Brez budistov

Drniju smo v zadnjih letih zlohotni dobermani iz press krdela bolj ali manj med vrsticami radi zabrusili, da jemlje svojo predsedniško funkcijo nekoliko preveč ležerno, ignorantsko ali na trenutke celo zabušantsko: ta očitek je iz meseca v mesec vse manj umesten. Poleg tega da se je v žlahtni jeseni življenja kar naenkrat prelevil v pravo brbotalnico jasnih in aktivnih mnenj o sanaciji problematike regije in širše, vmes še vedno pridno ždi na svojih rednih državotvornih konvencijah, betonira mostove ter marljivo zbira mnenja modrecev in vračev o usodnosti tukaj-a in zdaj-a male demokracije na križišču zgodovine. Jubilejno, deseto zasedanje o prihodnosti Slovenije je bilo namenjeno "dialogu in odnosih države z verskimi skupnostmi".

Ko je predsednik države tiho vdrsnil v sobano, je polovica razpravljalcev spoštljivo vstala, druga polovica pa njegovega prihoda sploh ni opazila. V Veliki sejni sobi Vlade RS, kjer so gromozanski lestenci videti kot uhani nadpovprečno uspešne escort punce iz osemdesetih, je bila tekstura možganskega trusta izklesana precej po pričakovanjih. Izmed devetnajstih govorcev jih je kar šest neposredno izhajalo iz uniformiranih vrst RKC, k čemur je treba dodati še dva izredna profesorja na Teološki fakulteti, malteškega viteza Lovra Šturma ter Draga Čeparja, direktorja Urada vlade RS za verske skupnosti in po mnenju brezbožnih sociologov religije dolgoletne zveste podaljšane roke RKC pri institucionalizirani favorizaciji prav te častitljive ustanove.

Razpravljalcem je bila rdeča lučka na mikrofonu naklonjena po abecednem vrstnem redu in tako so bili tudi posedeni: igra fonetične usode je hotela, da je lep reženj podolgovate mize zasedala impresivna falanga cerkvenih heavy-hitterjev Kraševec, Perko, Stres, Štuhec, Šturm, Uran - ki jo je prekinila samo na sredo v-Š-tuljena Majda Širca. Kot je na teh pogovorih v navadi, je prvi degažiral sam gospod predsednik, ki je vljudno poudaril, kako zanimiva je tokratna tematika. Dodal je, da igrajo verske skupnosti v moderni družbi izjemno pomembno vlogo, obenem pa žal ne vedno pozitivne. Religije namreč pogosto ne delujejo pomirjujoče in "v smislu univerzalnih vrednot", temveč dolivajo olja na ogenj drugih napetosti. Včasih se zdi, da je tega vedno več.

Ko je beseda potem pripadla Franetu Adamu, je ta zakašljal, da ni pričakoval, da bo ravno prvi, Drni pa mu je hudomušno namignil, da mora s to možnostjo glede na svoj priimek vedno računati. Adam je govoril o integrativni funkciji verskih skupnosti in o tem, kako dandanes vernost ne upada, temveč je - ravno nasprotno - v porastu, saj gre za "nevidno religijo", torej čedalje bolj individualna zasebna verovanja. France Bernik je za njim povedal, da je krščanstvo tista duhovna velesila, ki je krepila slovensko samobit in tako etično kot estetsko osveščala tukajšnje prebivalstvo. V zadnjem času postajajo katoliški verniki vse bolj enakopravni in tako tudi sproščeni, RKC pa bo nedvomno "znala prispevati svoj glas v ustvarjalno kakofonijo človeštva".

