Neke vrste superman

Minister je v odločbi napisal, da nimam dolgoletnih sodniških izkušenj. Seveda imam dolgoletne, 15-letne sodniške izkušnje. Trditvi, da nimam dolgoletnih sodniških izkušenj, je dodal dostavek, da nimam izkušenj tudi z vodenjem glavnih obravnav. Tu gre za situacijo, kjer obrazložitev diši po diskriminaciji. Na sodiščih imamo namreč vrsto sodnikov, ki sodijo, vendar ne na glavnih obravnavah - tako pač določajo procesni predpisi. Preiskovalni sodniki, registrski sodniki, nekateri nepravdni sodniki ali izvršilni sodniki ne vodijo glavnih obravnav.

Kolikšen del sodnikov ne vodi glavnih obravnav?

Lahko zgolj približno ocenim; na našem sodišču najbrž kakšna šestina.

Vi ste imeli kot predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča za nekatera sojenja celo monopol. Z določenimi sojenji se po zakonu ukvarja zgolj predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča.

Predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani je edini sodnik v državi, ki mu je zakonodajalec določil, kaj mora delati. Gre za zadeve, povezane z nadzorom tajnih služb, tako civilne kot vojaške.

Torej sodite v zadevah, ko želijo tajne službe od sodne veje oblasti dobiti dovoljenje za prisluškovanje.

Gre za posege v komuniciranje. Za tak poseg je potrebna sodna odločba. Zaradi občutljivosti, potrebne specializacije tistega, ki odloča, tajnosti postopkov in teže posegov v človekove pravice se je zakonodajalec odločil za izključno stvarno in krajevno pristojnost predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani. To je specifika, povezana tudi z imenovanjem predsednika. Ko minister (ne)imenuje predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani, hkrati odloči, kdo bo oz. ne bo sodil o zadevah, povezanih s posegi v komuniciranje.

Gre za zelo občutljivo funkcijo?

Precej.

Koliko tovrstnih sojenj imate na leto?

Podatek je zaupen.

Zakaj menite, da argument ministra Šturma, češ da je za vodenje ljubljanskega okrožnega sodišča potrebno imeti tudi izkušnje z vodenjem glavnih obravnav, diši po diskriminaciji?

Upravno sodišče se je postavilo na stališče, da uporaba kriterija, ki ga minister postavi tekom kandidacijskega postopka, ko kandidatom nek kriterij ni vnaprej znan in kriterij morda niti nima podlage v zakonu, pomeni kršitev ustavnega načela enakosti. Hkrati gre za kršitev ustavne pravice kandidata za položaj predsednika sodišča, da pod enakimi pogoji kandidira na javno funkcijo.

Če predstavnik izvršne veje oblasti postavlja dodatne pogoje za funkcionarje sodne veje oblasti, si najbrž jemlje diskrecijsko pravico za posege v sodno vejo oblasti. Vprašanje je, ali to sme početi.

Sodišče je reklo, da minister, ko mu je s strani sodnega sveta predlagan en sam kandidat, te diskrecijske pristojnosti nima. Izbirno diskrecijo bi imel, če bi se sodni svet odpovedal svoji izbiri in bi ministru predlagal dva ali več kandidatov. In celo v tem primeru bi bil minister ob izbiri strogo vezan na kriterije, ki jih določa zakon. Ne bi pa mogel samostojno dodajati novih kriterijev.

Gre za sodbo, ki predstavlja določen mejnik pri pojmovanju delitve oblasti med tremi vejami?

Sodba upravnega sodišča ima precedenčne učinke - seveda, če bo postala pravnomočna.

Zakaj ima sodba precedenčne učinke?

