Vrnitev tožilskih specialcev

Barbara Brezigar je eden od adutov Janeza Janše. Morda najmočnejši. Janša je namreč na volitvah zmagal s slogani o boju proti korupciji, govoril je o klientelizmu, o nesposobnih, morda celo politično pristranskih tožilcih. In parlament je po volitvah hitro ustanovil posebno preiskovalno komisijo, ki naj bi iz tožilskih omar izbrskala zaprašene okostnjake. Za zdaj ta komisija še ni naredila nič posebnega. Ko je vladna večina Barbaro Brezigar imenovala za vrhovno državo tožilko, je bila njena naloga torej jasna. Povečati ugled tožilstva, pozapreti tranzicijske tajkune, pač izpolniti obljube, ki jih je pred volitvami dala sedanja vladna koalicija.

Barbara Brezigar je mandat vrhovne državne tožilke sprejela aprila 2005, vendar prvih nekaj mesecev njenega mandata ni prineslo vidnejših sprememb. Spletne strani vrhovnega državnega tožilstva so še zmeraj na ravni domače strani kakšnega petošolca, zadnje uradno obvestilo pa nosi datum 19. 9. 2005. Prihod Barbare Brezigar ni vidnejše spremenil niti drugih stvari, tožilci so izgubili bitko na murskosoboškem sodišču, kjer so poskušali dokazati, kdo se skriva za napadom na Mira Petka. Prav tako se je zapletla zgodba s pisanjem obtožnice zoper Mitjo Ribičiča. Sodišče je tožilce nekajkrat podučilo, kako in na kakšen način se zbirajo dokazi. Zagato je priznal celo Janez Janša, ko je na novembrskem zboru tožilcev dejal, da so se v Sloveniji sicer pojavili primeri, ki naj bi zmanjševali ugled tožilstva, "mi na vladi pa vemo, da tožilci dobro opravljate svoje delo. Na teh posameznih primerih namreč ne moremo soditi o uspešnosti." Premiera je treba spomniti, da je bil ravno on tisti, ki si je s takšnimi posameznimi primeri, recimo z zgodbo o pozabljenih spisih nevestnega tožilca Železnika, še pred leti tlakoval pot na Gregorčičevo. A konec devetdesetih let je Barbara Brezigar, ki je bila takrat vodja skupine tožilcev za posebne namene, tarnala, da nima podpore politike, sedaj pa je drugače.

Politična podpora zamislim Barbare Brezigar se je izkazala prejšnji teden. Državni zbor je sprejel spremembe zakona o državnem tožilstvu, nad njimi je bila navdušena parlamentarna večina, opozicija pa je bila ob vladnih predlogih pričakovano bolj zadržana. Kaj se je pripetilo? Zakon predvideva nove pristojnosti posebne skupine državnih tožilcev. Konkretneje, zaradi zakonske spremembe bo razpuščena sedanja posebna skupina državnih tožilcev, ustanovljena bo nova, z daljšim, ohlapnejšim opisom del in nalog. Njena pristojnost bo uradno večja. V novem zakonu je zapisano, da je "skupina pristojna za kazniva dejanja s področja organiziranega klasičnega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih kaznivih dejanj, katerih odkrivanje in pregon zahtevata posebno organiziranost in usposobljenost". Za primerjavo - prejšnja različica je bila omejena samo na "organizirane kriminalne združbe".

Na videz je sprememba malenkostna, šlo naj bi zgolj za način organiziranja tožilstva, "za večanje odgovornosti vrhovne državne tožilke", kakor pravi Barbara Brezigar. Po novem bo namreč ravno Brezigarjeva po svoji strokovni presoji izbirala, kateri primeri so dovolj pomembni, da se jih lotijo tožilski specialci. Očitke, da se bo odločala politično, je Barbara Brezigar že nekajkrat ostro zavrnila. Očitke o morebitnih političnih preferencah so zavrnili tudi njeni parlamentarni podporniki. Sprememba zakona naj bi bila potrebna zato, ker na samem začetku tožilske preiskave ni zmeraj jasno, ali se za sumom kaznivega dejanja skrivajo lovke organiziranega kriminala.

A opozicija misli drugače. Ker priložnost dela tatu, bi morali biti zakonski členi natančnejši. Tožilstvo je pač restriktiven organ države, pravice in dolžnosti restriktivnih organov pa bi morale biti natančno določene. Miran Potrč tako pravi, "da je taka ureditev pravnosistemsko in lahko tudi ustavnopravno sporna, saj morajo biti predpisi, posebej tisti, ki določajo pooblastila državnih organov, in tisti, ki se nanašajo na posege v človekove pravice, jasni in določni, sicer ne zagotavljajo potrebne pravne varnosti državljank in državljanov in niso v skladu z načeli pravne države". Podobno razmišlja Zdenka Cerar. Po njenem "razširitev pristojnosti skupine na neomejen krog kaznivih dejanj zbuja bojazen, da bomo ponovno zašli v stanje, v katerem bo kazenski pregon lahko krojila politika". Delo nekdanje skupine je namreč določala definicija organiziranega kriminala, skupina Barbare Brezigar pa naj bi se po besedah nekdanje pravosodne ministrice lahko ukvarjala skoraj z vsem. "S tem se bodo na široko odprla vrata politiki za vpliv interesnih skupin, široko odprta vrata pa povečujejo tudi možnost zlorab."

