Nestrokovne in politične odločitve

Varuh mi je prebral preliminarni odgovor, v katerem mi je pojasnil, da je glede na 39. člen ustave vsakemu državljanu RS zagotovljena pravica do izražanja. Posebej je poudaril, da ima, kar se strokovnih referenc tiče, vsak državljan Slovenije pravico, da pove svoje mnenje novinarjem. Povsem jasno pa je, da o svojem delu v diplomaciji ne morem govoriti, in tega tudi nikoli nisem počel.

Zdaj pa ste se kljub vsemu pripravljeni pogovarjati o ptičji gripi.

To je to, kar znam. Magistriral sem iz epizootiologije in mikrobiologije, se vse profesionalno življenje ukvarjal s kužnimi boleznimi pri živalih in proučeval bolezni prosto živečih živali. O tem pišem knjige in članke. V magistrski nalogi Epizootiologija stekline v RS pri lisicah sem proučeval, kako se bolezen širi, kakšne vplive ima na populacijo, kaj se z njo dogaja, kako se odziva na cepljenje ... Danes, ko govorimo o ptičji gripi (aviarni influenci), govorimo o prosto živečih živalih, o tem, kako se ta bolezen prenaša med njimi in kako se lahko prenese na živali, ki jih redimo za hrano ljudi.

Iz Bruslja ste že večkrat komentirali dogajanje v Sloveniji. Zunanje ministrstvo vam je lani izdalo dovoljenje za komentiranje zadev, ki se tičejo vašega nekdanjega dela na čelu Veterinarske uprave RS (Vurs). Zakaj so vam prepovedali govoriti prav zdaj, ob ptičji gripi? Ste bili preveč kritični?

Ne vem, saj pravzaprav sploh nisem bil kritičen.

Do Vursa ste bili kritični.

Se vam zdi? Poudaril sem, da je treba v primeru aviarne influence, ki se zdaj pojavlja v nekaterih državah Evrope, v razpravo vključiti vso strokovno javnost, ker gre za nov element širjenja kužne bolezni. Bolezen se namreč ne širi med živalmi, ki jih redimo za hrano, temveč med prosto živečimi živalmi. Ker je bilo vidno, da gre za slabo koordinacijo in za neskladja v izjavah odgovornih glede suma te bolezni, menim, da je prav, da se za čim bolj usklajeno delo skliče državno središče za nadzor bolezni. Takšno središče, ki ga poleg strokovnjakov veterinarske stroke sestavljajo tudi strokovnjaki drugih strok ... meteorologije, civilne zaščite, skupnosti občin ... ta potem tudi odloča o vsem, kar je potrebno.

Direktorica Vursa Vida Čadonič Špelič je vaš predlog zavrnila. Pravi, da za to ni razlogov ...

To je njena suverena odločitev. Ona zdaj najbolje ve, kaj počne, in s svojim strokovnim znanjem o tem tudi sama odloča.

Čadoničeva je bila deležna precej kritik terenskih veterinarjev, ki trdijo, da niso dovolj informirani, nimajo zaščitnih oblek. Kritični so bili tudi rejci, ki jih obveščajo le mediji.

To je bil razlog, da sem se oglasil ... Povod pa je bila v oktobru spodbujena medijska pozornost name na parlamentarnem odboru za kmetijstvo in obtožbe Čadoničeve v Dnevniku. Novinarji so se začeli potem zanimati zame, tudi z vprašanji o aviarni influenci.

Na Vursu kljub kritikam trdijo, da so stvari pod kontrolo ... Se strinjate s tem? Vsa perutnina še vedno ni zaprta.

Pomembnejše od tega, koliko "kur" je danes zaprtih, je to, da ta trenutek "terenska" veterina ne postavlja sumov kužnih bolezni na terenu, zaradi česar se določbe 45. člena zakona o veterinarstvu ne izvajajo sistemsko in v celoti. To je v svojih besedah opozoril na odboru za kmetijstvo tudi predsednik veterinarske zbornice - institucije, ki zastopa vse veterinarje v Sloveniji.

