Četudi ni za maše, vedno paše

Slovenci smo pijanci, to je sedaj dejstvo. Ne le da imamo himno, ki slavi pitje. Celo edina složnost, ki jo poslanci ljudstva v parlamentu pokažejo, je takrat, ko morajo govoriti o vinu. Zaradi televizije so se pripravljeni zlasati, cvičku so se enoglasno postavili v bran. Tako je dolenjska kislica definitivno postala slovenski nacionalni simbol. Nekaj, kar nas združuje, nekaj, za kar se je vredno boriti. No, ja. In čeprav je naš predsednik Janez D. v fazi pred govoričenjem o kruhu in hčerki rekel "O cvičku ni kaj govoriti, cviček se samo pije!", je prav, da danes, ob tem slavnem dogodku, ki je dokaz slovenske složnosti, povemo kaj tudi o cvičku.

Ja, nekaj že mora biti na tej pijači, če imamo kralja cvička, pa cvičkovo princeso, pa mega študentski žur Cvičkijada, pa rek "Obrok brez cvička je kot dan brez sonca". In če se nori plavalec Strel med plavanjem po najdaljših rekah sveta in Temenici na BBC hvali, da na dan spije steklenico cvička, "posebnega vina iz Slovenije", tako malo zjutraj, potem plava, potem počiva in spije še malo cvička, potem spet plava, zvečer pa sprazni steklenico do konca. Ker cviček je zdravilo. Priporočajo ga pri koronarnih obolenjih, ob zmanjšanem teku, ob slabokrvnosti, ob shujševalnih kurah, pri povišani ravni holesterola, kot sredstvo za uničevanje bakterij, pri pitju higiensko sumljive vode (v ta namen ga je verjetno uporabljal Strel), pri sladkorni bolezni, kot sredstvo proti staranju, kot sredstvo proti nastajanju krvnih strdkov ... Kozarec na dan in boste zdravi kot dren. Vprašljiva je le njegova vloga pri seksu. Ljudski rek trdi: "Kdor pije cviček - adijo tiček!" A pivci cvička trdijo nasprotno: "Cviček drži pokonci tiček!" in "Cviček je vinček, ki žene klinček!" Ugodno naj bi vplival tudi na ženske: "Dolenjka rdečelična ni brez cvička."

Ja, nekaj že mora biti s tem vinskim malinovcem, da je priznani pesnik Tone Pavček napisal Hvalnico cvičku: "Božja kaplja troedina - cviček - vino imenitno, suho in prijetno pitno, kot ga dajejo črnina, frankinja in kraljevina, pivcu in pevcu se prileže, jezik in srce razveže, in četudi ni za maše, zmeraj paše, ker je naše, vino nežno, živo, sveže."

Ja, nekaj res mora biti na tej kislici, če je Miloš Kovačič, eks Krkin direktor, odkrit cvičkoljubec, cvičku pripisoval veliko vlogo poslovnega posrednika: "Scenarij je običajen in preprost. Uradne poslovne pogovore opravimo v Krki. Sledi obisk Trške gore. Slednje deluje na večino tujcev prav šokantno. Ne morejo se načuditi lepotam dolenjske pokrajine. Vsakomur od njih smo ponudili cviček in prav vsi so bili presenečeni. Še posebno na začetku, ko cvička ne dojemajo čisto kot vino, temveč kot vinski sok. Cviček pride do izraza ob primerni hrani v nadaljevanju kulturnega programa, ko se ustvari prijetno vzdušje. Na koncu ljudje ne gredo domov z žveplom ožganimi glavami, temveč razposajeni in zdravi." Torej je cviček zaslužen za velike slovenske športne, umetniške in poslovne uspehe.

Pa kaj je sploh to vino, ki po evropskih standardih niti ni vino, ker ima premajhen odstotek alkohola, a so se naši cvičkoljubci toliko časa borili, da ga je sprejela celo EU? Cviček naj bi bil poleg italijanskega chiantija edino vino na svetu, ki je mešanica iz rdečih in belih sort grozdja. Z zakonom določena kombinacija je 40 do 50 odstotkov žametovke, 15 do 20 odstotkov modre frankinje, 10 do 15 odstotkov kraljevine, do 10 odstotkov laškega rizlinga, do 15 odstotkov drugih sort, kot so rumeni plavec, zeleni silvanec, bela žlahtnina, štajerska belina ali ranfol.

