Trgovinska prohibicija

Kapitalizem, uči moralni filozof in oče ekonomske vede Adam Smith, je ureditev, ki je skrojena po meri ljudi. Njegova prednost je domala naravni mehanizem, ki ljudi sili, da upoštevajo zasebne interese in s tem koristijo sebi in drugim. Njegova središčna os pa sta potrošnja in spoznanje, da je kupec kralj.

Decembrsko obdobje je imeniten čas za poglobitev teh spoznanj. Še več, ponuja izvrstne dokaze, da tržno gospodarstvo v bistvu v veliki meri še vedno deluje kot izhodiščna daritvena ekonomija. Za pripadnike behavioristične ekonomije je to hkrati dobra priložnost za dokazovanje, kako ljudje ne delujemo vedno kot dobro naoljeni racionalni stroji in zato naše izbire niso vselej najpametnejše. Vsak človek na svetu včasih ali celo pogosto napravi neumnosti, čustvene, kratkovidne reči. Novoletni nakupi so izvrsten primer očitne človeške muhavosti in kajpada neracionalnosti.

Američani, ki pogosto veljajo za simpatičen arhetip človeških neumnosti, na primer samo za božična darila zapravijo vsako leto okoli 45 milijard dolarjev. Ekonomska logika, na katero smo ekonomisti upravičeno ponosni, tukaj povsem odpove. Darila, ki navidezno osrečujejo, so prava ekonomska poguba. Njihova uporabnost in koristnost je veliko manjša od njihove dolarske protivrednosti, pravijo raziskave. Razlika pomeni izgubo, ki jo dejansko pretrpita oba, darovalec in tudi obdarjeni. Darila namreč pogosto ne izpolnjujejo naših pričakovanj in vrednotenj, zato se z ekonomskega vidika takoj izgubi več kot tretjina prave vrednosti božičnih nakupov. Za Američane to pomeni okoli 15 milijard dolarjev takojšnje moralne amortizacije.

Toda potrošniška družba, v kateri postaja potrošnja osrednji določevalec načina življenja, ne more biti brez trgovine. Trgovina je dejavnost, ki je že tisočletja ključna za razvoj tržnega gospodarstva. Ni naključje, da se je kot vodilna panoga znašla tudi v sodobni "novi ekonomiji", ki bi morala načeloma temeljiti na sofisticiranih tehnologijah in komunikacijskih mrežah. V ZDA so ji v devetdesetih letih pripisali tretjino vseh razvojnih sposobnosti in podobno pomembno vlogo je odigrala v tranzicijskih postsocialističnih državah. Tudi v Sloveniji.

Sedanja vlada pa je potrošništvu in trgovini vendarle namenila posebno vlogo. Očitno je presodila, da namesto v družbo spektakla vodita v družbo zaslepljenosti. In tudi tukaj ni bila povsem konsistentna. Reformni ekonomisti sicer ne gojijo pretiranih socioloških ambicij, toda spektakelska potrošniška družba je vendarle posledica racionalističnega koncepta in zahodnjaške vere v tehnološki razvoj, gospodarsko rast in podjetništvo. To pa so temeljne premise nove reforme. Vlada je z novo zakonodajo glede urejanja odpiralnega časa trgovin in s splošnim krščanskim zgražanjem nad banalnostjo in lažnostjo potrošniškega sveta zakoličila drugačno logiko. Potrošniška družba je zaslepljena, treba je omejiti trgovino in zakriti praznino in primanjkljaj v odnosih in življenju z drugimi vrednotami.

Za kulisami teoretskega leporečja so reči še preprostejše. Slovenske vlade, prejšnja ni bila glede tega nič pametnejša od sedanje, se neprestano ukvarjajo z nekakšnim urejanjem trgovinske dejavnosti in potrošništva. In to kajpada z napačnega konca. Najprej gre za urejanje vsakoletnih razprodaj, s čimer država povsem nesmiselno posega v del poslovne politike trgovcev in ureja nekaj, kar je avtonomna pravica vsakega kupca. Toda to je ostanek stare miselnosti o sezonskosti blaga in nekakšnem urejanju konkurence, ki sta jo globalizacija trgovine in bogastvo sodobnih marketinških trikov že zdavnaj pohodila.

Še večja neumnost je poseganje v odpiralni čas trgovin, ki ga ponuja novela trgovinskega zakona, ki bo začela veljati po novem letu. Zakon omejuje odpiranje trgovin ob nedeljah in praznikih, razen za deset nedelj v letu, in predpisuje vrsto posebnosti glede velikosti prodajaln. Dopušča izjeme glede na nekatere posebnosti krajev in nakupov, ki so povezane predvsem s turistično dejavnostjo in z nujnimi življenjskimi izdelki. Seveda so posebnosti vedno stvar interpretacij in presoj, kaj so in kaj niso živilski izdelki široke porabe, kje in kako določati lokacijske izjeme in podobno. Na splošno neumnosti naraščajo s kvadratom takšnih tržnih omejitev in pogojevanj.

Če pustimo ob strani zaplete in sedanje politično ter sindikalno sklicevanje na referendumske odločitve, potem gre za globalno nerazumevanje tržnega gospodarstva, podjetništva in globalne konkurenčnosti. To pa so temeljne vrednote nove vladne reforme. In tako smo spet na začetku. Vlada z levico podira tisto, kar želi narediti z desnico. V tej brezglavi igri nihče ne more biti zmagovalec, še najmanj želene razvojne spremembe v Sloveniji.

Vzemimo preprost primer. Ena od najobčutljivejših točk vladnega reformnega paketa je enotna davčna stopnja pri davku na dodano vrednost. Uvedba te naj bi povzročila dvig cen, še posebej nujnih življenjskih izdelkov, in to za nekaj odstotkov. Koliko in kdaj, tega nihče ne ve natančno, saj je vse odvisno od konkurence, elastičnosti povpraševanja in vzdržljivosti igralcev (živilske industrije, trgovine in potrošnikov) v celotni verigi vrednosti.

Toda če bomo z zapiralnim časom zmanjšali manevrski prostor trgovini, bo poslovno manj sposobna ublažiti zvišanje cen zaradi povečanega DDV-ja. Če bodo cene višje, bo davčna reforma povzročila negativne socialne in makroekonomske (inflacijske) pritiske in tako dalje. Trgovinska regulacija se tako sprevrača v svoje nasprotje. Namesto liberalizacije, kot jo obljublja reforma, imamo pred seboj nov intervencionizem države.

Volilci in država si vedno izmišljajo nove načine, kako opraviti z dejavnostmi, ki jih ne odobravajo. Od nekdaj je država postavljala meje pri igrah na srečo, prepovedovala alkohol, mamila in prostitucijo, da bi obvarovala ljudi pred pregreho. Toda loterija je postala donosen državni posel. Danes prepovedane droge so bile pred sto leti patentirana zdravila. Prostitucija pa je postala globalni turistični biznis.

Zgodovina je spet poučna. Najnovejša trgovinska zgodba bo tudi tokrat pokazala, da ima od prohibicije vedno koristi zgolj država, nikoli pa njeni državljani.