Paroh srbske pravoslavne cerkve Peran Bošković je povedal, da obstajajo točke, kjer cerkev preprosto ne more brez države in seveda tudi obratno. O tej problematiki je veliko razmišljal in prišel do ugotovitve, da stane državo en kriminalec gotovo več kot en duhovnik: če uspe torej en duhovnik z ulice spraviti enega samega razbojnika, ima država dobiček! France Bučar je zbranim razodel, da se je ločitev cerkve in države v slovenski ustavi znašla na njegovo osebno žalost, še posebej zato, ker jo mnogi skušajo izrabljati za izločitev cerkve iz družbe, kar je absolutno nedopustno. Da bo med cerkvijo in državo neprestano prihajalo do konfliktov, je pa po njegovem nekaj najbolj normalnega, saj sta si med seboj neposredno konkurenčni.

Drago Čepar je prišel predvsem pohvalit dosežke svojega urada - odprtost, preglednost in rednost dialoga, zgledno funkcionirajoče komisije, pristni božično-novoletni sprejemi - Osman Đogić, ob čigar imenu ni bila na seznamu vabljenih zapisana nobena titula, pa je povedal, da islamska skupnost v BiH sicer aktivno zavira proces integracije slovenskih muslimanov v slovensko družbo, da pa sam islam nikakor ni nekompatibilen z demokracijo, čeprav tudi v Sloveniji vse prepogosto zasledimo tovrstne stereotipe. Dodal je, da bi imela slovenska država vsekakor lahko fleksibilnejši odnos do verskih skupnosti - recimo po vzoru Avstralije ali Švedske, ki sta si socialni mir zagotovili prav z odprtostjo.

Evangeličanski škof Geza Erniša je povedal, da mu je blizu italijanski davčni sistem, kjer se davkoplačevalec sam odloči, kateri skupnosti bo namenil denar, obenem pa se mu ne bi zdelo narobe, če bi se pri nas ustanovila še kakšna komisija z nalogo nadaljnje stimulacije dialoga med državo in verskimi skupnostmi. Tine Hribar je na slovenske krščanske teologe naslovil apel, naj vendar povzdignejo glas zoper nauk, ki grozi z izobčenjem splave opravljajočim zdravnikom, ne pa tudi sodnikom oziroma rabljem, ki izrečejo oziroma izvršijo smrtno kazen.

Janez Juhant je spregovoril o tem, kako nas še danes bremeni v polpreteklosti od komunistov vsiljena "zakristijska miselnost", saj na vseh stopnjah izobraževalnega procesa še najdemo ljudi, ki indoktrinirajo in posiljujejo mladino s svojimi ideološkimi usedlinami ter ob tem še vedno veljajo za strokovnjake. Borut Košir je zastavil, da je ločitev cerkve in države prej v interesu prve kot druge, saj zgodovina uči, da so se interesi dnevne politike mnogo pogosteje vtikali v cerkev, kot je bilo obratnih primerov. Dodal je, da mora biti - ker so cerkev v nišo civilne družbe mnogo bolj, kot se je tja umestila sama, postavili drugi - zdaj samo po sebi umevno, da cerkev kot del civilne družbe izreče mnenje o prav vsem, o čemer se ji ga zdi vredno izrekati.

Lovro Šturm je poudaril, kako je že francoska ustava uvedla pojem, da je treba verske skupnosti spoštovati - pri nas pa je bil dosedaj v uporabi izraz strpnost, ki je bil vse prepogosto zreduciran zgolj na aktivno odklanjanje nestrpnosti. Konkretno se je obregnil ob izjave določenih po izobrazbi in položaju "povsem kvalificiranih" ljudi, ki so prek medijev strašili, da bo postala RKC po končani denacionalizaciji lastnik cele četrtine slovenskega ozemlja, ko pa je največ, kar lahko dobi - in to v primeru, da bi bili čisto vsi denacionalizacijski postopki, ki so trenutno v teku, zanjo rešeni maksimalno pozitivno - 3,7 odstotka!