Kaj menite o napotku direktorice Vursa, naj državljani ne prijavljajo pogina ptic, če teh ni več kot tri do pet?

45. člen zakona o veterinarstvu določa, da je v RS treba ugotoviti vzrok pogina živali. Veterinarji, ki danes delajo na terenu, imajo strokovno znanje, da posumijo, ali gre za kužno bolezen ali ne. Poginulo žival bi morali poslati na pregled, laboratoriju pa naročiti, kam naj usmeri svoj pregled. Če žival bolezni, na katero je posumil veterinar, ni imela, je treba ugotoviti, katero bolezen je imela. V breme proračuna. Ker "kar tako" že ni poginila. To vemo že od Marije Terezije naprej.

Torej se vam zdi napotek sporen.

Ne vem, na čem temelji napotek, da naj ljudje poginule živali zakopavajo ... Na stroki ne. Grožnja za pojav aviarne influence so prosto živeči ptiči, zato je treba strokovne ukrepe in pozornost usmeriti prav v ta del živalske populacije. Evidentno je, da se bolezen v Evropo trenutno ne prenaša z domačo perutnino. Po vseh državah, kjer se je bolezen v Evropi pojavila, se je pojavila pri prosto živečih pticah in ne pri živalih, ki jih redimo za hrano. Zato je treba pregledovati populacijo prosto živečih živali in ugotavljati, kaj se z njo dogaja. Pri tem so pomembni vsi ptiči. Tudi trije ali pet, saj sicer ne govorimo o stroki, ampak o politiki.

Preden vam je zunanje ministrstvo prepovedalo javno govoriti o ptičji gripi, ste povedali, da je bil v Sloveniji že obravnavan sum ptičje gripe. Direktorica Vursa je to zanikala. Vendar se je potem zapletla, ko je dejala, da je bil v primeru pogina čapelj v Dravski dolini ta sum ovržen.

V časopisih je bilo zapisano, da je v Sloveniji v avgustu poginilo večje število čapelj, kje so poginile, koliko jih je bilo, v kakšnem stanju so bile, kako so jih patoanatomsko pregledali ... Čaplje so dokazano živali, ki prenašajo virus ptičje gripe, in ta virus so prinesle v evropske države. Na podlagi tega menim, da je z epizootiološkega stališča najdba sprožala sum prisotnosti ptičje gripe tudi v Sloveniji. Čaplje ne poginjajo kar tako, v tako velikem številu. Po pregledu, ki so ga opravili na veterinarskem inštitutu, se je sicer patoanatomsko izkazalo, da čaplje niso kazale prisotnosti tega virusa. A vendarle, če gre za tako visok pogin živali, pomeni, da je bil postavljen sum kužne bolezni. In če so, kakor pravijo, na Nacionalnem veterinarskem inštitutu opravljali virološke preiskave tudi o prisotnosti ptičje gripe, se pravi, da so jih pri teh čapljah opravljali na podlagi nekega suma. Patoanatomski izvid jih k temu, kakršen je bil, ni napeljeval. Tudi policija ne pregleduje vsakodnevno vseh prebivalcev Slovenije zaradi morebitnih kaznivih dejanj ... Ali bolj preprosto, nihče ne hodi na stranišče zaradi uživanja v vonjavah, ampak ker ga tišči.

V pismu varuhu človekovih pravic ste omenili tudi zgodbo o kloramfenikolu. Ta se je v mleku slovenskih kmetov pojavil leta 2002, ko ste vodili Vurs. Takrat so za krivce obveljali kmetje, pozneje smo izvedeli za pršilo dermospray in konzervans azidol. Afera nikoli ni bila do konca razčiščena.