Ker jasno razmejuje pristojnosti med sodnim svetom in ministrom glede imenovanja predsednika sodišča. Člen zakona o sodiščih, ki ureja imenovanje predsednikov sodišč, se je v zadnjih desetih letih večkrat spreminjal. Nazadnje se je spremenil pred kratkim, ko sta vlada in potem državni zbor odločila, da naj bi se sodnemu svetu zagotovilo več izbire - posledično pa naj bi imel večje možnosti izbire tudi minister. Iz zadnje zakonodajne spremembe je bilo možno zaznati namen po večanju pristojnosti ministra. Tudi praksa predlaganja in imenovanja je kazala v to smer. Spomnim se primerov, ko je minister na mizo dobil predlog sodnega sveta, a ga je vrnil, ker je pričakoval, da mu bo sodni svet predlagal druge kandidate. To področje je že nekaj časa polje preigravanj.

Političnih preigravanj?

Deloma. Deloma pa gre za polje preigravanja moči med ministrom in sodnim svetom.

Torej med dvema vejama oblasti, izvršilno in sodno?

Da in ne. Vedeti morate, da je sodni svet poseben organ, umeščen med sodstvo, parlament in vlado. Ima poseben ustavno-pravni položaj. Je pa to zelo pomemben, strokovni organ. Presoja strokovne reference kandidatov za sodnike in predsednike sodišč.

Zakaj naj bi bila razmerja med sodnim svetom in ministrom predmet preigravanj?

Povsod po svetu je tako. Model, ki velja pri nas, je nastal zaradi predpostavke, da vzpostavlja ravnotežje in nadzor med različnimi vejami oblasti. Tudi upravno sodišče si je v tej sodbi zadalo nalogo, da ob nekem konkretnem primeru ugotovi, kje je točka ravnotežja. Točko ravnotežja je s pomočjo razlage ustave in zakona našlo v pravnem stališču, da izbiro kandidatov izvede sodni svet. In če se sodni svet odloči, da predlaga zgolj enega kandidata, je minister na ta predlog sodnega sveta vezan. Seveda, pod pogojem, da je predlog sodnega sveta zakonit.

Ministrovo stališče je, da izkušnje z vodenjem glavnih obravnav predstavljajo jamstvo za zmanjševanje sodnih zaostankov. Morda to stališče ni dovolj pravno utemeljeno. Vendar najbrž ima svojo logiko, morda managersko logiko.

Nisem prepričan. V Sloveniji je predsednik sodišča neke vrste superman. Če bi položaj predsednika sodišča primerjal z gospodarstvom, bi bile paralele sledeče: predsednik vodi veliko podjetje - v Ljubljani ima to "podjetje" 400 zaposlenih. Hkrati opravlja funkcijo kolektivne uprave, je predsednik uprave in za povrhu še izvršni direktor. Take funkcije v gospodarstvu ne boste našli.

Potegnimo raje paralelo z zdravstvom. Klinični center ima poslovno direktorico in strokovno direktorico. Vi ste oboje hkrati.

Točno. V sedanji situaciji je predsednik sodišča nujno predvsem manager. In ne prvi sodnik med sodniki. Predsednik sodišča motivira, spodbuja, povezuje, vzpostavlja notranje in zunanje koalicije - opravlja, skratka, tipična managerska dela. Vlogo managerja je predsedniku ljubljanskega okrožnega sodišča priznal tudi sodni svet. Določil je merila za obseg dela, ki ga mora opraviti vsak sodnik, tudi predsednik sodišča. Za predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani je določil, da 75 odstotkov njegovega dela odpade na vodenje in upravljanje, 25 odstotkov pa na sojenje. Moja osebna statistika sicer izkazuje, da s sojenjem in upravljanjem merila presegam za 300 odstotkov. A to niti ni tako pomembno.

Torej sodite še bistveno več, kot vam določajo merila sodnega sveta?

Tako je. Na tem položaju je narava dela taka, da to mora biti opravljeno - dokler ni opravljeno, se ne gre domov.

Če vi ne opravite svojega sojenja, tudi Slovenska obveščevalna-varnostna agencija ne more izvajati svojih posegov.