Falanga

Gospod vitez je imel glede svoje zgroženosti nad sprego ideološko blaznih punditov in jastrebovsko primitivnih novinarjev še kako prav, saj je bil natanko to trenutek, ko so mi kolegi z druge strani dvorane poslali SMS "Dirty naj si vse te svoje teologe vtakne v rit - at the end of the day je pa joga tista, ki mu dejansko pomaga!" A teologi se niso v resnici še niti dobro ogreli, saj je bila - potem ko je predsednik Judovske skupnosti Andrej Kožar Beck povedal vic o Judu, ki na od potresa drhtečem mostu trguje z Bogom - naslednja na vrsti falanga heavy-hitterjev.

Najprej je na svoj študiozni, nad veselim oznanilom resnično vzradoščeni način Jože Kraševec razložil, kako je biblična religija neprekosljiva, saj zaobjema vse predpostavke vidne realnosti in jih obenem še nadgradi. Upokojeni beograjski nadškof Franc Perko je pozval, da se je treba čim prej znebiti neupravičenega strahu pred klerikalizmom, saj da je boj s tem konceptom v slovenski družbi zgolj še boj z mlini na veter. Po njegovem bi bilo ključno pravično urediti načelo enakosti vseh verskih skupnosti pred državo ("pravično" pa seveda ne pomeni nivelizacije, glede na zgodovinsko dejstvo, da je RKC pač vendarle oblikovala zgodovinsko dušo slovenskega naroda). Tudi Anton Stres se je obregnil ob še vedno prisotne naplavine leninovskega "boja proti religioznemu mračnjaštvu" ter opozoril na vse večje breme vzdrževanja kulturnih spomenikov, ki jih cerkev za svojo delovanje ne potrebuje in so torej v tem smislu čisti luksuz, vzdržujejo pa jih predvsem verniki s svojimi prostovoljnimi prispevki. No, saj nekaj pomaga tudi država, a pričakovati bi bilo, da bo glede tega v prihodnje še kaj bolje!

Ivan Štuhec je požugal, da moderne pluralistične sile sicer relativizirajo, a resnica vedno pride na dan. Pozval je k prekinitvi neprestanega poudarjanja križarskih vojn, inkvizicije, preganjanja čarovnic ter slikanja negativne podobe RKC v času obeh svetovnih vojn. Zavzel se je, naj se na najvišji državni ravni podpiše deklaracija, ki bo vzpostavila kulturo, v kateri bo končno omogočena prekinitev obravnavanja vere kot opija za ljudstvo. Piko je tehtno postavil Alojz Uran, ki se je pretanjeno in tankočutno lotil vse bolj očitne notranje krize modernega slovenskega človeka. Ta je seveda posledica številnih dejavnikov - med njimi je zelo pomemben ta, da mladi niso dovolj usposobljeni, da bi jim v oceanih negative uspelo poiskati tudi dovolj pozitivnih sporočil. V ozadju vsega tega bega - pred resničnostjo in pred življenjem nasploh - je kriza smisla bivanja, kriza vrednot, kriza vere v najširšem smislu pojma. V Sloveniji nam namreč manjka vedrine in radosti življenja - tu pa lahko najbolj pomagata prav cerkev in vera. Včasih se ljudje, ki jih je življenje pregnetlo, do spoznanja iščoč prikopljejo sami, še večkrat pa jim je treba aktivno odpirati oči!

V vlogi kritičnih glasov sta nastopila Marko Kerševan in Majda Širca. Prvi je sicer pohvalil večino skrbno pripravljenega gradiva za predlog novega zakona o verski svobodi, a se je obregnil ob "sprevrženo" določilo v zvezi z duhovno oskrbo policistov in ob "pervertiranje", po katerem je kot edina možna rešitev v šolstvu naveden en sam možen zgodovinski model, ki ima sam na sebi gotovo vsaj toliko slabosti kot vsi drugi. Poslanka LDS je povedala, da ne verjame v Boga, da pa je v življenju med vsemi knjigami največkrat prebrala prav Staro zavezo, ki se ji zdi najbolj inteligentno napisano besedilo v zadnjih tisočletjih. Ob tem je nekoliko manj priliznjeno opozorila, da postaja cerkev vse bolj očitna vladna zaveznica, da se po volitvah vse manj samoomejuje in skuša mirno celo malo pourednikovati na javni televiziji ter da uživa po javnomnenjskih raziskavah kljub temu, da so cerkvice ponoči postale in ostale osvetljene, še vedno izjemno nizko stopnjo zaupanja: pod njo je samo še politika.

