Predsednik se šali?

Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je predsedniku Slovenije dr. Janezu Drnovšku poročilo poslal z bruseljskega parketa. "Nikakršno soliranje, nikakršna drugačna dejanja in pobude niso dobrodošle, nihče jih tudi ne sliši niti ne upošteva." Dr. Rupel je, kakopak, govoril o Kosovu. In o Drnovškovem kosovske načrtu. "Za rešitev problema je potrebno enoglasno, enotno delovanje. (...) Kar se slovenskega učinkovanja tiče, je potrebna enotnost. Slovenija je članica Združenih narodov, OVSE in EU, ki vse dosegajo maksimalno soglasje glede reševanja vprašanja Kosova. EU je zavezana skupni akciji in tega se je treba držati. Slovenija ne more tvegati izletov v eno ali drugo smer. Čeprav bi vsak o Kosovu imel svojo idejo, je resno delo tisto, ki je omejeno z našimi članstvi in ambicijami celotne mednarodne skupnosti. Kosovo ni šala."

Zunanji minister dr. Rupel se je 7. novembra odzval na iniciativo predsednika republike, prvič objavljeno 19. oktobra letos. Predsednik republike je namreč 19. oktobra omenil, da je samostojnost Kosova edina realna rešitev. Res je sicer, da se je dr. Rupel s prvo javno opazko odzval kak dan po objavi Drnovškovega kosovska načrta, vendar je bila prva opazka zunanjega ministra bežna - početje predsednika republike je označil za prehitevanje. Ko se je po objavi novice pogovarjal z zunanjim ministrom Srbije in Črne gore Vukom Draškovićem, je dr. Rupel sogovornika miril, češ da se je dogodil nesporazum. Vendar predsednik republike početja, ki ga je zunanji minister sprva označil za prehitevanje, ni ustavil. Dr. Drnovšek je 24. oktobra o svoji kosovski pobudi spregovoril na tiskovni konferenci, hkrati pa je svoje ideje predstavil diplomatom, akreditiranim v Sloveniji. Drnovšek je s svojo iniciativo nadaljeval 1. novembra: objavil je nekaj detajlov kosovskega načrta. Predstavil je tiste kosovske točke, ki so posebnega simbolnega pomena za Srbe in ki naj bi dobili eksteritorialni status.

Ob Drnovškovi kosovski iniciativi sta se pojavili dve vrste vprašanj. Prvi niz vprašanj se je dotikal same vsebine predloga. Ideja, da bi Kosovo dobilo samostojnost, se po diplomatskih kanalih pretaka že lep čas, vendar ima ta ideja status nekakšne javne skrivnosti. Vsem je jasno, da zahod Kosovo vidi kot samostojno državo, hkrati pa uradni govorci tega ne bi izrekli naglas. Drugi niz vprašanj je bil formalne narave: ali Drnovšek govori zgolj v svojem imenu? Ali govori v imenu kakšne širše mednarodne iniciative? Ali se je kak zahodni gremij ocenil, da bi bilo najbolj pametno, če bi bil Drnovšek tista osebnost, ki bi Beogradu sporočil, kar vedo tudi v prestolnici Srbije in Črne gore, a se sprenevedajo, da tega ne vedo - da bo namreč Kosovo samostojno. Zdi se, da niti v slovenski vladi niso poznali odgovora na to formalno vprašanje - namreč, čigav govornik je dr. Drnovšek? Ali govori zaradi osebnega etičnega navdiha? Ga je kak gremi prepričal, naj kot osebnost, ki ji v delavski knjižici piše, da je par let delala v Beogradu, Srbom prenese tragično, a v resnici pričakovano novico? Možni bi bili obe interpretaciji. Recimo, da Drnovška zadnja leta zanima etična plat politike. Recimo, da politike ne razume več kot balansiranja med interesi, pač pa ga zanima, kakšna drža je etično pravilna. To, da je pred tedni javno nastopil z uničujočo kritiko evropske kmetijske politike in spotoma frcnil podatke, koliko dolarjev subvencij na dan skuri vsaka evropska krava, na dovolj dober način ilustrira premik v Drnovškovem dojemanju politike. To, da se je Drnovšek lotil svetih evropskih krav, je morda znak, da ga ne vodi politični realizem, pač pa etična načela.

Po drugi strani pa lahko Drnovškovo potezo umestimo tudi v kontekst strateških interesov. Nedvomno je v strateškem interesu zahodnih držav, da mednarodna skupnost reši kosovsko vprašanje. Od trenutka, ko so mednarodne sile vkorakale na Kosovo, je minilo šest let. In nekoč bo rešitev potrebno najti. Konec koncev, ameriški državni podsekretar Nicholas Burns je 8. novembra nastopil pred senatnih odborom za zunanje odnose in omenil tudi možnost kosovske neodvisnosti, dodal pa je, da si morajo kosovski Albanci neodvisnost "prislužiti".

Zdi se, da so imeli v sami vladi precej težav z razumevanjem formalnega ozadja Drnovškove pobude. Se za pobudo skrivajo strateški interesi, v imenu katerih govori Drnovšek, ali pa gre za predsednikov etični razmislek? In zdi se, da je zunanji minister dr. Rupel dobra dva tedna po objavi Drnovškove pobude, ocenil, da Drnovšek ni govornik neidentificiranega gremija, pač pa govori v svojem imenu. Od tod, domnevamo, tudi ostre besede, da "soliranje" ni dobrodošlo. Če je torej zunanji minister sprva predsedniku očital "prehitevanje", mu je po dveh tednih zabrusil, da "solira". In dodal, da to ni dobrodošlo. Hkrati je predsednika frcnil še z opazko, da "Kosovo ni šala". Si lahko privoščimo povzetek, da Drnovšek zganja nedobrodošlo, šaljivo, tvegano soliranje, ki ga nihče ne sliši in ne upošteva?

Četudi se je zunanji minister izognil neposrednemu imenovanju predsednika republike, je tudi laičnemu opazovalcu jasno, v katero smer je izstrelil ostro puščico. Zdi se, da intervencija zunanjega ministra prinaša novost: gre za nov tip komunikacije med vlado in predsednikom republike. V letih, ko je vlado vodil Drnovšek, se je zelo redko pripetilo, da bi ministri s predsednikom republike občevali na zgoraj opisani način.

Po drugi strani pa moramo za razumevanje sedanjih odnosov med predsednikom republike in zunanjim ministrom upoštevati, da so bili odnosi med dr. Drnovškom kot predsednikom vlade in dr. Ruplom kot zunanjim ministrom kompleksni. Drnovšek je kot predsednik vlade ministru Ruplu iz opisa del in nalog praktično črtal vse naloge, povezane z urejanjem odnosov s Hrvaško. Kot predsednik vlade je pridelal sporazum s hrvaškim kolegom Račanom. Slovenski diplomaciji še ni uspelo pridelati podpisanega dokumenta, s kateri bi Slovenija tako zaščitila svoje interese, kot jih je Drnovšek zaščitil s sporazumom, ki sta ga podpisala z Račanom.