Nadzor nad tajnimi službami ni edino področje, s katero se ukvarjam. Odločam še o zadevah brezplačne pravne pomoči. Teh je vsak dan na desetine in morajo biti rešene dnevno.

Kako je na ljubljanskem okrožnem sodišču s sodnimi zaostanki?

Naredili smo primerjavo z ostalimi okrožnimi sodišči. Iz statistike ministrstva za pravosodje za leto 2004 izhaja, da so naši sodniki drugi najbolj storilni v Sloveniji. Imamo drugi najnižji delež sodnih zaostankov v vseh zadevah, ki jih imamo v delu. Postopki pred našim sodiščem trajajo manj časa od povprečja med okrožnimi sodišči.

Ker imate bolj enostavne primere.

Ne, kvečjemu obratno! Vsaj na nekaterih področjih imamo zahtevnejše primere, ker smo izključno stvarno ali krajevno pristojni za avtorske spore, spore glede industrijske lastnine, spore, kjer je tožena stranka država. Razlog, da je delež sodnih zaostankov nižji kot drugje, je v tem, da na tem sodišču že dolga leta dela usposobljena ekipa sodnikov, ki se ukvarja tudi s sodno upravo in je bila sposobna poslovanje organizirati tako, da danes nimamo več zaostankov, ko gre za družinske spore, v preiskovalnih zadevah, v kazenskih zadevah zoper mladoletnike. Na ostalih področjih z vrsto programov sodne zaostanke močno zmanjšujemo. Za te programe smo pred kratkim dobili tudi mednarodno priznanje, priznanje Sveta Evrope in Evropske komisije. Bili smo nominirami med tri najbolj inovativna sodišča v Evropi.

Je sodišče lahko inovativno?

Seveda. In mora biti. Razvili smo program mediacij, ki je uspešen. Smo sodišče, ki v Evropi ob pomoči mediacije reši največ zadev. Razvili smo reinženiring pravdnega postopka. Analizirali smo cel proces in ga po analizi spremenili, ob tem pa spoštujemo procesno zakonodajo. Določili smo nove procesne dogodke, ker to omogoča hitrejše reševanje zadev.

Bi bili hitrejši, če bi glavne obravnave tonsko snemali?

V nekaterih zadevah bi bili nedvomno hitrejši.

Zakaj glavnih obravnav ne snemate?

Ker nimamo naprav.

Zakaj jih nimate?

Ker so relativno drage.

Kdo bi pa moral dati denar?

Denar za opremo sodišč zagotavlja ministrstvo za pravosodje.

Torej je vprašanje sodnih zaostankov povezano tudi s proračunom?

Seveda. Tudi projekta Lukenda se brez denarja ne bo dalo izpeljati.

Zmanjševanje sodnih zaostankov je politična prioriteta. Se to stališče odraža tudi v proračunu?

Za zdaj še ne. V letošnjem letu za izvajanje programov ni predvidenih dodatnih sredstev. Na nekaterih postavkah so sredstva celo znižana. Obljubljajo pa, da bi se ta prioriteta, začenši z letom 2007, poznala tudi v proračunu. Minister denimo najavlja, da bodo sodniki, ki bodo opravili dodatno delo, bolje plačani.

To je dobro, ne?

Obstaja določena past, na katero je opozorila tudi predsednica evropskega sodniškega združenja, vrhovna sodnica Maja Tratnik: če začnemo sodnike plačevati glede na to, koliko zadev rešijo, zlahka pridemo v situacijo, ko bo stranka, ki bi spor izgubila, rekla, da je spor izgubila zgolj zato, ker se je sodniku mudilo zadevo zaključiti - in je zavrnil dokazne predloge, ker naj bi imeli sodnikovi premoženjski interese prednost pred interesi pravičnosti. Za videz neodvisnosti in nepristranosti sodnikov je to izredno nevarno. Zato mednarodni standardi odsvetujejo nagrajevanje sodnikov glede na število rešenih zadev.