Zgodovina cvička se začne v 19. stoletju. Čeprav so Dolenjci že prej gojili vinsko trto in pridelovali vino, a to je bilo kakovostno vino, ki so ga pridelovali v samostanskih in grajskih kleteh ter ga razvažali širom po Evropi. Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske omenja vino Marwien, marvin se mu je reklo po naše, ki ga pridelujejo na Dolenjskem, je zdravo in veselo. Med vinorodnimi okoliši tega marvina omenja Bučko, Trško goro in Vinji vrh. To imenovanje se je ohranilo do konca 18. stoletja, ko je nehal veljati vinski zakonik Gorske bukve, ki je na našem ozemlju krojil vinsko kulturo od leta 1543. Šlo je za skup navodil in pravil za vzgajanje trte in pridelovanje vina. Odprava teh pravil z Ilirskimi provincami je pomenila zmešnjavo in prihod trtne uši, ta pa je zdesetkala slovenske vinograde. Takrat se je pojavil cviček, mešanica iz tistih sort, ki so preživele uš, in so jo zase pridelovali mali vinarji. Etimološko naj bi bilo ime sorodno hrvaški besedi cvič, ki označuje sirotko, podobni poimenovanji imata tudi čakavski šik in bolgarski cvik, cviček. Jasno kot beli dan - cviček je kisel. Hvala bogu za Janeza Trdino, ki je vse to lepo popisal. Iz njegovih zapisov je razvidno, da so ime cviček uporabljali za vse sorte nekakovostnega dolenjskega vina in da to nikakor ni bila ena sorta vina. Pač vsa spljačina. Trdina je takole pisal o poimenovanju te kislice: "Slabemu vinu se veli: cuckovina, cuckovec, cviček, cvičkovec, žvižgovec, kislica, zavrelica, kobin, zelnica, prazno polno glavobolno, bodljivo, grizljivo, gre v glavo v vlase, možgane, srborito, nagajivo, zgažno, samodelno, tečno, zaspano, dremotno, gladko ..."

Trdina ni imel dobrega mnenja o tem vinu. Ko so mu med pohajkovanjem po Gorjancih v neki oštariji nalili kozarec vina, si je v beležko zapisal: "Vino je bilo cviček, da najstarejši ljudje niso pomnili take kislice." A Dolenci se že takrat niso dali in so bili na svojo kislico jako ponosni in so že v Trdinovih časih hiteli zatrjevati, da od njihovega vina ne boli glava, tako kot od hrvaškega, da je njihovo vino zdravo, lahko in da "dobrega vina ne išči v krčni, ampak v hramu". To je nedvomna resnica. Mnogi so namreč za slab glas, na katerega je prišel cviček, krivili krčmarje, ki so vino mešali z vodo in s kisom ter mu dodajali sladkor. Kšeft je kšeft. Da cviček ni veljal za dobro vino, kaže tudi rek: "Kdor laže, bi morda še to rekel, da je v Krškem pil dobro vino."

Veliko kasneje, v začetku 20. stoletja, je cviček počasi postajal sorta. V vinarskem priročniku iz leta 1924 je zapisano: "Cviček imenujejo pri nas svetlordeče, kislasto vino, ki je ponekod (v Ljubljani, na Gorenjskem) sicer zelo priljubljena pijača, ki pa drugod nima trgovske vrednosti. Zato naj se izdeluje v omejeni množini." A Dolenjci tega niso vzeli zares. Odločili so se, da bodo iz cvička naredili blagovno znamko, ki nas bo zapisala na svetovno vinsko karto. Mogoče je bil za to malce kriv tudi tovariš Tito, ki je bil zaprisežen cvičkoljubec, menda zaradi tega, ker je rad užival mastno hrano, to pa je nujno raztopiti s kislim vinom. Kakorkoli že - cviček je bil v Jugoslaviji sinonim za Slovence. Čeprav ga je po nemarnem izpustila Enciklopedija Slovenije, to temeljno besedilo slovenske identitete, je bilo vsakemu Muju in Hasu jasno, da Janezi pijejo cviček (no, in njegov derivat šmarnico). Kajti z nastankom zadrug so se Dolenjci odločili, da bo njihov izvozni izdelek cviček. Izvažali so ga v Švico, Anglijo in celo Brazilijo, za kakšno desetletje je bil zapisan na seznam svetovnih vin. A ker je bila že takrat močna doktrina dobička, je kmalu zmanjkalo žlahtnih dolenjskih vinskih sort, tako da so v cviček začeli mleti vse presežke grozdja, ki jih je ponujala Juga. Tako je cviček spet postal sinonim za ceneno vino. A ko je nastopilo obdobje pravega kapitalizma, so se dolenjski vinarji odločili, da bo cviček vnovič pristal v pariških restavracijah. Zlobirali so oznako PTP, zaščito v Sloveniji in EU, ga začeli flaširati v lične steklenice z lepimi nalepkami in, ne boste verjeli, sedaj lahko tudi v trgovinah kupite zelo spodoben cviček. Tak, ki vam krepi zdravje in polepša kosilo.