Kosti za glodanje

Novi direktor Muzeja novejše zgodovine Jože Dežman je v svoji novi knjigi S spravno ljubeznijo iz rdeče ledene dobe med drugim udaril tudi po tedniku Mladina. Brez milosti je zamazal vse prispevke, ki so govorili o dokumentarni pripovedi Zamolčani - moč preživetja avtorja Jožeta Možine, ki je bila premierno predvajana na TV Slovenija v začetku lanskega leta. Da bi bila mera polna, je Dežman ponovno ugotovil, da Mladina še vedno vztraja "nekje daleč za železno zaveso v rdeči ledeni dobi".

Nova Dežmanova knjiga zajema predvsem pripovedi družin, ki že dolga desetletja trpijo zaradi partizanskega nasilja. Razdeljena je na štiri poglavja, od tega je eno namenjeno izključno že omenjeni dokumentarni pripovedi Jožeta Možine in odzivom nanjo. Dežman je sestavek, ki ga je v tem kontekstu namenil Mladini, začel s temile besedami: "Napad na podobni ravni kakor Svobodna misel si je na Zamolčane - moč preživetja privoščila tudi Mladina. Mateja Hrastar je nakazala nezadovoljstvo s tem, ko je ocenila oddajo kot 'novinarstvo patetike'. Tudi Hrastarjevi se zdi, da je funkcija oddaje, 'da se malo diskreditira levica'." Do sedaj so glavni očitki o sicer subtilni, a zelo uspešni manipulaciji v prispevkih leteli predvsem na delo novinarja Jožeta Možine. Glede na zapisano pa bi lahko podobno očitali tudi priznanemu zgodovinarju Dežmanu. Mateja Hrastar je v svojem prispevku Novinarstvo patetike v tretji številki lanske Mladine res zapisala, da je tema, ki jo je obravnaval Možinov dokumentarec, priročna tudi za potrebe diskreditacije levice. Vendar je bil to edini del besedila, ki je govoril o politični usmerjenosti Možinovega dokumentarca. V nadaljevanju se je novinarka osredotočila na vprašanje, kakšen žanr so Možinove oddaje s skupnim imenom Dosjeji. Tam je zapisala, da je v omenjenem prispevku Možina verjetno iznašel nov žanr - novinarstvo patetike. Kot dokaz patetike namesto objektivne faktičnosti in primerne pietete je Hrastarjeva recimo navedla manipulacijo z dvema povsem različnima slogoma branja pisem in dokumentov. Štefka Drolc je mehko in čustveno brala pisma žrtve, Jernej Šugman pa je hladno in odsekano bral dokumente revolucionarjev. Vse skupaj je učinkovalo povsem drugače od najbolj cenjenih prispevkov takšne vrste, recimo BBC-jevih in Discoveryjevih dokumentarcev o takšnih temah, ki so stvarni in nepristranski. Torej prispevek Hrastarjeve ni govoril o novinarstvu patetike v političnem smislu, kot je razumel Dežman.

Nadalje je Dežman omenil intervju z raziskovalko žrtev 2. svetovne vojne iz Inštituta za novejšo zgodovino Tadejo Tominšek - Rihter, ki je v Mladini izšel sredi marca 2004. V intervjuju je raziskovalka navedla tudi nekaj številčnih podatkov o žrtvah zunajsodnih pobojev. Dežman pa je v knjigi o tem zapisal: "Njihovi podatki se ne ujemajo z resnico, ki jo je javnosti predstavil novinar TV Slovenija Jože Možina." Direktor Muzeja novejše zgodovine je napačno povzel, da se "njihovi", torej Mladinini podatki ne ujemajo z resnico. Treba je še enkrat ponoviti, da to niso bili naši podatki, pač pa podatki, ki jih je v intervjuju za Mladino navedla Tominškova, sicer ena izmed le dveh raziskovalk žrtev 2. svetovne vojne na Inštitutu za novejšo zgodovino: "No, tukaj bi vseeno omenila Jožeta Možino. V njegovem dokumentarcu je bil recimo poudarjen podatek, da je vsa protirevolucija usmrtila samo 700 civilistov, to pa je bil zgolj podatek za domobrance same in v sodelovanju z okupatorskimi enotami. Sicer ne vem, kje in kako je nastala napaka, a prava številka je višja, in sicer nastopajo kot neposredni usmrtitelji pri vsaj 1467 civilistih, v sodelovanju z okupatorskimi enotami pa še vsaj pri 370 žrtvah." Dežman v knjigi to poglavje konča s temle stavkom: "V polemiki, ki je sledila, se je pokazalo, da Možina ni prikrojil podatkov." V omenjeni polemiki seveda Možina ni dokazal nič takega, v pismu bralcev v Mladini je le ponovil svoje razumevanje številk, ki jih je prejel od INZ-ja, in to je po Dežmanovem mnenju dovolj. Načeloma je v tej zgodbi šlo le za to, da bi bila štetje in kategorizacija žrtev točna in ne pavšalna ali grobo zaokrožena navzgor ali navzdol. Posledica tega dogajanja je bilo ponovno zaprtje arhivov INZ-ja za javnost, prav zato, da se ne bi več navajali številčni podatki o žrtvah iz še nedokončanega štetja.

