Prvi reformni krog je za nami

Kakšno je zaupanje v reformne predloge? Odgovori niso enoznačni. Splošna podpora reformam zlagoma pada in vanje verjame le še polovica državljanov. Vladne stranke jih brezpogojno podpirajo, predvsem obe najmočnejši opozicijski stranki pa ji nasprotujeta. Sindikati so večinoma proti, medtem ko reformne predloge delodajalci v obeh zbornicah podpirajo. Predsednik države zagovarja ekonomsko in socialno uravnotežen pristop. Vplivni menedžerji so skoraj brez izjeme za reforme, čeprav imajo nekatere koristne dopolnitve. Ekonomska in sociološka stroka pa sta se po pričakovanjih razcepila glede vloge socialne države in zasebnega gospodarstva. Pri vseh je največja ost razhajanj enotna davčna stopnja in ocena reformnih socialnih stroškov.

Toda prvi krog je odlikovala domala salonska razprava. Reformisti in vlada so hodili naokrog in razlagali, ljudje so poslušali in spraševali. V povprečju niso kaj prida razumeli, saj raziskave dokazujejo, da je splošna informiranost in razumevanje reform šibka. Ljudje podpirajo umik države iz podjetij in znižanje njenih stroškov, nasprotujejo enotni davčni stopnji in manj zavezujočim načinom odpuščanja delavcev. To seveda dokazuje, da v vinorodni deželi nihče ni ljudem natočil dovolj čistega vina. Dolgoročno so pričakovanja socialnih skupin preprosto večja, kot jih zmore fiskalna država. Kratkoročno so ukrepi legitimni, če ljudje vidijo izboljšave in spremembe ne rušijo obstoječih meril medsebojnega zaupanja in še sprejemljive pravičnosti.

Fiskalna kriza države odpira problem problem politične legitimnosti reforme. Država blaginje se je v XX. stoletju razvila zato, da bi popravljala protislovja tržnega gospodarstva in ublažila grobosti kapitalistične akumualcije kapitala. Toda srednji razred, ki je bil njen temeljni nosilec in zagovornik, se počuti vse bolj kot njena socialna žrtev. Ameriški ekonomist Galbraith je že pred desetimi leti opozoril na politično nerazumevanje sodobne države blaginje in protislovne ekonomske interese njenih državljanov. Ljudje na eni strani podpirajo varnost in se oklepajo dosežene ravni socialnih pravic, hkrati pa zahtevajo nižje davke in boljši servis države. Zato je javna podpora in politična legitimnost socialne države povsod velika, dogovori glede njenega reformiranja pa precej bolj zmedeni in nejasni.

Kje je rešitev? Ljudem bo potrebno najprej razložiti razliko med dolgoročnimi razvojnimi trendi in nujnostjo kratkoročnega ukrepanja. To je v Sloveniji pred leti uspelo reformatorjem na pokojninskem področju. Skrivnost pa je preprosta. Radikalnejše dolgoročne ekonomske rešitve zahtevajo kratkoročne vzdržne socialne spremembe in ne obratno, kot si prizadevajo dokazati sedanji reformisti. Poleg tega ljudje bolj zaupajo predvsem tistim, ki jim obljubljajo varnost in enakost pred svobodo in podjentiškimi priložnostmi. Sistem vrednot v bistveni meri opredeljuje povprečno hitrost in smer reformnih premikov in tega preprosto ni mogoče spregledati.

Še težji je problem na ravni strankarskih pogledov. Navidezna splošna črta podpore ali nasprotovanj pade ob konkretnih usmeritvah. Politično ekonomska matrika se tukaj povsem premeša. Vladne stranke so svoj dosedanji model blaginje gradile predvsem na poslovnih interesih drobnega podjetništva in prikriti socialni ideologiji Krekovega krščanskega socialnega gibanja. Težava je dvojna. Vodilna stranka in predsednik vlade sta se v povezavi z novo staro finančno oligarhijo namenila na korporativni slovenski Olimp in tukaj ni več prave razlike med starim LDS in novim SDS. Na drugi strani sta Nsi in SLS zaradi svoje volilne baze izjemno občutljivi na socialno izključenost in bosta z veliko verjetnostjo nasprotovali liberalistični logiki enotne davčne stopnje. V tem bosta povsem delili usodo s sindikati in predvsem SD.

V posebnem shizofrenem položaju do liberalnih reform se je zaradi svoje blagovne znamke znašla opozicija LDS. Položaj zahteva mojstrsko tehtanje. Za LDS je koristno, če ne nasprotuje vladnim reformam, še posebej ne na socialnem področju. Politična tveganja so namreč za vlado in SDS večja od ekonomskih koristi, ki jih v naslednjih letih do volitev prinaša reformni paket. V bistvu bi opozicija morala predvsem postavljati socialna vprašanja in odpirati ekonomsko alternativo na razvojni strani reformne enačbe. Hkrati pa bo posebno LDS morala poseči po Prodijevih metodah neposrednega političnega dela na terenu, če se želi politično zmagovati. V tem bo nehote postala podobna čudežnim Peterletovim političnim formulam.

Sindikati ostajajo na klasičnih okopih razrednega boja in nasprotja med kapitalom in delom. To je njihova legitimna pravica. V kapitalizmu so zaposleni služili kapitalu, v postkapitalizmu nasprotno kapital vedno bolj služi delu, kot bistro ugotavlja P. Drucker. Žal tega niso najbolje doumeli. Težava je v tem, da sindikati s svojim pristopom dejansko ščitijo visoke stroške dela in nekonkurenčno gospodarstvo. To pa dolgoročno spodkopava lastne socialne temelje. Razredna konfrontacija dela in kapitala je dosedaj lomila kosti vsem levosredinskim vladam. Njihova nova prednost je ogroženost srednjega sloja, slabost pa stare metode dela in zamujeni socialni konsenz za dejanske reforme na trgu dela.

Politično ekonomska stroka je ostala na okopih reformacije in protireformacije, kot se je metaforično izrazil vodilni reformni ekonomist Jože P. Damjan. Toda težava ni v nekakšnem generacijskem (ne)razumevanju vzvodov gospodarske rasti in prehoda od socialne k liberalni državi blaginje. Obstajajo različne rešitve in Japonska je najboljši primer, kako so po vrsti odpovedovali vsi znani prijemi pospeševanja rasti in podjetniške ekononomske učinkovitosti. Podobno kot so skandinavske države primer dobrih rešitev na socialnem področju. Toda zgledi niso prenosljivi. Če ni pravih pravil in odločujočih zgledov, pa postajajo teoretiki vseh barv in pogledov povsem frustrirani. Zato v naših javnih diskusijah tudi nastopajo kot čisti ekonomski ideologi.

Drugi krog reform bo z vidika legitimnosti reform najbrž odločilen. Ker bo razblinil iluzije in razkril paradoksalne politične strasti in interese, bo nedvomno zabavnejši od prvega.