Začetek čudovitega prijateljstva

Po Sloveniji se valjata dva stereotipa. Prvi pravi, da rimskokatoliško cerkev zanimajo zgolj moč, gozdovi in političen vpliv, da pa na svoje vernike rada pozablja. Drugi je nasproten. Stvari, ki jih je cerkev z denacionalizacijo pridobila, so malenkostne, z njimi ima RKC predvsem stroške, ker pa gre pri vsem skupaj samo za vrnitev nekoč po krivici odvzete lastnine, so kritiki RKC še zmeraj zaslepljeni z marksizmom ali pa vsaj z diktaturo relativizma in laičnosti. Stereotipa imata svoje izpeljave. Prvi naj bi se oplajal na politični levici, drugi na desnici, prvega naj bi zagovarjali ateisti, drugega verniki. Takšno, poenostavljeno razumevanje položaja verskih skupnosti je napačno in krivično, tako do tistih znotraj verskih skupnostih kot tudi do onih, ki so zunaj njih.

Ko je predsednik Drnovšek pred dnevi na svojem desetem pogovoru o prihodnosti Slovenije iskal dialog države z verskimi skupnostmi, po nekaterih informacijah naj bi ga sklical na sugestije RKC, je bil pred izhodiščno dilemo. V Sloveniji velja ustavno načelo ločitve cerkve od države, hkrati pa ista ustava državljanom omogoča svobodo veroizpovedi. V času, ko religije "velikokrat prilivajo na ogenj drugim razlikam" in ko slovenska opozicija cerkvi očita, da se je postavila na vladno stran, ta pa užaljeno odgovarja, da ji jemljejo pravico do lastnega mnenja, se je zdelo, da lahko pogovori pri modrem, umirjenem predsedniku vzbudijo zaupanje. Ali pa da vsaj minejo v normalnem, sofisticiranem, akademskem dolgčasu. A kljub strašljivo sozvočnemu poudarjanju iskanja sodelovanja med državo in cerkvijo je imel Drnovškov pogovor nekaj drugačnih podtonov. V želji po iskanju boljšega dialoga med državo in cerkvijo so nekateri predstavniki RKC in njihovi simpatizerji v svoji argumentaciji naredili prav tisto, kar očitajo drugim. Vse skupaj je preprosto, RKC že nekaj časa ponavlja argumente, da ustavna ločitev cerkve in države ne pomeni izolacije in načelne tolerantnosti, pač pa sobivanje in spoštovanje. Do sem so njihove besede razumljive, argumenti prepričljivi, vendar so ponekod stopili še naprej. Iz sobivanja nastane podrejanje, iz spoštovanja drugačnosti pa prevlada zgolj enega, pravega vrednostnega sistema. Konkretneje - zdi se, da si največja verska skupnost v Sloveniji sodelovanje z državo predstavlja kot obliko uveljavljanja svojih interesov. V nasprotnem pa državi in njeni vladajoči eliti hitro prilepijo stigme o anahronističnem, radikalnem, morda celo fundamentalističnem razumevanju ustavnega načela ločitve države in cerkve. Tistega, o katerem je nekaj izpostavljenih katoliških intelektualcev že dejalo, da je ali pa da bo v izvirni obliki kmalu preživelo svoj čas.

Predlogi Štuheca

OK, kaj se je pripetilo? Dogodek je znan. Veliki Drnovškov zbor. Znani so tudi udeleženci. Zaradi monotone sestave debatnega omizja je večina razpravljavcev pozivala državo, naj bolj prisluhne zahtevam verskih skupnosti. Razlike so se pokazala pri razumevanju tovrstnega odnosa. Marko Kerševan s Filozofske fakultete je spomnil, da bi moralo kakršnokoli "pravično in z ustavno enakopravnostjo verskih skupnosti usklajeno državno sofinanciranje upoštevati dejstvo, da je ena od verskih skupnosti - RKC - z denacionalizacijo premoženja nekdanjega Verskega sklada dobila sredstva, ki so bila namenjena plačam duhovnikov in skrbi za cerkvene zgradbe". Na drugi pa je Drago Čepar, direktor urada za verske skupnosti, ponosno povedal, da so nov osnutek zakona o verski svobodi podprle skoraj vse verske skupnosti na Slovenskem, med njimi "še posebno določno in pisno" članice Sveta krščanskih cerkva.

