Veljavni zakon je boljši!

Na začetku smo se dogovorili, da se bomo z vlado pogovarjali interno. Toda ko je vlada obravnavala predlog zakona in ga poslala v parlamentarno obravnavo, smo se odločili, da svojo zaskrbljenost takoj predstavimo javnosti. Začeli smo z redno novinarsko konferenco v Ženevi, kjer UNHCR vsak petek opozarja na problematične vsebine. Ena od vsebin, ki smo jih predstavili v Ženevi, je bil slovenski predlog sprememb zakona o azilu. V sklopu tega smo za ta teden predvideli tudi moj obisk.

V Ženevi je UNHCR nastopil zelo ostro. Rekli ste, da predlog zakona krši mednarodno zakonodajo. Lahko navedete dele, v katerih spremenjeni zakon krši mednarodne predpise?

To je zagotovo 26. člen, ki govori o predizbirnem postopku. Po prenovljenem zakonu bo policija dobila pooblastilo, da odloči, kdo je upravičen prosilec za azil in kdo ni. Toda obstajajo postopki, v katerih se na podlagi zakonskih določil ugotovi, kdo je upravičen prosilec za azil in kdo ni. Če se ta zakonska določila ne upoštevajo, je kršena mednarodna zakonodaja. To je ena možnost kršenja mednarodnih predpisov. Če bi policija zavrnila prošnjo za azil, prosilec za azil ne bi mogel vstopiti v Slovenijo in bi bil vrnjen tja, od koder je prišel. Šlo bi za neprostovoljno vračanje ljudi. Ker zakon še ni sprejet, lahko govorimo samo o možnosti, da prošnje ljudi, ki resnično potrebujejo azil, ne bodo slišane in bodo proti svoji volji vrnjeni v drugo državo, kjer bo njihovo življenje ogroženo.

Ali v EU obstajajo države, kjer zakonodaja predvideva policijski postopek, kot ga predlaga MNZ?

Obstajajo. Tudi vaše ministrstvo je v svojem sporočilu za javnost navedlo več držav. To je del njihove strategije: poglejte, ne delamo nič drugače, kot je to že urejeno v Franciji, Nemčiji, na Danskem in v drugih državah. Težava ni v tem, da je v postopek vpletena policija. Policija ima legitimno pravico, da je vpletena v takšne zadeve. Tudi po sedanjem zakonu je vpletena v postopek. Težava je v pomanjkanju pravnega varstva in manjših možnostih prosilcev za azil. Ti po prenovljenem zakonu ne bodo imeli enakih proceduralnih pravic, kot jih imajo po sedaj veljavnem zakonu. V tem je težava. Res pa je, da so po novem zakonu policiji dana večja pooblastila.

Če damo ta pooblastila policiji ali komurkoli drugemu, je narobe, saj se ne moremo odločiti o tem, ali je prošnja za azil utemeljena ali ne, ne da bi poslušali zgodbe prosilcev, ne da bi jih poučili o njihovih pravicah in jim zagotovili pravno svetovanje ter resničnosti njihovih zgodb ne bi primerjali z okoliščinami, ki v resnici vladajo v državah, ki naj bi jih silile v azil. Gre torej za številne korake, ki v tem predizbirnem postopku niso narejeni. Ta postopek se bo, po našem mnenju in kot ga opisuje zakon, izvajal v nasprotju z mednarodnim pravom in begunsko konvencijo iz leta 1951.

Kaj menite o veljavnem slovenskem zakonu o azilu?

