Družbeno odgovorno podjetje

V teh dneh poteka zadržana politična razprava o spremembah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) in v njenem ozadju se odvija zgodba o soupravljanju družb. S prenovo ZGD se v marsičem spreminja korporativna podoba Slovenije. Uvedba dodatne možnosti enotirnega sistema upravljanja družb uveljavlja anglosaški model kapitalizma, ki sledi predvsem lastniškim in profitnim ciljem. Na drugi strani stoji poslovna filozofija, da profit ni osrednji cilj podjetja, temveč predvsem sredstvo za njegov dolgoročni razvoj. To je podoba evropskega razumevanja družbeno odgovornega podjetja, ki vključuje tudi delavsko soupravljanje. Če oboje povežemo z novimi vladnimi reformami, dobimo sklep, da smo odkrili novo slepo pego reformnega svežnja.

Temeljna ideja liberalne ekonomske reforme je, da je treba sprostiti konkurenco na trgih in deregulirati gospodarski sistem. Če odpravimo administrativne in ekonomske ovire za podjetništvo (zlasti z davčno reformo), povečamo transfer znanja med univerzo in gospodarstvom in za nameček privabimo še tuj kapital in evropske razvojne sklade, bo gospodarstvo postalo konkurenčnejše. Bistvo nove razvojne paradigme pa je podjetništvo. Makroekonomske reforme imajo preprosto mikroekonomske temelje.

Podjetništvo torej rešuje toliko želeno konkurenčnost in gospodarsko rast. Toda ali lahko podjetja rešijo tudi problem socialne države? Odgovor reformatorjev je preprost. Ne! Reformatorji socialno državo prepuščajo politični redistributivni logiki javnih financ. In tu pristajajo na povsem klasičnem razumevanju keynesijanske države, z nekaj primesmi neoliberalne samoodgovornosti ljudi za njihovo poslovno prihodnost. Toda očitno v svoji političnoekonomski vnemi niso pomislili, da so podjetja lahko pomembni socialni nosilci razvoja in blažilci krize socialne države. Reformni predlogi tukaj molčijo, medtem ko vladna strategija razvoja govori o partnerskem (stakeholder) kapitalizmu, ki predpostavlja družbeno odgovorno podjetništvo. Zadrega je očitna. Novi vladni dokumenti so si navzkriž, morda pa vlada in reformisti ne razumejo pravih vsebin.

Vzemimo danski primer. Danske rešitve so namreč navdihnile kar nekaj reformnih ukrepov na trgu dela in pri modernizaciji socialne države. Toda zgodovinske čitanke očitno beremo površno in smo zato institucionalno polpismeni. Pred dobrimi desetimi leti je Karena Jensena, takratnega danskega ministra za socialne zadeve, impresioniralo podjetje Grundfos s svojim modelom socialno odgovornega podjetništva. Družba je v menedžerski model vključila timsko vodenje in soupravljanje, s fleksibilnim delovnimi razmerji je povečevala zaposlenost, uravnotežila je delitev dobička med deležniki, vključila se je v reševanje lokalnih razvojnih problemov. Tedanji vodilni menedžer Niels Jensen je svojega ministra prepričal, da so poslovni rezultati zaradi tega boljši, da so delničarji in drugi deležniki podjetja bolj zadovoljini in da podobno ravnajo tudi druga danska podjetja. Na Danskem, govorijo raziskave, ljudje postavljajo v ospredje vrednote kooperativnosti, odgovorosti, zaupanja, spoštovanja, dogovarjanja. Vse skupaj naj bi temeljilo na egalitarnih tradicijah danske družine in družinskega podjetništva. In minister? Uporabil je ideje družbeno odgovornega obnašanja podjetij pri zasnovi celotne socialne reforme danske države. Njeno geslo je bilo preprosto: "To skrbi in zadeva vse nas!"

Toda kje je slovenski Grundfos in kdo je naš Jensen? Kaj se dogaja pri nas z idejami o družbeno odgovornem podjetju, ki so jih leta 1993 začeli razglašati na Harvard Business School in jih poudarja tudi evropski pristop k trajnostnemu razvoju in reformiranju socialne izključenosti? Zakaj o tej mehki strani podjetniške enačbe, drugačnih vzvodih konkurenčnosti in rasti ter o alternativnem reformiranju socialne države ne govorijo naše reforme? Socialno podjetje postaja velika politična tema v Veliki Britaniji, čeprav si ga z leve in desne razlagajo različno. Za laburiste je to pot socialne vključenosti trga dela, konservativci v njem vidijo izboljšanje javnega servisa in pocenitev države. Pri nas v vsem skupaj ne vidimo ničesar. In pri tem ni povsem jasno, ali gre za socialno slabovidnost reformatorjev ali politično slepoto vlade.

Družbena odgovornost podjetij je sicer odprta knjiga, v katero je mogoče zapisati marsikaj. Toda njen modus operandi je sodelovanje biznisa, države in deležnikov. Pomeni način podjetiške vključenosti trga dela, ki lahko zdravi drage oblike socialne izključenosti države blaginje. Klasični lastniški koncept korporativnega upravljanja premika težišče socialnega dialoga na klasično polje razrednega bolja dela in kapitala. In prav to so dokazale tudi sobotne sindikalne demonstracije. Zato je ena od logičnih rešitev upoštevanje partnerskega kapitalizma, deležniškega koncepta upravljanja in delavske participacije v okviru posebne evropske direktive. Zanimivo, da sta doslej najbolj ogroženi obe demokratični prvini korporativnega upravljanja, manjšinske pravice delničarjev in participativne pravice zaposlenih. Brez tega ni učinkovitega podjetništva, vsaj ne na ravni delniških družb. In tako je krog sklenjen.

Če želi vlada uspeti z reformami, potem mora reševati probleme gospodarske rasti in države blaginje. Zato potrebuje razvojni dialog in socialno partnerstvo. Eden izmed odgovorov je družbeno odgovorno podjetje. Ne zgolj kot poslovni model, temveč kot razvojna filozofija države. Če bomo pri tem več govorili o političnem potrošniku, etičnih vidikih investiranja in socialnem računovodstvu, bomo storili zgolj korak k večjemu ravnovesju med javnimi in zasebnimi interesi. Razumevanje podjetništva pa se ne konča s Friedmanom. Pravzaprav se z njim nikoli ni niti začelo.

Ekonomske reforme zahtevajo drugačno razumevanje podjetništva in poslovnih modelov podjetja. Še več. Reformatorji bodo morali na koncu spoznati, da ekonomija že zdavnaj pred njimi ni več sposobna teoretsko predelati ekonomske iracionalnosti in moči političnih strasti. In to navkljub varljivemu videzu, da so reformne ideje močne zaradi svoje racionalnosti in še lepše zaradi strasti njihovih zagovornikov. Kot v Manifestu nadrealizma Andreja Bretona.