Najbolj zanimiv razpravljavec je bil pričakovano Ivan Štuhec. Na koncu referata, kjer je okrcal slovensko šolsko zakonodajo in kulturni boj tistih, ki domnevno neupravičeno napadajo cerkvene institucije, je predlagal nekaj konkretnih potez. Štuhec tako pričakuje, da naj se "v slovenski zgodovinski interpretaciji krščanstva preneha z neprestanim poudarjanjem križarskih vojn, inkvizicije, preganjanja čarovnic in s slikanjem negativne podobe katoliške cerkve med obema vojnama in med njo". Takšna izjava je izjemno površna. Tako kot obstajajo znanstvena dela o protireformaciji in zažiganju knjig, obstajajo tudi znanstvena dela o kulturni in izobraževalni vlogi cerkve na Slovenskem. Nedavno je recimo izšlo epohalno zgodovinsko delo o nadzoru in nasilju komunističnega režima nad duhovniki. Izjava je nenavadna tudi zaradi parcialnosti; kot da bi Štuhec želel, da se povzdignejo svetle in pozabijo temne strani cerkvene zgodovine. Poudarjanja samo temnih strani cerkve je iz slovenskega zgodovinopisja izginilo že pred dobrim desetletjem.

Še bolj nenavaden je njegov drugi predlog. Učitelj moralne teologije namreč predlaga, da naj država jasno določi, katere skupnosti lahko dobijo uradni naziv verske skupnosti in katere izmed njih so za družbo koristne, tako da jim država pomaga. Ene torej so, druge pač ne. Štuhec tudi pravi, da je "ena od bistvenih značilnosti verske skupnosti kult, bogočastje, kdor tega nima, je lahko kakršnakoli druga oblika civilnega združenja, ne more pa biti verska skupnost". Takšna definicija pozablja na dvoje. Prvič, da nekatere verske skupnosti ne častijo boga, ker ga ne poznajo, in drugič, da so verski rituali izjemno širok pojem, za nekatere pomenijo praznike, sprejemanje zakramentov in nedeljsko obiskovanje maš, za druge pa osebne molitve in nedefinirane oblike združevanja, takšnega, ki vernike "tradicionalnih" religij bolj kot na bogočastje spominja na krožke. Zaradi podobnih nejasnosti je Cerkev svete preproščine na upravnem sodišču sprožila spor, saj je urad za verske skupnosti ni hotel vpisati v evidenco. Pri pripravi odklonilnega mnenja je kot strokovnjak za religije sodeloval lazarist Drago Ocvirk.

Štuhec je pri Drnovšku prav tako predlagal, da naj se mediji ne norčujejo iz verskih skupnosti in iz njihovega pojmovanja verskih stališč, da naj s takšnimi izjavami nehajo tudi politiki, in nazadnje, da naj se sprejme skupna deklaracija države in cerkve o koncu kulturnega boja. O začetku drugačne prakse, "ki bo dokončno prekinila z obravnavanjem vere kot opija za ljudstvo. Kulture, ki bo priznala, da je krščanstvo pomembno prispevalo h konstituiranju podobe o Sloveniji in slovenskem človeku". Izmed vseh predlogov je ta edini, ki neposredno zavezuje tudi verske skupnosti, ostalih šest zavezuje druge, izven njih. Če naj bi bil takšen sporazum resnično podpisan, to pomeni, da cerkveni predstavniki ne bi več govorili o tem, da je "evropska družba dekadentna", da je homoseksualna praksa "gnusoba", da so za širjenje aidsa krivi finančni lobiji, ki prodajajo kondome, da je slovenska šola oblika dresure za nemške ovčarje in da so v slovenski ustavi členi, ki si zaslužijo pridevnik "sramoten".