Minister dr. Šturm je decembra 2005 predstavil program odpravljanja sodnih zaostankov Lukenda, vi pa pravite, da ste številne rešitve iz Lukende zapisali že v programu, ki ste ga preložili ob prvi kandidaturi za položaj predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani, junija 2005.

Dokument Lukenda v poglavju o operativnem programu s spremljajočimi ukrepi govori o pripravi strategije prostorskega razvoja. To sem zapisal tudi v mojem programu. Lukenda govori o izdelavi navodil za standardizacijo sodnih postopkov ter izdelavi praktičnih priročnikov za učinkovito izvajanje pooblastil procesnega vodstva. Govori o poenotenju postopanja sodišč v primeru prekoračitve rokov za izdelavo izvedeniških mnenj. Mi smo že izdelali posebno navodilo za takšne primere. Lukenda govori o določitvi časovnih standardov poteka sodnih postopkov. To je tudi eden bistvenih elementov mojega kandidacijskega programa. Hkrati smo na našem sodišču tik pred novim letom te časovne standarde že določili. Oboji govorimo o krepitvi statističnih evidenčnih služb. Govorimo o pripravi projekta za informacijsko podporo sistema, ki bi opozarjal na približevanje izteka rokov.

Torej začne računalnik zvoniti, če je kak sodnik v zamudi?

Točno. Hkrati imajo pregled nad zamudami tudi predstojniki oddelkov. Veliko ukrepov, navedenih v Lukendi, je prenesenih iz mojega programa. To ni nič slabega. To zgolj potrjuje, da sam ne bi imel nobenih težav sodelovati z ministrom.

Je pa vaš program bolj obsežen; naštevate več specifičnih ukrepov.

Moj program ni usmerjen le v zmanjševanje zaostankov, ampak zajema štiri strateška področja: krepitev neodvisnosti in odgovornosti, širitev dostopa do pravnega varstva, zagotavljanje pravočasnosti in učinkovitosti sodnega varstva ter večanje zaupanja javnosti v delo sodišča.

Izvršna veja oblasti ugotavlja, da je problem sodnih zaostankov resen. Kakšne mehanizme ima na voljo izvršna veja oblasti, da se problema loti? Iz presoje upravnega sodišča bi lahko sklepali, da izvršna veja oblasti ne more neposredno vplivati na kadrovsko politiko v sodni veji oblasti - kadrovska politika pa bi hipotetično lahko bila eden od mehanizmov za zmanjševanje sodnih zaostankov.

Zakonodajna in izvršna oblast na kadrovsko politiko v sodstvu lahko vplivata prek sestave sodnega sveta. Minister bi bil lahko tudi član tega organa. To bi bilo legitimno. Pristojnost izvršne veje oblasti, da bi ekskluzivno nastavljala ali odstavljala predsednike sodišč, pa ne bi bila legitimna. Sicer pa lahko izvršna in zakonodajna veja oblasti na stanje v sodstvu vplivata prek proračunske politike in prek predpisov. Tu gre tudi za njuno odgovornost za stanje v sodstvu. Države, ki so imele resno ambicijo reformirati sodne sisteme, so to jasno pokazale tudi s proračunskimi prioritetami. Hkrati so te države prenovile postopke; predpostavka prenove postopka pa je temeljita analiza vsakega posameznega koraka, ki ga mora stranka v postopku narediti od začetka do konca postopka. Pri projektu Lukenda pogrešam ambicijo, da bi prenovili postopke. Res pa je, da tega ni mogoče narediti čez noč. Problem je, ker politiki že po definiciji nimajo časa. Njihov mandat je v resnici kratek. In ker nimajo časa, je seveda najlažje na pamet obtoževati sodstvo, da so sodniki leni ali podkupljivi in da sistem zato ne deluje.