Oklevajoči kandidati

Čeprav se v javnosti špekulira o vseh mogočih kandidatih za predsednika Nove Slovenije, od nekdanjega šefa policije Marka Pogorevca, ki sploh ni član stranke, do ministra za delo Janeza Drobniča, predsednika strankinega podmladka Jerneja Pavlina, evropskih poslancev Lojzeta Peterleta in Ljudmile Novak, nekdanjega člana Telekomove uprave Mirana Krambergerja do nekdanje poslovne sekretarke na propadlem časniku Slovenec Marije Šterbenc, je dva tedna pred kongresom stranke edini uradni kandidat še vedno le finančni minister Andrej Bajuk. "Očitno je edini, ki ima dovolj korajže. Vsi ostali se kot kmečke neveste pustijo prositi," pravi član izvršilnega odbora NSi Marko Štrovs. Vse seveda še ni odločeno. Rok za oddajo kandidatur se izteče 16. novembra, v stranki pa že nekaj tednov poteka intenzivno lobiranje za to, da bi Bajuku našli tekmeca. Če ne zaradi drugega, vsaj zaradi vtisa pluralnosti. Ni pa to edini razlog. Na Bajukov račun je slišati vse več očitkov, od tega, da ima kot minister premalo časa za vodenje stranke, da stranka ne povečuje deleža svojih volilcev, saj so na lanskih volitvah dosegli le pol odstotne točke boljši rezultat kot leta 2000, da so v javnosti premalo prepoznavni, da se vse bolj utapljajo v Janševi SDS, pa do tega, da premalo poudarjajo krščansko identiteto in da bi moral biti Bajuk bolj kritičen do morebitne uvedbe enotne davčne stopnje, saj bo ta prizadela družine z več otroki in male podjetnike, torej tisto populacijo, od katere bo v veliki meri odvisen uspeh NSi na bližnjih lokalnih volitvah.

Nekateri pa so do Bajuka kritični tudi zato, ker je zavrnil možnost, da bi postal predsednik državnega zbora, stranka pa zato pozneje ni dobila niti podpredsednika parlamenta, čeprav je druga največja koalicijska partnerica. "Dejstvo je, da smo na parlamentarnih volitvah dobili veliko manj, kot smo pričakovali oziroma kot je napovedal predsednik. Dejstvo je, da smo dosegli izjemen uspeh na evropskih volitvah. In zdaj mora stranka odgovoriti na vprašanje, zakaj razlika med enim in drugim izidom," je že februarja letos opozarjal predsednik sveta NSi Lojze Peterle. Še bolj jasen je bil julija, ko je stranka praznovala peto obletnico ustanovitve: "Glede na čas obstoja je (stranka) dosegla sorazmerno dober rezultat. Vendar razen na evropskih volitvah tega rezultata na preostalih dvojih volitvah ni izboljšala. Ni torej pridelala veliko obresti od dobre glavnice." Po Peterletovem mnenju prepoznavnost ni odvisna samo od deležev v vladi, ampak predvsem od tega, kaj in kako ljudje delajo, kajti "tisti, ki hoče imeti glas, mora imeti tudi obraz". "Na nekaterih področjih smo ustrezno umeščeni, imamo svoj delež odgovornosti, ponekod pa tega še ne vidim." Kongres je zato priložnost, da presodijo, kaj gre v redu in kaj ne, in se potem odločijo za spremembe, ki so potrebne. "Ponekod je dovolj popravek programskih usmeritev, ponekod so potrebne tudi kadrovske spremembe, ki pa jih vsak volilni kongres že tako ali tako prinaša."

