Status quo ni mogoč

Blejsko srečanje o enotni davčni stopnji je bilo dobrodošla sprememba v razgreti slovenski politični razpravi. Mnenja o davčni reformi z enotno davčno stopnjo so bila različna, prav tako teoretski dokazi in empirični prikazi, vrednostne sodbe pa leve in desne. Toda v odprti razpravi dvajsetih referentov, kjer je cvetela svoboda argumentov, so vendarle dosegli napredek. S kritičnim mišljenjem in z racionalnim pristopom so prvič ponudili realnejšo podobo nove davčne reforme.

J. S. Mill, ki je čislan med liberalnimi ekonomisti, je v svojem delu A System of Logic (1843) pred časom zapisal preprosto resnico. Zakoni o družbenih pojavih so dejansko zakoni delovanja in strasti ljudi, njihovega družbenega položaja in interesov. In prav to smo opazili med tremi blejskimi skupinami strokovnjakov. Kot se spodobi, so tja prispeli z že izdelanimi stališči, ki jih v razpravi kajpada niso spremenili. Zagovorniki enotne davčne stopnje so videli predvsem njene prednosti. Nasprotniki so kajpada nizali njene slabosti. Tretja skupina je med njima lovila ravnotežje.

Nekaj je za slovenski davčni sistem povsem jasno. Status quo je nemogoč. Najprej davčne spremembe in prilagoditve zahtevam EU. OECD in Svetovna banka že nekaj let spodbujata k fiskalnim reformam in proučujeta slabe davčne prakse. In navsezadnje imamo, kot pravi Alvin Rabushka, enega najbolj zapletenih in kaotičnih davčnih sistemov. Zaradi vsega skupaj so nujni hitro ukrepanje in spremembe.

Slovenija torej potrebuje davčno reformo, ki bo upoštevala sodobne fiskalne trende in ki bo skladna z domačimi razvojnimi potrebami. Toda kakšna naj bo davčna reforma? Zgolj poenostavitev sedanjega sistema ali radikalna sprememba tega sistema? Skupina ekonomistov, zbranih okoli ministrstva za razvoj, zagovarja enotno davčno stopnjo in radikalne spremembe. Večina drugih se ogreva za popravke in poenostavitve sedanjega davčnega sistema. Toda nihče ni ponudil povsem jasne slike, kakšne so prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti obeh možnosti. Nekaj poizkusov preproste SWOT-analize, kot jo uporabljamo v menedžmentu, so nekateri referati na Bledu nakazali. Toda za politično razpravo in odločanje je to premalo in predvsem je napotilo preskromno.

Navadno med prednosti sistema enotne davčne stopnje uvrščamo preprostost in razumljivost, nekaj pa velja tudi večja enakopravnost davčnih zavezancev in manjše izogibanje davčnim obveznostim. Priložnosti naj bi bile predvsem zmanjšanje fiskalnih obremenitev države (davkov in izdatkov), povečanje konkurenčnosti in spodbujanje gospodarske rasti. Za mnoge takšna obdavčitev pomeni povečanje družbene enakopravnosti, spodbujanje podjetniške iniciativnosti in socialne odgovornosti. Slabosti sta predvsem opuščanje socialne solidarnosti in večja socialna neenakost. Predvsem pa so prizadeta nekatera področja s privilegiranimi davčnimi položaji (na primer pri nas kmetijstvo, turizem, kultura ...). Nevarnosti tičijo v omejevanju države blaginje pa v zavrnitvi pomembne alokacijske funkcije davkov in ogrožanju socialno pogojenega političnega konsenza.

Zagovorniki reforme sedanjega sistema imajo kajpada povsem drugačen pogled. Prednosti reformiranja sedanjega sistema so predvsem prepoznavnost, obvladljivost in deloma tudi enostavnost in transparentnost. Priložnosti so podobne, le da z obrnjenim argumentom. Selektiven pristop omogoča lažje spodbujanje perspektivnih gospodarskih področij. Različnost davčnih pristopov je celo največja konkurenčna prednost in pomemben spodbujevalec rasti. Znotraj progresivnejših davčnih obremenitev je lažje zagovarjati sedanji sistem socialne solidarnosti. Alokacijska funkcija davčnega sistema ostaja pomemben vzvod razvojne politike. Slabosti so seveda predvsem visoke davčne obremenitve, premajhne spodbude intelektualnega kapitala, premajhna fleksibilnost na trgu dela. Temeljna nevarnost preži na globalni ravni. Zmanjšanje mednarodne konkurenčnosti, prisilni in predvsem pritajeni dolgoročni razpad socialne države.

Toliko opevani empirični in teoretični dokazi na obeh straneh so pomembni, niso pa odrešujoči. Še vedno ohranjajo trdovratno nasprotje med razlaganjem, razumevanjem in odločanjem. Vzemimo dva primera. Vpliv davčnih sprememb na konkurenčnost in gospodarsko rast je pogost argument obeh strani. Toda obe imata težave s statistiko in z analitičnim pristopom, kako na primer zajeti in upoštevati razvojni potencial človeškega kapitala ali pa institucionalne sposobnosti države, vlogo političnega konsenza in vrednot zaupanja. To pa so samo nekateri od pomembnih dejavnikov sodobnega političnoekonomskega razumevanja rasti in konkurenčnosti.

Podobno velja za socialno državo, kjer so problemi davčnega prerazdeljevanja in merila pravičnosti preprosto zunaj logike homo oeconomicusa. Večina teoretičnih in empiričnih študij pojasnjuje, da enotna davčna stopnja razbremenjuje bogatejše sloje in razmeroma bolj obremenjuje nižje sloje. Da postavlja princip konkurenčnosti pred načela solidarnosti. Na drugi strani kritika tradicionalnih davčnih sistemov dokazuje, kako so razvojno neučinkoviti, dolgoročno nevzdržni in zato navsezadnje tudi nepravični. Drug drugega obtožujejo. Prvi vidijo glavni greh v predragi in preobsežni državi, drugi v pretirani demontaži javnega interesa, v zmanjševanju/omejevanju/krčenju socialne države. Izbira med obema možnostma ni teoretska, temveč politična, odvisna od vrednot in razumevanja sedanjih civilizacijskih norm.

Kdo ima prav in kakšna bo končna rešitev? Reforma je nacionalni projekt Janševe vlade in enotna davčna stopnja njegovo pravo jedro. Če pade enotna davčna stopnja in z njo reforma, je ogrožena politična legitimnost sedanjih oblasti. Zato reforma mora uspeti, z radikalno davčno reformo ali brez nje. In kompromis bo predvsem političen, ekonomisti pa ga bodo kot vedno znanstveno utemeljili.

Nekaj pa je tudi po razpravi na Bledu jasno. Radikalna davčna reforma prinaša vsaj na kratek rok več negativnih kot pozitivnih reči. Politično povečuje tveganja v svetu ekonomsko nepredvidljivih sprememb. Od globalne igre in EU do domačih razmer. Gre za interakcijo čebel in panjev, kot pravi Bavcon, in vsi upajo, da se bodo spremenili panji in čebele. Toda kaj, če so ljudje kompleksnejši od čebel in če na obzorju že stojijo novi čebelarji?