A ta dva blago zoprna glasova seveda nista mogla zares skaliti samozadovoljnega zborovskega donenja ostalih odličnikov. Uboga zatirana, preganjana in od ideoloških usedlin še vedno oblegana rimskokatoliška cerkev je dobila torej malce več kot polovico celotne besede, in to ne na zožanem polju ponudbe duhovnih servisov, temveč na celotnem polju, ki mora v zdravi družbi seveda zaobsegati še vse neposredne konkurente, stroko, zastopnike ustreznih državnih institucij ter neodvisne mislece. Kolegi novinarji so se po zaključku glasno spraševali o konkretni zasedbi pogovora in se - romantični naivci vsi po vrsti - namenili dobiti par uradnih odgovorov. Po tem, ko so se z njimi najprej malce žogali (PR predsednika jih je usmeril na predsednikovega sekretarja, ta potem spet nazaj na predsednika), se je PR na koncu preprosto odločil, da na pisna vprašanja ne bo odgovoril. Brez obrazložitve. Vlada Janeza Janše je pač vzpostavila neke povsem nove standarde profesionalizma in zavezanosti najosnovnejšim demokratičnim normam ter s tem očitno odprla oči še marsikomu drugemu: žalostno dejstvo je, da se ti v v Sloveniji, če ne odgovarjaš na vprašanja novinarjem, tudi na daljši rok ne zgodi absolutno nič žalega. Še najhuje je, da te zaradi tega novinarji pač ne spoštujemo, ampak to te že tako ali tako ne, tako da ni neke strašne izgube.

Torej se je bilo treba po odgovore odpraviti drugam. "Oh, zasedba pogovora res ne more biti kako večje presenečenje," pravi Aleš Črnič, ki na pogovor o prihodnosti ni bil povabljen, tako kot ni bil povabljen Marjan Smrke, tako kot ni bil povabljen Srečko Dragoš, kot tudi niso bili povabljeni budisti ali katerakoli druga manjša verska skupnost, o katerih naj bi vsaj na papirju sploh tekla beseda. "Za trenutno vlado nasploh velja podobno, kot je veljalo za prejšnji dve, torej tako Drnovškovo kot Ropovo - namreč da versko področje ureja, ne da bi sploh vedela, kaj se na njem dogaja, in ne da bi jo to zares zanimalo. Ne samo, da nas država nič ne vpraša, tudi na naša vabila se ji ne ljubi - in se ji tudi pod prejšnjimi vladami ni - niti odzivati. Ko se spravlja z zakonom celostno regulirati vprašanje verskih skupnosti, jo zanima izključno položaj RKC in pa mogoče še treh/štirih drugih skupnosti, vse ostale pa po stari navadi tišči na margino, v sivo polje. In za to seveda ne premore enega samega racionalnega argumenta."

Kot ljubek P. S. navedimo, da je ob vsej neuravnovešeni sramoti sestave pogovora o verskih skupnosti NSi potem v četrtek dejansko našla obraz, da je na Drnovška naslovila uradno vprašanje, kaj točno je tam delala Majda Širca. Ker je Alojz Sok svojo jedrnato poizvedbo poslal po navadni pošti, žal še ne moremo poročati, kaj mu je predsednik odgovoril - oziroma če mu sploh je, ali pa ga bo nemara uvrstil v isti razred kot nadležno novinarsko svojat in ostal nem.