Zelo rad bi poznal odgovor na to vprašanje. Osnovna težava je bila, da se niso v raziskovanje tega, zakaj se je kloramfenikol pojavil, vključile vse ustanove ...

Katere?

Od kriminalistične policije naprej ... Mi smo imeli sicer podatke, da preiskujejo tudi morebitno kaznivo dejanje kakšnega posameznika, na tožilstvu smo imeli v ta namen skupne sestanke, kjer smo jih seznanili z našimi podatki. S tem, da se v Sloveniji prodaja kloramfenikol v prahu, da ga imajo na zalogi določeni uvozniki, da se prodaja v lekarne... Leta 2003 pa smo na Odboru za kmetijstvo v DZ izvedeli, da policija teh preiskav ni opravljala, ker je državno tožilstvo 9. januarja, na dan, ko so me razrešili s funkcije direktorja Vurs, ugotovilo, da ni podlage za kazenski pregon, ker naj bi bile koncentracije kloramfenikola "prenizke". Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) pravi, da lahko zdravstvene težave povzroči že ena sama molekula kloramfenikola, uredba EU pa, da je njegova toleranca nič. Torej ga ne sme biti. Ugotovitev tožilstva ni bila pravilna. Policisti pa so zaradi tega pozneje ugotovili, "da je bilo še dobro, da niso tekli na prvo žogo".

Na Vursu smo skladno s svojimi pooblastili ugotovili, da lahko ovržemo legalno uporabo vseh registriranih in legalno prisotnih preparatov in zdravil, ki so bila na slovenskem trgu. Za dermospray, ki je registriran za uporabo pri psih in mačkah, so pozneje trdili, da bi bil lahko vzrok za pojav kloramfenikola v mleku, vendar bi bilo to mogoče le ob dejanju, ki ni bilo dovoljeno. Prodajali pa so ga v zadružnih trgovinah, ki jih Vurs ni imel pristojnosti pregledovati ...

Ste vedeli, da tudi konzervans azidol vsebuje kloramfenikol?

Ne, mi za konzervans azidol sploh nismo vedeli.

Trdite pa, da naj bi zanj vedela Čadoničeva, ki je bila takrat državna sekretarka, zadolžena tudi za Vurs.

Do natančnih podatkov ne morem priti. V času obiska evropske inšpekcije leta 2003 naj bi inšpektorji ugotovili, da je v posameznih laboratorijih za kakovost mleka prisoten konzervans, ki ga uporabljajo mlečni kontrolorji. Čeprav smo imeli nešteto sestankov z ministrstvom, kmetijsko-gozdarsko zbornico, sindikatom kmetov, laboratoriji, nam nihče ni povedal, da poleg registriranih preparatov obstaja še ta, ki sploh ni registriran in ima v sebi kloramfenikol. V javnost so te informacije prišle šele aprila, ko nisem več vodil Vursa. Takrat je Vurs azidol prepovedal z odločbo. Kar se mi zdi še posebno čudno. Kako lahko prepoveš nekaj, kar ni registrirano in uradno ne obstaja? Biotehniška fakulteta je takrat tudi javno povedala, da je poročilo o tem, kako jemljejo vzorce mleka, kakšen konzervans uporabljajo in iz česa je sestavljen, že leta 1999 poslala na ministrstvo. Tega podatka pa pri nas na Vursu nismo imeli! Ministrstvo za kmetijstvo sem pozneje prosil, naj mi dovolijo vpogled v to poročilo, vendar sem dobil odgovor direktorice Vursa ge. Čadonič, da poročila niti drugih podatkov, povezanih z azidolom, na Vursu nimajo. Ne razumem, kako so lahko prepovedali uporabo konzervansa azidol in ga določili kot vzrok za kloramfenikol, če nimajo nikakršnih podatkov v zvezi z njim.

Kloramfenikolska afera je izbruhnila le nekaj dni zatem, ko je Mladina objavila članek o vaših potnih stroških. Takrat so se pojavila namigovanja, da naj bi skušala afera "zakriti" potne stroške.

