Cukjati se je izmuznil

Tožbo, ki jo je 31 poslancev podalo zoper predsednika državnega zbora Franceta Cukjatija zaradi njegovega posega v ustavno pravico z nezakonitim dejanjem, je upravno sodišče zavrnilo iz formalnopravnih razlogov. Je pa sodišče v sklepu navedlo, da bi tožniki lahko uspeli z novim, drugačnim upravnim sporom. Primer Cukjati in s tem primer Mercator za zdaj ostajata brez epiloga. Vendar sklep ne zapira, pač pa prej odpira nove pravne poti, ki jih tožniki še lahko uporabijo.

Naj ponovimo. Cukjati ni dovolil imenovanja preiskovalne komisije, ki naj bi preučila prodajo Kadovih in Sodovih deležev v Mercatorju, kar je bila le pika na i dolgotrajnega koalicijskega izogibanja vpogledu v politično motivirano prodajo Mercatorja. Na politično ozadje sporne prodaje je prva opozorila Mladina z razkritjem tajnega sestanka akterjev prodaje pri predsedniku vlade Janezu Janši. Prodajo je spremljala cela vrsta pomanjkljivosti, nedorečenosti in tajnih dogovorov z različnimi političnimi motivi. Vedno jasneje je postajalo tudi, da je bilo s prodajo oškodovano državno premoženje, in opozicija je napovedala parlamentarno preiskavo. Zbiranje potrebnih 30 podpisov pa je nenehno raztreseni opoziciji vzelo nekaj več časa. Tako je rahlo obotavljajočo se opozicijo prehitela vladna večina in vložila zahtevo po parlamentarni preiskavi vseh prodaj deležev Kada in Soda v gospodarskih družbah v zadnjem desetletju. Ta zahteva se je potem večkrat dopolnjevala in nazadnje je pod pritiski opozicije "zadeva Mercator" pristala na šestem mestu na seznamu preiskovancev. Še pomembneje, komisija, ki bo, če bo čas, preiskovala prodajo državnih deležev v Mercatorju, bo koalicijska komisija s koalicijsko predsednico Polonco Dobrajc. Parlamentarne preiskave sicer veljajo za brezzobe tigre, a imajo pomemben političen vpliv, saj širša javnost na koncu izve za izsledke preiskave, ti pa so vedno zelo odvisni od sestave komisije in od njenega predsednika. Tik pred odločitvijo o le eni - koalicijski - preiskovalni komisiji je v. d. vodje parlamentarne zakonodajno-pravne službe Helena Orginc še enkrat opozorila na številne drobne nepravilnosti in kršitve, ki jih bo prinesla odločitev o preiskovalni komisiji, kot jo predlaga koalicija. Takoj zatem je takrat predsedujoči Sašo Peče prekinil sejo in vodje poslanskih skupin povabil na sestanek. Ko so se vrnili, je vajeti spet prevzel Cukjati in na hitro odločil oblikovanje koalicijske parlamentarne komisije.

Prav to ravnanje predsednika državnega zbora je opozicijske poslance, podpisnike zahteve po parlamentarni preiskavi, prisililo v tožbo zaradi kršenja ustavne pravice do parlamentarne preiskave, ki so jo vložili na vrhovno in upravno sodišče.

Tožba se zavrže

Vrhovno sodišče je tožbo 31 opozicijskih poslancev odstopilo upravnemu sodišču, to pa je zadevo zavrglo iz formalnopravnih razlogov. Tožbo je sodišče zavrglo kot pravno nedopustno in je ni zavrnilo kot vsebinsko neutemeljeno. Je pa sodišče jasno povedalo, da je za odreditev parlamentarne preiskave edini pogoj, da jo zahteva najmanj tretjina poslancev. Po mnenju sodišča bi torej preiskava na zahtevo 31 opozicijskih poslancev že morala biti odrejena. V nadaljevanju sodišče, povedano najpreprosteje, tožnikom pojasnjuje, da imajo zgolj minimalne možnosti za uspešno pravno varstvo te poslanske pravice, če jo predsednik državnega zbora ignorira ali zavrne. Ker gre za primer brez sodne prakse, je sodišče s svojo argumentacijo sploh prvič vsebinsko obravnavalo varstvo poslanske pravice zahtevati parlamentarno preiskavo.

Sodišče sicer v sklepu precej razmišlja o statusu ustavne pravice in končno ugotovi, da pravice poslancev ni mogoče razumeti kot ustavno pravico, katere kršitev bi pomenilo že opustitveno dejanje. To namreč velja za človekove pravice in temeljne svoboščine, med katere po mnenju sodišča ta pravica poslancev ne sodi. Opustitev dolžnega ravnanja pomeni, da kdo ne stori česa, kar bi po zakonu moral storiti. V našem primeru je to Cukjatijevo ravnanje, saj kljub pravočasni in pravilni zahtevi poslancev v ustreznem številu ni odredil parlamentarne preiskave.

Sodišče je ob koncu sklepa vendarle nakazalo možne poti do uspešno sproženega upravnega spora zoper Cukjatija. Upravnega spora torej, ki bi ga sodišče štelo za dopustnega in ga ne bi zavrglo. Najprej sodišče poudarja, da je "sodno varstvo pravice zahtevati parlamentarno preiskavo nedvomno zagotovljeno samo v obsegu pravice do uvrstitve zahteve za parlamentarno preiskavo na dnevni red seje državnega zbora". Sodišče se je odločilo za mnenje, da je zavarovana le pravica do uvrstitve na dnevni red seje, čemur pa 31 poslancev ni oporekalo, saj je bila njihova zahteva uvrščena na dnevni red. Opozicijski poslanci bi po mnenju sodišča morali ponovno vložiti zahtevo po ustanovitvi parlamentarne komisije, in če Cukjati njihove zahteve ne bi uvrstil na dnevni red seje, bi poslanci imeli pravni temelj za tožbo. Dodaten pogoj za upravni spor je ali izdani akt, s katerim bi Cukjati zavrnil zahtevo po uvrstitvi na dnevni red, ali pa molk organa, torej če bi Cukjati zahtevo poslancev ignoriral vsaj sedem dni po vložitvi zahteve. Predsednik državnega zbora France Cukjati na naša vprašanja o sklepu upravnega sodišča ni hotel odgovarjati. Klementina Sluga iz službe za stike z javnostmi predsednika državnega zbora pa je poslala zgolj tale arogantni odgovor, v katerem na način novih oblastnikov namenoma poskuša zabrisati jasno mejo med novinarskimi vprašanji in izjavami za javnost državnih organov: "Sporočiti pa vam moramo, da je predsednik Državnega zbora Republike Slovenije France Cukjati, dr. med., že v torek, 03. 01. 2006, podal izjavo za javnost na to temo."

Sedaj 31 opozicijskim poslancem za nadaljevanje postopka ostajata na voljo še dve možnosti. Eno, opisano možnost, je predlagalo kar upravno sodišče, druga je pritožba zoper sklep upravnega sodišča, ki jo lahko podajo na vrhovnem sodišču. Torej pritožbo na argumentacijo sodišča o sodnem (ne)varstvu pravice zahtevati parlamentarno preiskavo. Katero pot bodo ubrali opozicijski poslanci, smo povprašali Mirana Potrča, prvopodpisanega na tožbi: "Morda sta hkrati možni celo obe. Še najbolje pa bi bilo, če bi iz obrazložitve sodbe tudi predsednik državnega zbora razbral, da je ustanovitev preiskovalne komisije po zahtevi 31 poslank in poslancev ustavna pravica, in bi vanjo privolil ter tako rešil spor."