Neoliberalizem s človeškim obrazom

Slovenski reformni zagon je v slabem mesecu dobil prve konkretnejše oblike. Na evropski ravni so v Bruslju potekali prvi pregledi nacionalnih programov reform. Doma sta bila vendarle imenovana kandidat za ministra, prof. Jože P. Damijan, in razvojna služba, ki bo skrbela za izvedbeni načrt reform in koordinacijo poslov na tem področju.

Evropska primerjava predlaganih reform je pokazala, da potrebujemo politično zavezo za strukturne reforme in sposobnost, kako jih uresničiti. Bruseljski odziv je pričakovan. Odgovornost za razvojni zasuk EU so vrnili članicam. Slovenska vlada je očitno pohitela. Reforme je vzela predvsem kot lastno razvojno usmeritev in ne obratno. Zato ji EU pomeni zgolj potrjevanje programov in domačih ukrepov. In to je dobro.

Ustanovila je posebno vladno ustanovo za koordinacijo reformnih korakov. Na čelo je postavila nekonvencionalnega profesorja, nosilca dosedanjih reformnih predlogov, in urad, ki ga sestavlja cvet mlajših in ambicioznih državnih uradnikov. V ozadju stojita strnjena strokovna skupina mlajših ekonomistov, ki verjame v projekt, in predsednik vlade, ki je prevzel politično odgovornost za reformne spremembe. Tudi to zveni dobro. Predvsem pa drugače od dosedanje političnoekonomske prakse.

Toda ali je ta nekonvencionalnost resnično nova politična strategija ali rešitev v sili? Bo nova ekipa zmogla prepričati javnost o prednostih reforme in ji tako zagotoviti potrebno legitimnost? Ali bo vlada sposobna servisirati oster časovni okvir reform? Bo Janša kot prvi vladni minister vzdržal politične pritiske ali pa bo na koncu žrtvoval reformno ekipo? Igra je politično tvegana. Toda tudi ekonomske rešitve niso črno-bele. Leto 2006 bo zato predvsem leto političnih kompromisov in ekonomskega pragmatizma. In zagotovo bomo v nasprotju s prepričanjem večine reformistov doživeli nov ekonomski gradualizem. Nekakšen transcendentalni neoliberalizem s človeškim obrazom.

Ključna bosta politični marketing in reformna zgodba. Njen dramaturški lok doslej ni posebno spodbuden, kar samo dokazuje, da ljudje dandanes nasploh premalo obiskujejo gledališča. Preprosto ji manjka napetosti med središčno ekonomsko temo o razvoju, razprostranjenim slikanjem slovenske stvarnosti in dramo posameznikove usode. Razprava je že na začetku ušla iz rok. Strokovni argumenti so postali predvsem politično blago. Prvi razlagalci reform so dajali vtis, kot da jim nekako ne gre za demokracijo in blaginjo ljudi, temveč za svobodo, ki si jo želi nova razvojna elita.

Središčna logika reform je preprosta. Če želi Slovenija izboljšati svoj mednarodni gospodarski položaj in socialno blaginjo ljudi, potrebuje spremembe. Višja gospodarska rast in izboljšanje konkurenčnosti zahtevata hitro rastoča podjetja. Zanje potrebujemo prijazno podjetniško okolje in sposobne podjetnike. Če želimo zagotoviti prvo, moramo debirokratizirati državo in znižati podjetniške davčne obremenitve. Za rešitev druge naloge potrebujemo poslovne elite, ki morajo dobiti moč in potrebno ekonomsko nagrado. Doslej so imeli prednost delavci in socialna vprašanja, sedaj so v ospredju podjetniki in razvoj. Sprva se bo bogastvo prerazdelilo v njihovo korist. Zato bo moral prvi prerazdelitveni krog z dodatnimi olajšavi in socialno pomočjo pomagati najnižjim socialnim slojem. V drugem krogu pa bodo vsi na boljšem zaradi višje gospodarske rasti. Paretovo načelo blaginje, kjer vsi pridobijo, ne da bi drugi izgubili, je končna zmagovalna formula. Izteče se v družbo, kjer bi vsi z veseljem živeli, kot rad poudarja eden izmed gurujev slovenskega podjetništva in nove reforme, profesor Vahčič.

Toda zgodba ima senčne plati. Nekaj tehtnih pripomb iz politične filozofije je navrgla dosedanja razmeroma abstraktna razprava o neoliberalizmu v Sobotni prilogi Dela. Nekaj ekonomskih zgodb šele prihaja. Tu so prve resnejše računske vaje iz davčne ekonomike, ki jih je iz menedžerskih krogov spodbudil Bine Kordež. In v ozadju so tudi že obrisi spopada na črti ekonomike ponudbe in sodobnega razumevanja gospodarske rasti, ki nenavadno spominja na ameriške polemike sredi devetdesetih let. V ospredje stopajo analize panog in področij, ki izgubljajo (na primer turizem in živilska industrija). Sociologi in politologi opozarjajo na meje socialne in politične vzdržnosti sprememb.

Dve zanki silita v ospredje. Paul Krugman je pred leti dokazoval, da je glavno merilo konkurenčnosti podjetniška produktivnost in ne institucionalni okvir države. Toda pri nas govorimo predvsem o državi in njenih ovirah podjetništvu. Manj o poslovnih modelih in menedžerjih v samih podjetjih. Če kaj država počne, potem je to razbijanje lastniških mrež in starih poslovnih lobijev. Toda dejansko jih samo nadomešča z novimi, in tu ni pravih premikov.

Druga zadrega je podobna prvi. V ospredju sedanje reforme je logika ponudbene ekonomike in domala versko prepričanje o usodni privlačnosti sprememb davčnega sistema kot deus ex machina vseh družbenih sprememb. Poudarek ni naključen. Poganja ga teza, da so nižji davki ključ do rasti in konkurenčnosti in da je sodobna distribucija dohodkov v bistvu nepravična za revne in bogate. Toda težava tiči drugje. Celotna logika davčne reforme (še posebej enotna davčna stopnja) preprosto izriva davčno politiko in ji odvzema kakršnokoli alokacijsko vlogo. Ker se s prevzemom evra odpovedujemo tudi monetarni politiki, vladi ostaja zgolj politika državnih izdatkov. Ta pa je najbolj ideološka in intervencionistična. Namesto šibke nam ostaja močna država. In tudi tu dejansko ni pravih sprememb.

Ker bo Jože P. Damijan kot ekonomist zagotovo hitreje postal dober politik, kot pa bodo drugi politiki postali dobri ekonomisti, zadeve niso izgubljene. Biolog Richard Dawkins je pred leti dokazoval cinično tezo, da se ekonomske ideje širijo med ljudmi podobno kot virusi. Vsi potrebujejo svoje gostitelje, ki hkrati postajajo žrtve. Bodo politični zmagovalci imeli najboljši imunski sistem? Za začetek ima Jože P. Damijan dobro krvno sliko in vzdržljive kromosomske receptorje.