Kaj je alternativa?

Več kot očitno je, da enotna davčna stopnja ni deležna odobravanja, ki so si ga predlagatelji reform želeli. Poleg sindikatov se z njo ne strinjajo niti nekateri gospodarstveniki, predvsem tisti, ki prihajajo iz turizma, trgovine in založništva, pa tudi državni svetniki in ekonomisti ji niso naklonjeni. Enotna stopnja DDV-ja bi namreč zelo prizadela turizem, saj za nastanitve zdaj velja nižja davčna stopnja. Zaradi višje davčne stopnje za te storitve bi se zmanjšala konkurenčnost turističnih podjetij, saj imajo sosednje države, pa tudi nekatere druge članice EU, kot so Malta, Ciper in Luksemburg, najnižjo stopnjo DDV-ja, ki jo dovoljuje EU, pet odstotkov. Prizadela bi tudi potrošnike, predvsem socialno šibke, ki porabijo največ blaga, obdavčenega po nižji davčni stopnji.

Zato je zanimivo razmišljanje Bineta Kordeža, predsednika uprave Merkurja, ki je v medijih že večkrat predstavil svoje predloge davčnih sprememb. V Mladini se je z njim strinjal tudi dr. Marko Kranjec. Zavzema se za odpravo davka na izplačane plače, a sočasno nasprotuje zvišanju DDV-ja na enotno stopnjo 20 odstotkov. Glede odprave davka na izplačane plače so gospodarstveniki in ekonomisti enotni, saj bi s tem precej razbremenili gospodarstvo. Težava nastane pri zapolnjevanju proračunske luknje. Po predlogu o sistemu enotne davčne stopnje z odpravo davka na izplačane plače proračun izgubi 80 milijard tolarjev, za kolikor se razbremeni tudi gospodarstvo, z znižanjem dohodnine na 20 odstotkov pa še dodatnih 65 milijard. Z dvigom DDV-ja na 20 odstotkov bi lahko pokrili ta izpad iz proračuna.

Kordež meni, da bi enake učinke dosegli z odpravo davka na izplačane plače in z znižanjem prispevkov na plače nad 300 tisoč tolarjev. Po njegovih izračunih bi bil izpad iz proračuna približno enak kot pri uvedbi enotne davčne stopnje, pri večini plač, razen pri spodnjih in zgornjih 10 odstotkih, pa bi se obdavčitev znižala za 6 do 10 odstotnih točk, pri višjih plačah celo za 100 odstotnih točk. "Znižanje prispevkov za tiste z višjimi plačami je ena možnost znižanja skupne progresije pri obdavčenju vseh dohodkov, druga je znižanje progresije v dohodninski lestvici. Menim, da je druga možnost boljša. Tako je pri prispevkih že uveljavljena enotna stopnja (ni progresije), poleg tega pa znižanje progresije v dohodninski lestvici ohranja zdravstveno in pokojninsko blagajno nespremenjeno in se vse spremembe tičejo samo proračunov (države in občin), kar je bolj obvladljivo in zato pomeni manjše tveganje za javne finance," pravi nekdanji finančni minister Dušan Mramor. Z znižanjem progresije pri dohodnini se strinja tudi Jože Mencinger, predlaga pa, da bi bilo namesto petih bolje imeti tri dohodninske stopnje.

Znižanje prispevkov na plače nad 300 tisoč tolarji bi prineslo izpad 60 milijard tolarjev iz proračuna, torej skupaj z 80 milijardami od davka na izplačane plače okoli 140 milijard tolarjev. Ta znesek bi delno lahko pokrili z DDV-jem, ki pa bi ostal pri dveh stopnjah. Kordež predlaga zvišanje obeh stopenj za eno do dve odstotni točki, ker to ne bi takoj vplivalo na rast cen in inflacijo. Po njegovih izračunih bi se z enotno stopnjo DDV-ja življenjska raven prebivalstva v povprečju znižala za dva do tri odstotke, pri socialno šibkejših, ki trošijo več blaga in storitev z nižjo stopnjo DDV-ja, pa do pet odstotkov. "Dvojna stopnja DDV-ja je smiselna že zaradi dvojne stopnje v sosednjih državah. Za koliko jo je treba zvišati in ali jo je sploh treba, pa je vprašanje izračunov," meni Mencinger.

Poleg tega Kordež trdi, da bi za 40 milijard tolarjev oziroma za dobro polovico odstotka BDP-ja lahko povečali proračunski primanjkljaj. S tem se Mramor ne strinja: "Menim, da ne zvišanje DDV-ja in ne povečanje primanjkljaja ni ustrezen način pokrivanja izpada davčnih prihodkov zaradi sprememb pri obdavčitvi. Po mojem trdnem prepričanju je edini ustrezen način počasnejše povečevanje javne porabe, kot je povečevanje BDP-ja, kar naredi več kot dovolj prostora za znižanje davkov, ki pa mora biti zato postopno, na primer v treh letih."

Po Kordeževih izračunih naj bi dodatnih 40 milijard tolarjev, v primerjavi z letom 2003, v proračun prinesla uvedba enotne 17-odstotne stopnje davka na dobiček podjetij brez kakršnih koli olajšav. A tudi s tem se vsi ne strinjajo. "Pri davku na dobiček je pomembna odprava vseh olajšav, kolikšna pa naj bi bila stopnja, je spet vprašanje izračunov," meni Mencinger. Sedanja dejanska davčna stopnja davka na dohodek pravnih oseb je 25 odstotkov, zmanjšana za olajšave pa okoli 17 odstotkov. "Kordež predlaga, da odpravimo vse olajšave in 25 odstotkov spremenimo v 17, kar je za podjetja v glavnem nevtralna sprememba. Dodatnih 40 milijard davčnih prihodkov bi namreč pri tem davku prinesla uvedba enotne 20-odstotne davčne stopnje in seveda za toliko pri tem davku dodatno obremenila gospodarstvo glede na sedanje razmere," razlaga Mramor.