nikakor ne sme reševati s poskusi utišanja strokovne javnosti", saj gre za znano kužno bolezen živali, ki v običajnih razmerah pač ni neposredno nevarna ljudem. Kovač je nato odkrito skritiziral delo svoje naslednice na Vursovem direktorskem položaju: "Glede na to, da je Slovenija že obravnavala sume, in sicer avgusta in septembra, pa lahko ugotovim, da trenutna direktorica gospa Čadonič ne izvaja vseh predpisanih ukrepov. V izvedbenem načrtu je namreč določeno, da mora vsak sum obravnavati državno središče za nadzor kužnih bolezni, ki pa ga Čadoničeva do sedaj še ni sklicala. Moj nasvet bi bil, da Slovenija nemudoma skliče državno središče, ki ga sestavljajo vse različne službe ter državni organi ter končno že požene njegovo kolesje. Navsezadnje smo z delom v državnem središču tudi preprečili pojav slinavke in parkljevke v letu 2001, ki je povzročil res nepopisno gospodarsko škodo v marsikateri evropski državi." Za ponedeljkovo Delo je dodal še več podrobnosti o tem, zakaj bi bil takšen način ukrepanja boljši od obstoječega. Ker bi tako povezali veterinarsko higiensko službo, Nacionalni veterinarski inštitut, civilno zaščito, občinske centre za pomoč in reševanje, rejce, kmetijsko-gozdarsko zbornico in zasebnike.

V ponedeljek so se na Kovačeve besede odzvali v Vursu. Ostro so zanikali, da bi avgusta in septembra v Sloveniji že obravnavali sum ptičje gripe. Direktorica Čadonič Špeličeva se je pozneje sicer nekoliko zapletla, saj je dejala, da so preiskave 60 mrtvih sivih čapelj, ki so jih avgusta našli v Dravski dolini, ovrgle sum ptičje gripe. Torej je sum vendarle obstajal. Na Vursu so zavrnili tudi Kovačev poziv, naj nemudoma skličejo državno središče za nadzor bolezni, saj po oceni Vursa v danem trenutku ni izpolnjen nobeden od pogojev za sklic kriznega štaba. Sklicali naj bi ga šele, ko oziroma če bodo v Sloveniji potrdili sum ptičje gripe.

Prepoved nastopanja

Kovača smo torej želeli v ponedeljek vprašati, kaj meni o pojasnilih Vursa. Želeli smo, da nam v širšem intervjuju predstavi svoje poglede na ubadanje s ptičjo gripo v Sloveniji. A od ponedeljka Kovač ni bil več dosegljiv za novinarje. Po naših informacijah naj bi mu tisti dan, ko je bil službeno v Luksemburgu, namignili, da ni primerno, da daje komentarje o ptičji gripi, ker je zaposlen v diplomaciji.

Ko nam je v torek le uspelo priti do Kovača, nam je povedal, naj prošnjo za intervju z njim, v katerem bi govorili tudi o ptičji gripi, naslovimo na slovensko zunanje ministrstvo. Ker naj bi bil takšen protokol. Na zunanjem ministrstvu pa nam je Rok Srakar razložil, da Kovač ne more komentirati ukrepov Slovenije ob pojavu ptičje gripe in da naj se, če želimo informacije o tem, obrnemo na Vurs. Takšna naj bi bila "ustaljena diplomatska praksa", ki sicer ni zapisana v slovenski zakonodaji, vendar diplomatom nalaga, da morajo v tujini predstavljati in zastopati stališča matične države predstavnikom države, v kateri so akreditirani. V Sloveniji pa naj bi bila medtem za pojasnjevanje stališč pristojna posamezna ministrstva in ne diplomati, ki delajo v tujini. Srakar je dodal, da je takšna praksa v skladu z dunajsko konvencijo o diplomatskih odnosih iz leta 1961.

