Absolutna ali neabsolutna pravila?

Minister za javno upravo Gregor Virant je trenutno v središču pozornosti zaradi preštevanja zaposlenih v javni upravi. Ob prvi obletnici ministrovanja se je namreč pohvalil, da je uspelo vladi število zaposlenih v javni upravi zmanjšati za 29 uslužbencev. To naj ne bi bil trik, povzročen z drugačnim načinom štetja zaposlenih, temveč dejstvo. LDS pa mu je nato očitala, da manipulira s podatki. Medtem je povsem ob robu ostala zgodba o tem, kako je minister Virant pridobil svojo habilitacijo. Torej licenco za predavatelja. Virant namreč ni le minister, temveč tudi predavatelj na ljubljanski Fakulteti za upravo. Predavati pa želi tudi na zasebni Fakulteti za podiplomske državne in evropske študije (FPDEŠ), ki jo je na Brdu pri Kranju ustanovil Peter Jambrek, njen dekan pa je od julija Tone Jerovšek.

Ponovimo. Virantu je junija potekla petletna licenca za predavatelja. Ker želi v prihodnje še predavati, je moral zaprositi na novo licenco. Lahko bi ponovno zaprosil za dosedanji naziv docent. A zaprosil je za višji naziv izredni profesor. Zanj je zaprosil na FPDEŠ. Nato so trije profesorji s te fakultete, Gorazd Trpin, Franc Čebulj in Virantov ministrski kolega Lovro Šturm, pripravili poročila o Virantovih dosežkih. Bila so pozitivna. Ker je Jambrekova fakulteta samostojen visokošolski zavod, ki ne sodi pod okrilje katere od univerz, je imel zadnjo besedo republiški Svet za visoko šolstvo. Ta je potrdil predlog FPDEŠ in Virant postal izredni profesor. Imenovanje pa sta v čudno luč postavila dva očitka.

Prvi je etični, kar je za Viranta, avtorja vladnega etičnega kodeksa, še posebej zoprno. Za kaj gre? Ko je Virantov primer pripotoval na Svet za visoko šolstvo, je o njem najprej odločala komisija za nazive. Vodi jo Tone Jerovšek, ki je hkrati dekan FPDEŠ. Nato je o vlogi odločal še Svet za visoko šolstvo. Vodi ga Peter Jambrek, ki je hkrati ustanovitelj FPDEŠ. Virant, Jerovšek in Jambrek se tudi sicer zelo dobro poznajo. Iz strokovnih krogov, pa tudi iz Bajukove vlade in Zbora za republiko ... Vsi trije sicer zanikajo, da bi šlo v tem primeru za konflikt interesov. Jambrek se je vzdržal glasovanja. Jerovšek pa pravi, da kolegi vedno ocenjujejo kolege, tudi na univerzah. V konkretnem primeru pa je Svet za visoko šolstvo le upošteval pozitivna poročila, ki so jih o Virantu pripravili trije profesorji s FPDEŠ.

Ta mnenja smo skušali prejšnji teden znova pridobiti, da bi preverili drugi očitek na Virantov račun. Vprašanje je namreč, ali je Virant naziv izredni profesor dobil v skladu s predpisi. FPDEŠ in Svet za visoko šolstvo se držita meril Univerze v Ljubljani (UL). Ta med drugim določajo, da mora imeti kandidat za izrednega profesorja v zadnjih petih letih objavljena tri dela, ki jim "stroka priznava mednarodno pomembnost ali pomembnost za narodno ali državno samobitnost ali kulturo". Baza podatkov SICRIS, v kateri so zbrane objave, skladne z metodologijo ARRS, pa beleži, da ima Virant le dve takšni objavi. Virant je sicer avtor številnih strokovnih prispevkov, zakonov in soavtor odločb ustavnega sodišča. A v omenjeni bazi ima zavedeni le dve znanstveni deli.

Virant pred dvema tednoma ni želel pojasniti, zakaj ima le dve objavi in ali ti zadoščata za naziv izrednega profesorja. Napotil nas je na Svet za visoko šolstvo. Peter Jambrek nas je napotil na Toneta Jerovška. Ta pa nam je povedal, da bi nam lahko ogled poročil treh profesorjev s FPDEŠ odobril le Virant. Sicer pa nam je zagotovil, da poročila o Virantu niso bila le pozitivna, ampak izjemno ugodna zanj: "Virant izpolnjuje vse pogoje in daleč presega število točk po točkovalniku. Je nesporno prvi strokovnjak na področju, na katerem je prosil za habilitacijo. Očitke na njegov račun zato vidim kot osebno diskreditacijo." Je torej Virant zadostil pogojem kljub dvema objavama, skladnima z metodologijo ARRS? "Merila niso absolutna, zlasti za ozko področje prava. Poročevalci lahko sami ugotovijo, da gre za takega strokovnjaka, ki ima toliko drugih objav," pravi Jerovšek.

Matjaž Gams z Instituta Jožef Stefan, ki predseduje Sindikalni konferenci visokega šolstva in znanosti pri Sindikatu vzgoje, izobraževanja in znanosti (SVIZ), trdi nasprotno. "Virant ni zbral potrebnega števila točk, zato ni izpolnil osnovnega pogoja. V sindikatu se s tem ne strinjamo, tudi če gre za ministra. Stroka sicer meni, da je samo izpolnjevanje pogoja zahtevanih točk premalo. Treba je upoštevati tudi prenose v prakso. Na tem področju je Virant storil veliko, zato bi bilo smotrno spremeniti kriterije tako, da bi lahko kljub temu postal izredni profesor. Vendar pa so pravila takšna, kot so, in treba se jih je držati." Gams zato meni, da za Virantovo izvolitev ni strokovnega opravičila. In da je šlo za t. i. prijateljsko habilitacijo. "Virantov primer sicer ni osamljen. Drugi ekstrem je primer s Pedagoške fakultete, kjer je profesorica, ki je bila nagrajena za uspešno delo, a so ji dali študentje negativno mnenje, ostala brez službe."

Zaradi Virantove zgodbe spet postajajo glasni kritiki obstoječega načina podeljevanja akademskih nazivov v Sloveniji. Mnogi menijo, da bi bilo treba pravila poenotiti in da bi moral habilitacije podeljevati le en organ. Tudi zato, ker si habilitacijske komisije na posameznih fakultetah včasih vzamejo pravico, da delujejo mimo pravil. Sindikalist Gams pravi, da so se nekateri profesorji, ki so izpolnjevali pogoje, a vseeno niso bili izvoljeni, iskali pravico na sodiščih in primere dobili. In nasprotni primeri, ko so komisije kandidatom malce pogledale čez prste? V statutu UL piše le, da se tistim, ki so v prošnji navajali neresnične podatke, ki so bistveno vplivali na njihovo izvolitev, odvzame naziv. Do tega seveda v Virantovem primeru ne bo prišlo, saj vsi vpleteni trdijo, da je bila izvolitev v skladu s predpisi. In tudi zato, ker na UL, kjer so sprva menili, da ima minister Virant premalo objav, danes pravijo, da to ne drži nujno. Nekateri se sprašujejo, ali ima z zadržanostjo kaj opraviti dejstvo, da je UL financirana s strani države.