Prazgodovina

Na to, da zadržki opozicije niso le politična paranoja, opozarja tudi zgodovina. Spor med Zdenko Cerar in Barbaro Brezigar ima namreč dolgo brado. Barbara Brezigar je nekoč vodila skupino tožilcev za posebne namene, Zdenka Cerar pa jo je razpustila. Razpuščena skupina naj bi bila na las podobna tej, ki si jo je politika zaželela še enkrat. Nekdanja skupina za posebne namene, ki jo je nekoč ustanovil Anton Drobnič, se v zgodovino ni vpisala z zlatimi črkami. OK, tožilci so se ukvarjali s stvarmi, ki so medijsko zelo odmevale, vendar vidnejših rezultatov ni bilo. Nasprotno, nad skupino so vseskozi viseli očitki o političnem delovanju. Skupina je recimo zavrgla ovadbe v brniški orožarski aferi, zavrgla pa je tudi ovadbe v zadevi Depala vas. Nekdanja skupina pa se je nasprotno zelo hitro odzvala na žaljive besede Zmaga Jelinčiča, ki jih je izrekel volilcem tedanjega predsedniškega kandidata Bernika. Nekonsistentno delo skupine tožilcev je recimo v poročilu leta 1998 kritiziral tudi vrhovni državni tožilec Franc Mazi.

Skupina je kasneje prišla do žalostnega konca. Najprej je sredi afere Vič-Holmec užaljeno odstopila Barbara Brezigar. Namesto nje je funkcijo prevzel Anton Ribnikar, tožilec, ki je zapisal, da je Anton Drobnič "skupino ustanovil z določenimi političnimi cilji, kar se vidi tudi po zadevah, ki jih je skupina obdelovala". Kmalu za tem je bila skupina razpuščena, ustanovljena je bila nova, ki je imela bistveno manjše pristojnosti. Tedanja generalna državna tožilka Zdenka Cerar se je v intervjuju za Mladino pohvalila, da bo odslej drugače. Članom nekdanje skupine naj bi bili "takoj padli iz rok spisi, ki so jih prej tako zelo zahtevali in ki niso imeli zveze z organiziranim kriminalom in tudi ne s posebno zahtevnostjo".

A kljub drugačnim zagotovilom tudi spremenjena tožilska skupina ni bila preveč uspešna. Praksa je namreč pokazala, da tožilci večinoma niso bili dovolj sposobni ali pa niso imeli dovolj strokovne pomoči za preganjanje gospodarskega kriminala.

Skriti nameni?

V zgodbi o ponovnem ustanavljanju nekoč že razpuščene skupine sta pomembni še dve podrobnosti. Pomislekov o skupini niso imeli le v opoziciji, pač pa tudi v parlamentarni pravni službi. Podobno kot opozicijo je tudi to službo zmotil 10. člen, ki določa pristojnosti skupine. Parlamentarni pravniki so tako poslance opozorili, da so meje dela skupine določene zelo ohlapno. "Opozarjamo, da je ta za razliko od veljavne ureditve zelo splošna in zato nedoločna, kar se bo nujno odrazilo tudi ob razmejevanju pristojnosti med skupino in krajevno pristojnimi državnimi tožilci pri dodeljevanju posameznih zadev." Zato parlamentarni pravniki menijo, da bil bilo bolje, če bi "kriterije za razmejitev pristojnosti med skupino in krajevno pristojnimi državnimi tožilstvi ponovno skrbno preverili in v zakonskem besedilu jasneje določili". Vprašanje hierarhije ni nepomembno. Skupina bi si lahko po presoji Barbare Brezigar izbirala tiste spise iz krajevnih tožilstev, za katere bi se ji zdelo, da so dovolj pomembni za posebno obravnavo. Ni nepomembna opomba, da so specialne naloge specialne skupine tudi medijsko zanimivejše od onih, ki ostanejo majhnim tožilstvom.

Druga podrobnost je zabavna. O novem zakonu je parlament razpravljal po nujnem postopku. Zakonska sprememba, za katero je opozicija prepričana, da dopušča možnost političnih zlorab, je bila sprejeta brez prave, izčrpne parlamentarne razprave. In to čeprav se je enkrat že pokazalo, da so tožilski specialci, ki nimajo pravih omejitev, nagnjeni k zlorabam.

A obstaja še drugačna teorija. Po mnenju nekaterih za boljše delovanje tožilske skupine sploh ni bila potrebna sprememba zakonodaje. Namesto novih zakonskih členov bi lahko tožilci dobili več strokovne pomoči. Še posebej na področju gospodarskega kriminala, kjer so tožilci, tudi po besedah Barbare Brezigar, šibki. A nova organizacija prinese tudi možnost kadrovske prevetritve. Člani rehabilitirane tožilske specialne enote še niso izbrani. Od sedanje sestave bo ostal le predsednik. Druge bo za štiri leta izbral poseben državnotožilski svet. Sprememba zakona je tako možnost, da na izpostavljeno tožilsko mesto pridejo tisti, ki naj bi bili za takšno funkcijo primernejši od onih, ki jo opravljajo že danes. "Kolateralna" škoda ob takšni spremembi pa je povečanje moči generalne državne tožilke.