Tudi zaradi teh izjav se Peterle že nekaj mesecev omenja kot najbolj verjeten Bajukov tekmec. Sam je glede kandidature precej skrivnosten. Na septembrskem taboru stranke ob Zbiljskem jezeru je sicer dejal, da "bi nerad kandidiral proti človeku, ki sem ga pripeljal v Slovenijo", toda hkrati si je pustil odprta vrata z argumentom, da ga h kandidaturi nagovarjajo številni ljudje v stranki in da se dokončno še ni odločil. Do četrtka, ko bodo na seji sveta stranke razpravljali o prihodnosti NSi, Peterle izjav o predkongresnem dogajanju noče dajati. V stranki so mnenja o verjetnosti njegove kandidature različna. Poslanec in član izvršilnega odbora NSi Anton Kokalj ocenjuje, da je za kaj takega približno petdeset odstotkov možnosti. Nekateri drugi funkcionarji pa trdijo, da je Peterle misel na kandidaturo že opustil in da namesto sebe za naskok na najvišji stolček intenzivno pripravlja Mirana Krambergerja, nekdanjega člana uprave Telekoma, ki ga je s te funkcije odstavila Ropova vlada in je danes zaposlen v zasebnem podjetju. Kramberger odločno zanika, da bi bil Peterletov trojanski konj, a hkrati priznava, da ga h kandidaturi nagovarjajo nekateri "resni in spoštovanja vredni ljudje v NSi". Dokončne odločitve za zdaj še ni sprejel. "Glavni zadržek je, da sem se doslej ukvarjal izključno z gospodarstvom in da bi skok v politiko pomenil ogromno spremembo." A hkrati dodaja, da stranka potrebuje spremembe in da te "ne bi bile mogoče, če bi jo še naprej vodil Bajuk". Še ostrejši je bil v izjavi za Večer, saj je dejal, da Slovenija Bajuka ni sprejela in da kot finančni minister, ki mora že po definiciji drugim jemati ali jim preprečevati, da bi vzeli, "ne more ravno koristiti ugledu stranke". Strinja se tudi s kritiki, ki trdijo, da je NSi kot vladna stranka premalo prepoznavna in preveč v senci SDS. "Izgubljamo identiteto. V javnosti se premalo čuti, da temeljimo na krščanski demokraciji." A še bolj kot to ga moti, da se Bajuk noče izreči glede predvidenih gospodarskih reform, še zlasti glede enotne davčne stopnje. "Po mojem to ni konsistentna reforma, ampak bolj zbirka idej dvesto različnih ljudi. To, kar je predlagano, bo družbo spremenilo do fundamenta in od predsednika stranke bi pričakoval, da o tako pomembnih premikih spregovori odločneje in naglas."

Poznavalci razmer Krambergerju sicer priznavajo vodstvene sposobnosti, sprašujejo pa se, če je za zmago na kongresu dovolj priljubljen. Po priljubljenosti ga namreč prehiteva še ena potencialna kandidatka - evropska poslanka Ljudmila Novak. Milka, kot ji rečejo njeni privrženci, pravi, da bo na kongresu vsekakor kandidirala, vendar se bo šele na četrtkovi seji sveta stranke odločila, če bo to predsedniška ali le podpredsedniška funkcija. "Prav gotovo pa ne bom kandidirala samo zato, da bi imeli več kandidatov." Poudarja tudi, da to ne bi bila kandidatura zoper Bajuka. "Pomembno ni ime. Zmaga naj tisti, ki za seboj lahko povleče čim več ljudi." O kandidaturi je začela resneje razmišljati, odkar so jo k temu začeli nagovarjati v občinskih odborih, podmladku stranke in nekateri ljudje iz vrha stranke, ki v njej vidijo alternativo sedanjemu vodstvu oziroma osebo, ki bi lahko nagovorila določen del volilnega telesa, ki ga Bajuku ni uspelo. Vprašanje je seveda, ali bi se stranki pod njenim vodstvom krog volilcev res razširil. Ne gre pozabiti, da ji je naskok v evropski parlament uspel predvsem po zaslugi dejstva, da je bila na kandidatni listi uvrščena na drugo mesto in ji je bilo v pomoč veliko število glasov, ki so jih volilci namenili Peterletu.