Malteška interpretacija ustave

Cerkveni pogledi na bolj prijazno pojmovanja ločitve cerkve od države imajo zaveznika tudi v vladi. Minister Lovro Šturm, ki je, kar mu ne očitamo, tudi malteški vitez, se je z razmerjem med državo in cerkvijo ukvarjal tudi kot ustavni sodnik. Ustavno sodišče je sredi devetdesetih presodilo, da so verske skupnosti "obče koristne ustanove", in ravno obča koristnost naj bi bila po Šturmu podlaga za bolj prijazno pojmovanje ločitve cerkve od države - "to je gotovo definicija, okoli katere ne moremo iti", pravi minister za pravosodje. Nekdanji ustavni sodnik pa je zamolčal dve dejstvi. Da je bil eden izmed sodnikov, ki je spisal omenjene odločbe, in da je, kar je pomembneje, občo koristnost ustavno sodišče presojalo na podlagi pravice verskih skupnosti do vračanja podržavljenega premoženja v razmerju do vračanja veleposestev fevdalnega izvora. Verske skupnosti so bile zaradi "obče koristnosti" do vračanja upravičene. Verske skupnosti same po sebi sploh ne morejo biti koristne, koristne so morda dejavnosti, ki jih opravljajo, recimo karitativna dejavnost.

Podobno, kot je selektiven Štuhec, je selektiven tudi Šturm. Minister za pravosodje se namreč sklicuje zgolj na tiste odločbe ustavnega sodišča, ki so mu všeč. Ostale pa se "včasih med seboj razlikujejo, v nekaterih pogledih pa so delno protislovne". Na pogovoru pri Drnovšku ga je najbolj zmotilo, "kadar gre za uporabo verskega oziroma možnost prostovoljnega verskega pouka v šolah. V tem pogledu pa se je naše ustavno sodišče odločilo za neko izjemno strogo načelo ločitve, za ultra strogo načelo ločitev". Ko je Lovro Šturm leta 2003 komentiral odločbo ustavnega sodišča o vatikanskem sporazumu, ji je v Delu najprej zaploskal, zavzel stališče, "da laičnost ne sme postati uradna ideologija, državna morala ali celo državna religija" - saj so ljudje svobodni pri iskanju svojega nauka, in dodal, da je morda vseeno malce nenavadno, da je ustavno sodišče svojo odločbo spisalo v interpretacijski obliki. In da je bilo morda pri tem "pretirano pokroviteljsko" do drugih nosilcev oblasti. Spomnimo, da je ustavno sodišče presodilo, da je vatikanski sporazum pogojno ustavno dopusten.

Krog je tako sklenjen. Na eni strani sedijo predstavniki največje verske skupnosti, ki zagovarjajo tezo, da so vse verske skupnosti enakopravne, vendar ne enake, da imajo "tiste, ki so večje, tudi večje potrebe", na drugi strani pa je predstavnik vlade, ustavni pravnik, ki je mnenja, da je ločitev cerkve od države v Sloveniji včasih razumljena preveč rigorozno, da so verske skupnosti same po sebi obče koristne in da je posledično naloga države, da jim pomaga. Pa četudi ima največja verska skupnost v Sloveniji dovolj premoženja, da bi lahko "obče koristne" dejavnosti financirala sama.

Kaj to pomeni? Prihodnosti ni težko napovedati. Z vladnim projektom liberalizacije šolskega prostora bodo nastale nove zasebne katoliške šole, morda pa bo se bo našel tudi kakšen pravni trik, da se bo verouk v neobvezni obliki poučeval tudi na javnih šolah. Če ne drugače, tedaj, ko bo ustavno sodišče dobilo šest novih ustavnih sodnikov. Vprašanje policijskih kuratov je trenutno na ustavnem sodišču, novi Šturmov zakon predvideva povečanje socialnih prispevkov za duhovnike, omenjajo se blage restrikcije pri omejevanju splava, slovenski škof poziva državo, naj jim še bolj pomaga pri vzdrževanju "kulturnega luksuza" 2980 cerkva itd.

Ivan Štuhec pravi, da je "vsaka instrumentalizacija cerkve s katerekoli politične strani, še najbolj pa s cerkvene, v škodo cerkvi. Kakršnekoli neupravičene koncesije s strani politike cerkev nujno pripeljejo v položaj lakaja". Položaja lakaja v Sloveniji ne prevzema cerkev, pač pa vladajoča politika.