Odrekanje privilegijem

Zagate evropskega proračuna ostajajo domala nerešljive. Evropska zgodba je nenavadno domača. Nihče se ne želi odreči privilegijem. Francozi ne popuščajo pri kmetijskih subvencijah, Britanci ne želijo sprememb pri svojem "evropskem rabatu", Nemčija in Nizozemska nasprotujeta povečanju bruseljske proračunske blagajne, nove članice pričakujejo občutne neto prilive. Težave s fiskalnim dogovarjanjem na ravni EU pa se selijo tudi navzdol in vnašajo dodatno nestabilnost v proračunsko načrtovanje članic.

Tudi pri nas v vsej tej reformni vročici radi pozabljamo na makroekonomsko vzdržnost pričakovanih sprememb. Dejansko ima vladni reformni paket tri cilje. Zagotoviti mora dinamično gospodarsko rast, socialno vzdržnost in makroekonomsko stabilnost. Vsa javna razprava se vrti okoli prvega razmerja, pozablja pa na občutljiva makroekonomska ravnotežja in ozek manevrski prostor, ki ga dopuščata koordinacija makroekonomskih politik in neposreden prevzem evra. Reforma sicer prisega na celovitost sprememb (prihodki in izdatki države) in računa na proračunsko nevtralnost predlaganih ukrepov. Toda javnofinančni učinki koalicijske pogodbe, dosedanjih vladnih ukrepov in novih reformskih predlogov so še vedno Ahilova peta sedanje vlade.

O makroekonomskih pogojih reforme ne izvemo kaj dosti niti v preambuli niti v kasnejših ukrepih. Pravzaprav je edino vodilo izhodiščni ukrep, ki govori o prestrukturiranju javnih financ in zmanjšanju javnofinančnih odhodkov (4 odstotke do leta 2012) ter postavi izravnani javnofinančni saldo kot fiskalni cilj države (2010). V prvi fazi naj bi predvsem prerazdelili davčna bremena, kasneje bi z reformami racionirali tudi državo in njeno porabo. Ker bodo začetni transakcijski stroški reform zagotovo večji od pričakovanih koristi, je relativno podcenjevanje makroekonomskih okvirov lahko tvegano.

Iz evropskega zornega kota so zadeve jasne. Članice za obvladovanje agregatnega fiskalnega položaja države ne morejo uporabiti monetarne politike, ker je ta centralizirana na ravni EMU. Fiskalna politika je sicer decentralizirana, toda zamejena s skupnimi pravili in omejitvami (Pakt stabilnosti in rasti, maastrichtski kriteriji). Vladi dejansko ostaja kot orodje samo še dohodkovna politika. In kje je sedaj osrednji makroekonomski problem naših reformnih predlogov? Preprosto, pomembnost politik je obratno sorazmerna s predlogi, ki jih ponujajo reformni ukrepi.

Pri dohodkovni politiki in plačnih modelih nimamo nobenih oprijemljivih usmeritev, čeprav ukrepi dramatično posegajo v razmerje bruto in neto plač, individualne menedžerske pogodbe in kolektivne plačne sporazume. Zakaj ni predlogov glede uvedbe stimulativnih modelov plač, kaj je z industrijsko demokracijo? Vrsta ekonomskih in poslovnih analiz dokazuje, da so lahko socialni kapital, medsebojno zaupanje in vključenost na podjetniški ravni pomembnejši za doseganje podjetniške učinkovitosti kot višina plač in davčne spodbude. Lahko bi posegli po modernih ukrepih socialne odgovornosti korporacij ali po načelih partnerskega kapitalizma. S to prtljago bi lažje dosegli politični kompromis s sindikati.

Prav tako agregatni fiskalni položaj ni nikjer posebej poudarjen reformni ukrep, čeprav je od njega odvisna dolgoročna makroekonomska vzdržnost celotne reformne operacije. Ni pomembna samo davčna reforma. Nova nemška vlada najprej ponuja državni varčevalni sveženj za 35 milijard EUR in šele potem davčne reforme. Pri nas očitno podcenjujemo pričakovanja glede znižanja državnih izdatkov. Davčna reforma predvsem prerazdeljuje davčne obremenitve od dela k potrošnji. Pravi korak k večji konkurenčnosti pa je učinkovitejša država. Zato bistvo reforme niso davčne, temveč fiskalne spremembe, ki vključujejo predvsem racionalizacijo in sistemske spremembe na strani javnofinančnih odhodkov.

Vsi dosedanji reformni scenariji in tudi predlagani proračun 2006-2007 temeljijo na predpostavki razmeroma visokih stopenj rasti. Toda tveganja so ravno tukaj velika. Od asimetričnih razvojnih šokov ob sprejetju evra in slabe in negotove porabe bruseljskega denarja do naftne krize in ohranjanja evropske recesije. Podobno velja za domača protislovja. Vlada in parlament brez posebnih zadreg že leto dni sprejemata vedno nove finančne zadolžitve. Podjetniška klima ni obetavna in socialni nemiri bodo sorazmerni z močjo reformnih ukrepov na področju socialne države. Če se gospodarska rast zaradi vseh teh razlogov zniža na 3 odstotke ali celo pod to mejo, pričakovani reformni ukrepi pa ne bodo delovali s polno močjo, bomo hitro zabredli v fiskalne težave. Zato je sedanja finančna lahkomiselnost nevarna vladna igra.

Proračun za leto 2006-2007 je zato po višini in strukturi zasnovan zelo problematično. Na eni strani temelji na predpostavkah visoke gospodarske rasti, na drugi ne odslikava dovolj razvojnih usmeritev reforme in želene racionalizacije države. Proračunski optimizem omejuje tudi dvomljiva sposobnost državne birokracije, da izpelje načrtovane projekte. Dejansko je vsaj do sedaj največje tveganje za fiskalno vzdržnost države in izpeljavo reforme prav finančno ministrstvo. S takšno vodilno ekipo ključnega ministrstva preprosto ni mogoče servisirati želene reforme.

Z makroekonomskega vidika je pomembna tudi ocena tveganj, ki jih prinašajo reforme. Dejstvo je, da so makroekonomske razmere, od temeljnih ravnotežij do nizkih inflacijskih pričakovanji, za reforme ugodne. Toda ekonomska tveganja so manjša od političnih in negotovost povečujejo predvsem notranji in ne zunanji problemi. Največja negotovost se nanaša na sposobnost prehoda od socialne k bolj liberalni državi blaginje. Druga zadeva tveganja socialnega inženiringa in politične koncentracije moči, ki jo zahteva izvajanje reforme.

Od odhajajočega Alana Greenspana se lahko nosilci ekonomske politike po svetu učijo, da so za makroekonomsko stabilnost ključni strokovna neodvisnost, fleksibilnost reform in pravočasno ukrepanje. Uspešnost reform bo tudi pri nas sorazmerna s kredibilnostjo reformatorjev in politično sposobnostjo vlade, da se pogaja, sklepa kompromise in zavezništva. Toda kdo bo naš reformni Ben Bernanke in kdaj ga dobimo?