Je bolj skladen z mednarodnimi predpisi in je boljši zakon. Predvidene spremembe pomenijo nekaj korakov nazaj. Skrbi nas tudi to, da je kot razlog za prenovo zakona navedena prilagoditev direktivam EU. UNHCR je bil kritičen do teh direktiv, saj so, namesto da bi ohranjale visoke mednarodne standarde, določile skupen standard, ki je nižji od mednarodnih standardov. Eden od proceduralnih korakov v EU je, da je treba nacionalne zakonodaje spremeniti v skladu z direktivami EU. Že od samega začetka smo se bali ravno tega, kar se sedaj dogaja v Sloveniji. Bali smo se, da bi države, ki so same že sprejele visoke standarde, te začele zniževati, da bi izpolnile direktive EU. Toda te direktive ne ukazujejo, da mora država znižati splošne standarde, določajo le minimalne standarde, ki jih je treba izpolniti. Direktiva ne obvezuje držav, da morajo visoke standarde znižati na nižjo raven. Vlada očitno veljavnega zakona ne vidi kot prednosti Slovenije.

Kako gledate na to, da so pisci zakona v členu, ki govori o pravicah prosilcev za azil, kratko malo izbrisali pravico do osnovnega zdravstvenega varstva in pravico do denarne pomoči ali žepnine?

To sta dve od stvari, ki jim nasprotujemo, saj ne vidimo razlogov za uvedbo takšnih sprememb. Te določbe so v skladu s temeljnimi človekovimi pravicami. Črtanje teh določb pomeni korak nazaj in s tem bo prosilcem za azil zagotovljena nižja raven človekovih pravic. V bistvu je to diskriminatorna poteza, ker ni razlogov, da bi bila pri prosilcih za azil raven spoštovanja človekovih pravic nižja kot pri drugih. To je diskriminatorno, ni v skladu z zakonodajo s področja temeljnih človekovih pravic, hkrati pa ne vidimo niti koristi, ki bi jih poteza prinesla državi.

Ministrstvo ste opozorili še na eno neskladje - pravica do zagotovitve denarne pomoči je zamenjana s pravico do dela, hkrati pa je naprej v zakonu določeno, da prosilci prvo leto sploh nimajo pravice do dela.

Po našem mnenju je predlog zakona notranje neskladen. Poleg tega je finančna pomoč, ki jo prejemajo prosilci za azil, minimalna in potrebna. Prosilci so pogosto zelo revni, če ne obubožani. Res je tisto, kar trdi ministrstvo, da že tako dobijo prostor za bivanje, vsakodnevne obroke, obleko in še nekatere izdelke. Toda to še vedno ni dovolj. Občasno si morajo ljudje kupiti kakšno stvar. In če si denarja ne morejo zaslužiti, kako si bodo potem kupili zobno pasto, poštne znamke ali časopis? Večina prosilcev za azil vam bo rekla, da je sedanja pomoč prenizka. Če jim sedaj rečemo, da ne bodo dobili prav nič, to zagotovo ni prav. Denarna pomoč vsekakor ne bi smela biti zmanjšana, v idealnem primeru - to je nekaj, česar ministrstvo ne želi slišati - pa bi morala biti podpora še zvišana.

Pri definiranju pravice do brezplačne pravne pomoči so črtali besedo brezplačno ...

To nam povzroča velike skrbi. Gre za glavno napako v zakonu, saj menimo, da je to nekaj, kar ljudje potrebujejo. Kdorkoli vstopi v pravni sistem neznane države, katere jezika ne zna, si zasluži brezplačno pravno pomoč. In zakaj brezplačno? Za tiste, ki si jo lahko plačajo - nekaj takih bi lahko obstajalo -, v redu, naj si plačajo odvetnike kot vsi drugi, toda tisti, ki so revni in obubožani in so resnično preganjani v svojih državah ter nimajo polnih žepov denarja, jo potrebujejo. Brezplačna pravna pomoč je normalna in osnovna stvar, zato jo je treba ohraniti.

Kaj menite o tem, da predlog zakona v azilnih domovih predvideva tudi prostore, kamor bodo zapirali prosilce za azil, ki bodo storili kak prekršek?