V rdeči ledeni dobi

V zaključku tega sestavka je Dežman Mladini očital še "dlakocepsko štetje tistih, ki so morali biti zamolčani po partijski in borčevski volji", konec sestavka pa se bere takole: "... sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil s svojim rasističnim ločevanjem na naše in vaše mrtve je bil režimsko zapovedana laž. Laž, ki je ne Vladimir Kavčič (urednik Svobodne misli, op. p.) ne Mladina ne moreta opravičiti. Nasprotno, s svojimi izpadi tako onadva kakor njim podobni dokazujejo samo to, da še vedno živijo nekje daleč za železno zaveso v rdeči ledeni dobi." Dežman je torej od vseh možnih medijev kot predstavnika izza železne zavese našel ravno Mladino. Ima Dežman res tako kratek zgodovinski spomin ali pa bi mu morda lahko očitali celo selektiven zgodovinski spomin in tako vnovično uspešno manipulacijo, le da jo je tokrat izpeljal zgodovinar in direktor Muzeja novejše zgodovine? Načeloma pa je povsem vseeno, ali je Dežman namenoma ali po nesreči pozabil, da je Mladina o povojnih in medvojnih pobojih pisala že v času, ko se sam še ni ravno poglobljeno ukvarjal s tem segmentom zgodovine. Dežman se je namreč šele konec osemdesetih let počasi oddaljil od preučevanja partizanstva.

Osvežimo torej spomin direktorju muzeja in drugim, ki so morda pozabili, in omenimo nekatere pomembnejše mejnike v Mladininem in hkrati slovenskem žurnalizmu, ki se ukvarja z medvojnim in povojnim dogajanjem in katerega vodilni protagonist je po šestdesetih letih postal novinar Jože Možina, ki mu je Dežman tako naklonjen. Najprej se velja spomniti intervjuja, v katerem je za Mladino 12. marca 1991 sploh prvič javno spregovoril Albert Erno Svetina, sedanja kronska priča v primeru Mitja Ribičič. V njem je nekdanji partizan in Mačkova desna roka spregovoril o zakulisju dogajanja v partiji in OF ter o zunajsodnih likvidacijah po vojni. Pomnimo tudi premierno objavo zgodbe ene izmed žrtev v 38. številki Mladine 3. novembra 1989. Šlo je za intervju Mož, ki je pobegnil iz jame, v katerem je kot priča pobojev v Kočevskem Rogu spregovoril Franc Dejak. Dejak je bil eden izmed tistih, ki so preživeli povojne eksekucije in jim je uspelo pobegniti iz brezen, v katera so metali mrtve. Temu intervjuju so potem sledili še drugi in odpirali slovenski medijski prostor takšnim izpovedim. Navsezadnje velja omeniti tudi štetje žrtev, ki ga je Mladina opravila leta 1990 in ob tem objavila zemljevid neoznačenih grobišč. Tudi po letu 1990 pa je kontinuirano poudarjala predvsem to, da niti pri dobro raziskanih in popisanih primerih zunajsodnih eksekucij ni bilo sodnih postopkov zoper odgovorne. Edini primer, ki se je takrat znašel na sodišču, je bila tožba zoper Mladino zaradi članka o grobiščih v Logatcu in o krivcih zanje. Med postopkom se je izkazalo, da so bili Mladinini podatki verodostojni in preverjeni. Vse to je "rdeča Mladina" počela pred več kot petnajstimi leti in ne zgolj zadnja leta, kot to počno nekateri. Torej, katere zgodovinske raziskave ste opravljali vi, spoštovani gospod Dežman, ko je Mladina odkrivala zgodbe o medvojnih in povojnih eksekucijah?