Polovični odgovori cerkve

Prejšnji teden smo med pregledom zgodovine primerov sodno dokazane pedofilije med slovenskimi župniki ugotavljali, da je civilno pravo vsaj v dveh primerih, za katera vemo, naložilo le pogojno kazen, in to ne glede na to, da 183. člen kazenskega zakonika za tovrstna kazniva dejanja določa kazen z zaporom od enega do deset let.

Ob teh ugotovitvah so se pojavila številna vprašanja. Duhovnik, čeprav je leta in leta spolno napadal mladoletnike, ostaja v kleriškem stanu - samo premeščen je na drugo delovno mesto. Še več, ob listanju Zakonika cerkvenega prava se nemara zazdi, da se večkratno občevanje z žensko (civilni zakon) po katoliškem pravu kaznuje strožje kot občevanje z mladoletniki. V prvem primeru je predvidena najvišja kazen - odslovitev iz kleriškega stanu, za pedofilijo pa je naložena le "pravična kazen". Ali se potem duhovniku s cerkvenopravnega vidika bolj "splačajo" pedofilska razmerja kot potešitev spolnih želja z odraslimi osebami?

Da bi se izognili napačnemu razlaganju cerkvenih zakonov, smo za intervju zaprosili izvedence cerkvenega prava. Pri tem ne gre le za izpraševanje o 64-letnem župniku iz Posavja, ki je trenutno v hišnem priporu zaradi suma desetih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Po podatkih Slovenske škofovske konference so bili v zadnjih letih v primeru utemeljenega suma spolnega napada na mladoletno osebo v Sloveniji prestavljeni trije duhovniki. Zadnji primer, ki je, presenetljivo, pustil javnost hladno, je duhovnik iz manjšega kraja v okolici Ljubljane, ki je bil letos januarja obsojen pogojno na leto in tri mesece zapora. Župnik, star nekaj več kot šestdeset let, je deklice, stare od osem do deset let, med letoma 1995 in 2000 po urah verouka zadrževal z bonbončki, si posamezno punčko posadil na kolena ter jo otipaval po prsih in spolovilu.

Cerkveni pravniki so intervju v živo zavrnili: čeprav smo jim položili na srce, da zavrnitev odgovarjanja na vprašanja pušča novinarjem več možnosti za napačne interpretacije cerkvenega življenja s strani laikov in celo za natolcevanje. Doktor kanonskega prava Andrej Saje, ki na teološki fakulteti na katedri za kanonsko pravo opravlja delo asistenta, je pisno odgovoril le na "okvirna vprašanja k intervjuju v živo", nato pa smo dobili sporočilo: "G. Saje za vas na dodatna vprašanja ni pripravljen odgovarjati".

Vprašati smo še hoteli, ali je besedilo peticije, ki so jo podpisali krajani v zaščito župnika iz Posavja, sestavila mariborska škofija? Kakšna so delovna mesta, na katerih duhovniki nimajo stika z mladoletniki? Kje je trenutno pogojno obsojeni župnik iz okolice Ljubljane in kakšne kazni ga čakajo ... in še mnogo drugih reči. Toda namesto pojasnil smo dobili krajšo pridigo o tem, kaj novinarji smemo in česa ne.

Če pa se poglobimo v slogovno stroge pravniške odgovore, nam ne uspe ovreči teze, da se duhovniku v skladu s cerkvenim pravom bolj "splača" nadlegovati otroke kot vzpostaviti razmerje s polnoletno osebo. Konkubinat, kot je razvidno iz odgovorov, je torej v popolnem nasprotju z zaobljubo celibata, spolni napad na otroka pa je - po tolmačenju g. Sajeta - dejanje iz trenutne slabosti? Pa četudi "slabost" traja desetletja? Poleg tega naj bi imel duhovnik po "ozdravljenju" možnost, da pridobi dovoljenje za opravljanje svoje službe oz. verouka?