Odvzem prostosti je zelo kompleksna tema. Seveda lahko obstajajo razlogi zanja. Če obstaja zakonska podlaga za odvzem prostosti, država to seveda lahko stori. Menimo, da bi morala biti Azilni dom ni Center za tujce ločena. Teh stvari ne bi smeli mešati. To je del problema, saj gre za mešanje ljudi, ki ilegalno vstopajo v državo zaradi razlogov, ki niso povezani z azilom, in tistih, ki vstopajo v državo zaradi azila. Takšno razmišljanje se kaže v prepričanju ministrstva, da obstajajo zlorabe sistema. To pomeni, da ljudje, katerih življenja v resnici niso ogrožena, vložijo prošnje za azil in s tem izkoriščajo azilni sistem kot trik, da vstopijo v državo. Ne zanikamo, da obstajajo prosilci za azil, katerih razlogi za prošnjo niso utemeljeni. Toda v tem tiči razlog, zakaj imeti azilni sistem - da ugotoviš, kdo je in kdo ni resničen prosilec za azil. Da to ugotoviš, potrebuješ nekaj časa, kar veliko znanja in kar veliko podatkov. Mislimo, da je ministrstvo s predlogom v bistvu zmanjšalo obseg teh postopkov in s tem poskušalo vsakega označiti za goljufa.

Kaj vam je obljubil minister Mate?

Sem optimističen človek, ki si ne pusti vzeti upanja. Minister je poslušal, kar sem imel povedati. To je zelo pomembno, saj mu vse do zdaj mnenje UNHCR ni bilo neposredno predstavljeno. Nisva se strinjala glede mnogih stvari, strinjala pa sva se glede dveh stvari: veljavni azilni sistem v Sloveniji ima napake in v zvezi z njim se pojavljajo težave, ki jih je treba rešiti. Poleg tega v Sloveniji obstajajo številni ljudje, ki zaprosijo za azil, vendar v resnici niso prosilci za azil, in tudi to je treba rešiti. Nisva pa se strinjala glede sredstev in metod za dosego teh ciljev. Spremembe zakona, ki jih imamo za zelo obširne in radikalne, po našem mnenju ne peljejo k rešitvi problema. Mislimo, da je veljavni zakon v redu, napake pa tičijo v implementaciji. Izboljšave morajo biti narejene pri izvajanju zakona, ne s spreminjanjem zakona.

Katere vaše predloge je vlada vključila v novelo zakona?

Če povem odkrito, mislim, da so vključili tiste predloge, ki jih je bilo najlažje upoštevati. Ne le naše, ampak tudi predloge drugih nevladnih organizacij, katerih opozorila so zelo podobna našim. Govoril sem z ombudsmanom in veliko njegovih predlogov je zelo podobnih našim. Spremenili so manj pomembne stvari, najbolj problematičnih delov pa niso spremenili. Zato smo svoje predloge javno predstavili in sedaj pričakujemo javno razpravo. Želimo, da poslanci slišijo naše sporočilo. Še vedno upamo na priložnost, da zakon izboljšamo. Vsako priložnost za to bomo zgrabili.

Kako zanimiva se vam zdi Slovenija za prosilce za azil?

Očitno je, da prosilcev za azil ni veliko. Slovenija ni cilj številnih ljudi. Je precej neznana in zelo majhna država, zato se ji ni treba bati velike množice ljudi, ki komaj čakajo, da bodo razbili vrata in vstopili. Ni nobenih razlogov, da bi se bali, da bodo tujci preplavili državo, sicer pa to tudi ne sme biti razlog za uporabo restriktivnih metod.

Po dosedanjih izkušnjah lahko pričakujemo, da bo parlament sprejel zakon brez bistvenih sprememb. Imate kakšne mehanizme, s katerimi bi preprečili sprejetje takšnega zakona?

Konec koncev so države suverene. To so vsebine, nad katerimi imajo polno moč. Če izgubimo debato, pač izgubimo debato. Kratkoročno bi to pomenilo, da bodo pravice prosilcev za azil zmanjšane. Od predstavnikov vlade smo dobili zagotovilo, da smo jih napačno razumeli, ko smo zatrdili, da želijo biti restriktivni. Trdijo, da bodo zagotovili varstvo pravic. Držali jih bomo za besedo in nadaljevali svoje dejavnosti.