Janševo poznavanje

Predsednik vlade Janez Janša, ko beseda nanese na razpustitev Komisije za preprečevanje korupcije, rad ponovi, da take ali podobne komisije ne pozna nobena država v Evropi, včasih pa, da bi zadeva bila videti prepričljivejša, pove, da take organizacije ni na vsem svetu. Tako je v TV klubu na POP TV pred časom dejal: "Zato ker jaz ne poznam ne v EU ne v svetu države, ki bi na tak način, kot si je to zastavila ta komisija, preganjala korupcijo." Da je z njegovo trditvijo nekaj narobe, smo ga že obvestili v Mladini, ko smo pokazali na nekaj podobnih organizacij v Evropi in svetu. Očitno je pisanje Mladine kljub vsemu vplivalo tudi na predsednika vlade, saj je v enem naslednjih intervjujev za dnevnik Večer rekel: "Takšnega organa, kot je sedanja Kosova komisija, nima nobena druga evropska država." Svojo trditev je skrčil na Evropo. Predsednika vlade smo povprašali, ali ne pozna podobnih organizacij na Irskem, v Litvi, Makedoniji, ZDA ali pa mogoče namerno zavaja slovensko javnost, ko nenehno ponavlja, da podobnih organov na svetu ni: "Mogoče je reči le, da je nesporno, da velika večina držav Evropske unije ne pozna tovrstnih komisij. Glede na članstvo Slovenije v EU se kaže primerjati predvsem s članicami Unije. Kot rečeno, velika večina držav EU samostojnih organov za preprečevanje korupcije, ki bi jih imenovalo predstavniško telo, ne pozna." Zdaj je premier zmanjšal ozemlje brez neodvisne komisije samo na EU. O irski komisiji pa v premierovem kabinetu pravijo: "Irsko kolegijsko telo Standards in Public Office Commission je primerljivo z našo Komisijo za preprečevanje korupcije samo v delu, ki se tiče ureditve nezdružljivosti javnih funkcij s pridobitno dejavnostjo. Nima pa Irska Standards in Public Office Commission nobenih pristojnosti, ki se tičejo sicer zelo pomembnih dejavnosti spremljanja in analiziranja statističnih podatkov o stanju korupcije, sodelovanja s podobnimi organi drugih držav in organi mednarodnih integracij ter mednarodnimi nevladnimi organizacijami s področja preprečevanja korupcije, sodelovanja z znanstvenimi, medijskimi in drugimi nevladnimi organizacijami v zvezi z njihovim delom pri preprečevanju korupcije, organizacije posvetov ter drugih tovrstnih dejavnosti." Vlada torej prizna, da naša komisija opravlja tudi druge pomembne naloge in ne popisuje samo premoženja funkcionarjev, kot zna to navadno poudarjati. Pravzaprav je to samo še potrditev, da tako komisijo potrebujemo, saj je irska komisija s "polovičnimi" nalogami naše komisije kljub temu samostojen organ. Mimogrede še povejmo, da na Irskem zaradi ustavnih določil o tem, da lahko samo parlament nadzira poslance, poznajo tudi dve parlamentarni komisiji, v vsakem domu parlamenta eno, ki pa sta pristojni samo za poslance, druge funkcionarje pa obravnava neodvisna komisija.

Tudi litovski primer neodvisnega organa ne prepriča ljudi iz vladnega kabineta: "Litovski organ Special Investigation Service of the Republic of Lithuania (STT) se bistveno razlikuje od Komisije za preprečevanje korupcije, tako v smislu pristojnosti kot v načinu imenovanja. Direktorja STT-ja imenuje predsednik republike na podlagi soglasja zakonodajnega telesa. Še pomembnejša razlika pa je v pristojnostih, ki jih ima STT. Litovski zakon določa, da ima STT tudi povsem operativne pristojnosti in dolžnosti, kar temu organu omogoča učinkovitost in dejansko možnost odkrivanja in preprečevanja koruptivnih kaznivih dejanj. Tako ima STT možnost izvajati operativne aktivnosti v zvezi z odkrivanjem in preprečevanjem korupcije, opravlja predkazenska preiskovalna dejanja, ko gre za kazniva dejanja, ki so povezana s korupcijo, in sodeluje z drugimi organi pregona." Pozabijo pa omeniti, da je preganjanje korupcije samo polovica njihovih nalog, druga enakovredna polovica pa je preprečevanje korupcije. Slovenija seveda ne potrebuje parapolicijskega organa, ki bi odkrival in preiskoval sume korupcije, saj so razmere, kar zadeva korupcijo, v Sloveniji veliko boljše kot v Litvi. O tem, kdo naj se ukvarja s preventivo, pa vlada očitno razmišlja drugače kot prejšnja vlada, prejšnji parlament in mednarodna javnost, kot jo predstavljajo OZN, OECD, Svet Evrope in organizacija Transparecy International, ter kot to zahteva 6. člen konvencije OZN proti korupciji, ki zahteva ustanovitev samostojnega državnega organa za uresničevanje nacionalne protikorupcijske strategije, to pa je ravno tisto, kar že danes počne slovenska protikorupcijska komisija. Zanimivo, da vlada pri naštevanju nalog Komisije za preprečevanje korupcije to dolžnost komisije praviloma zamolči.

"Mnoge države imajo specialiste za preprečevanje korupcije na tožilstvih, sodiščih in upravi. Primerno usposobljeno in opremljeno državno tožilstvo je pomemben mehanizem za boj proti korupciji, ki pa ima za razliko od Komisije vsa pooblastila za učinkovito delovanje. Gotovo se je mogoče proti korupciji najuspešneje boriti s krepitvijo organov odkrivanja in pregona kaznivih dejanj, ki imajo ustrezne pristojnosti za ukrepanje. Vlada namerava v okviru pristojnih ministrstev in državnega tožilstva okrepiti ekipe in segmente, ki se ukvarjajo s korupcijskim kriminalom," pravi vlada, ki bi torej povečevala pristojnosti organov odkrivanja in pregona in korupcijo preganjala samo z represijo, namesto da bi se ukvarjala tudi s preprečevanjem korupcije. Ravno preprečevanje pa je, kot pove že samo ime komisije, poglavitna naloga Komisije za preprečevanje korupcije. Z vladno idejo, da se bodo korupcije lotili samo z represijo, je bilo v sodobnem svetu in v Sloveniji opravljeno že pred leti. Tudi konvencija OZN proti korupciji se začne s preprečevanjem korupcije in govori o dveh vrstah specializiranih organov za boj zoper korupcijo: tistih na področju preventive (6. člen) in tistih na področju represije (36. člen). Če bi bilo tako preprosto, kot trdi slovenska vlada, bi bila pač res dovolj samo policija in tožilstvo. Še zlasti, če ju vodijo "naši ljudje".