Odgovor zunanjega ministrstva moramo seveda vzeti pod drobnogled. Dejstvo je, da Kovača nismo želeli spraševati o zadevah, ki se tičejo njegovega sedanjega diplomatskega dela. O njem tako ali tako ne bi smel govoriti, saj gre, kot se je izrazil Srakar, za "ustaljeno diplomatsko prakso". S Kovačem smo želeli govoriti zato, da bi nam predstavil svoje osebno mnenje o ukrepih proti ptičji gripi v Sloveniji. Ker je veterinar in ker je nekoč sam vodil Vurs. Pogovor o ptičji gripi ne bi imel nič skupnega z njegovim diplomatskim delom, poleg tega tudi ne bi mogel niti posredno niti nesporedno vplivati na odločitve Vursa. Takšne, osebne komentarje, ki se tičejo njegove nekdanje službe na Vursu, je Kovač, odkar dela v Bruslju, dajal že večkrat. Navsezadnje je v lanskem letu od zunanjega ministrstva pridobil celo pisno splošno dovoljenje, v katerem mu je bilo odobreno, da lahko daje izjave medijem, kadar so te povezane z opravljanjem njegove nekdanje službe na Vursu. Zdaj pa to dovoljenje naenkrat ne velja več. Kovač je očitno zdaj le še diplomat, ki ne sme imeti svojega osebnega mnenja. Niti takrat, ko govori o zadevah, ki se ne tičejo njegove sedanje službe. Takšna naj bi bila "ustaljena diplomatska praksa". Po drugi strani pa daje slovenska ustava vsakemu državljanu pravico, da javno izraža svoje mnenje. "Ustaljena diplomatska praksa" in 39. člen slovenske ustave sta si torej v nasprotju. Morda bi moralo zato "ustaljeno diplomatsko prakso" pod drobnogled vzeti ustavno sodišče.

Vprašanje je, zakaj je zunanje ministrstvo Kovaču prepovedalo izražati osebno mnenje prav zdaj, v primeru ptičje gripe. Ena od možnih razlag je, da je slovenska vlada ocenila, da za njen ugled ni ravno najboljše, da jo kritizira človek, ki je hkrati vladni uslužbenec in ki so ga povrh vsega pred časom poslali iz Slovenije na tako rekoč prisilno delo v Bruselj. In prav zato, ker je Kovač vladni uslužbenec, ga je lahko vlada dokaj hitro utišala. Po neformalni poti. Drugi razlog naj bi bila že prastara nesoglasja med Čadonič Špeličevo in Kovačem. Da trenja med njima še obstajajo, je dokazal eden od nedavnih intervjujev s Čadonič Špeličevo, v katerem je ta Kovača označila kot glavnega krivca za mlečno afero s kloramfenikolom. Kovač namreč kot direktor Vursa ni slovel le po aferi z visokimi potnimi stroški, temveč tudi kot oster bojevnik proti spornemu kloramfenikolu, ki so ga odkrili v mleku slovenskih kmetov. V času afere so za glavne krivce obveljali kmetje, pozneje je za krivca obveljal konzervans azidol. Čadoničeva je bila v času kloramfenikolske afere državna sekretarka na kmetijskem ministrstvu in je bila pristojna tudi za veterinarstvo in sodelovanje z Vursom. Kovač trdi, da so imeli na njenem sekretariatu že od leta 1999 poročilo biotehniške fakultete, ki govori o spornem konzervansu azidol, in da so torej vedeli, zakaj se je v slovenskem mleku pojavil kloramfenikol, vendar tega poročila Vurs ni nikoli dobil. Na kmetijskem ministrstvu danes trdijo, da tega poročila nimajo.

Zoran Kovač sprva ni želel govoriti o tem, da so mu nadrejeni prepovedali javno govoriti o ptičji gripi. V sredo pa se je obrnil na varuha človekovih pravic. Zaprosil ga je za varstvo pravice do govora in osebne integritete. V pismu, ki ga je naslovil na varuha, je zapisal, da se je doslej srečeval z različnimi krizami, ki so jih sprožali BSE, dioksin, slinavka in parkljevka ter kloramfenikol, ter da ima strokovne reference in kompetence ter bogate izkušnje v ravnanju ob podobnih primerih, kot je ptičja gripa. Zato je ogorčen nad prepovedjo dajanja osebnih izjav. Ne le v primeru ptičje gripe, ampak tudi v primeru očitkov, ki sta jih nedavno na njegov račun v zvezi s kloramfenikolsko afero v parlamentu izrekla poslanca Alojz Sok in Franc Sušnik.