Aktivnosti s kloramfenikolom smo začeli v juniju 2002 zato, da bi lahko novembra "zakril potne stroške"? Kaj pa? Morda to, kar sem delal vsa leta pod njihovim nadzorom? Spoštovali smo vsa objavljena pravila. To so potrdile tudi vse inšpekcije nadzornih organov. Povezava zgodbe s stroški in zgodbe s kloramfenikolom ne izhaja iz tistega, kar so nekateri skušali prikazati. Kloramfenikola si nisem izmislil, pač pa ga je ugotovil referenčni laboratorij za mleko na Nizozemskem. Dvomim, da bi ti sodelovali v tej zgodbi zaradi mojih "potnih stroškov". Isti dan, ko smo ugotovitve laboratorija sporočili javnosti, smo bili vsi organi v sestavi MKGP obveščeni, da nas zaradi do tedaj drugačne prakse pri podpisovanju potnih nalogov ponovno seznanjajo z določili navodila, ki ni bilo prej nikjer objavljeno in za njegov obstoj nihče ni nič vedel. In to je podlaga za več kot triletno preganjanje moje celotne družine! Zoran Kovač je bil takrat že primerna tarča tudi zato, ker so nanj letele druge obtožbe, glede Ljubljanskih mlekarn, Kota, Milene Močivnik ... Na strokovnem področju mi z vsemi komisijami, ki so jih imenovali za preverjanje mojega dela, niso mogli očitati nič drugega kot izvrševanje zakonodaje tako, kot je napisana. Znano je poročilo "Virantove komisije", ki je potrdila, da je Vurs pri kloramfenikolu ravnal zakonito in je preprečil veliko gospodarsko škodo. Ista komisija je ugotovila, da je ministrstvo za kmetijstvo takrat tik pred lokalnimi volitvami zadrugam nezakonito izplačalo 120 milijonov tolarjev ...

Kloramfenikolsko afero sta zdaj obudila poslanca Alojz Sok in Franc Sušnik, ki sta ugotovila, da je glavni krivec oseba, ki dela v Bruslju in je onečastila slovenske kmete.

Gospod Sok je med drugim dejal tudi, da naj bi ta oseba zdaj še napredovala, zato sem ga pisno vprašal, kdo naj bi bila ta oseba. Direktorica Vursa je dva dni pozneje izjavila za Dnevnik, da je za težave s kloramfenikolom kriv Zoran Kovač. Gospe Čadoničevi sem sicer odgovoril v pismih bralcev in v zvezi s tem ni bilo nobenega vidnega razburjenja. Ko sem začel odgovarjati na novinarska vprašanja v zvezi s ptičjo gripo, pa sem dobil nenadoma prepoved.

Gospod poslanec Sok mi je ravno danes odgovoril. Povedal mi je, da sem kriv za afero, in to zato, ker sem leta 2002 javno, po uradni dolžnosti, povedal, da je v 150.000 litrih dnevno pobranega mleka prisoten kloramfenikol, ki ne sme v prehrambeno verigo. Ves problem je po njegovem v tem, kaj javnost sme vedeti in kaj ne. Tako pa se v stroki ne sme delati. Gospod Sok mi je povedal, da bi on to rešil povsem drugače. Iz njegovega pisma sem tudi prvič izvedel, da so kloramfenikol kupovale mlekarne. Zaradi mojega neprimernega odnosa, ki sem ga po njegovem mnenju imel do "kmetov", se mu zdi tudi povsem primerno, kar je povedal, žal mu je le, da je to storil ob vklopljenih kamerah. S tem je iz strokovne debate prešel v politično gonjo, kjer sicer ne morem več sodelovati na enakovreden način, vendar bom za svojo zaščito in zaščito svoje družine uporabil vsa legalna sredstva, ki so na voljo v Evropi. Prav tako bom branil stroko.