Ne razglasitvi zakona

"Gospod predsednik dr. Janez Drnovšek meni, da je novi zakon o azilu preveč restriktiven in da se preveč omejujejo pravice azilantom, tako da je do nadaljnjega zadržal podpis tega zakona in proučuje možnost ustavne presoje." To sporočilo nam je kot odgovor na prošnjo za mnenje o spremembah zakona o azilu iz urada predsednika v četrtek popoldan poslala Jana Pogačnik. Državni zbor je namreč v ponedeljek sprejel spremembe zakona o azilu, ki zmanjšujejo pravice prosilcev za azil.

Predsednik Drnovšek je očitno kljub dejstvu, da tvega ustavno obtožbo, stopil v bran imigrantom, še posebno prosilcem za azil. Če Drnovšek tudi v ponedeljek, 13. 2., ko poteče zadnji dan za razglasitev zakona o azilu, tega ne bo podpisal, bo nastala povsem nova situacija v odnosu med zakonodajno in izvršilno oblastjo. Šlo bi za sploh prvo zavrnitev razglasitve zakona s strani predsednika republike, ki po ustavi razglaša zakone, torej za ustavnopravni precedens. Nasploh doslej niti strokovna javnost niti politika nista veliko govorili o tej tematiki, predvsem ne zelo na glas. V javnosti se nihče ni opredeljeval do tega, ali predsednik sploh ima pravico odreči razglasitev zakona, po domače povedano, ali sploh ima takšnega "jockerja" v rokavu. Dodatno vprašanje pa seveda je, ali je zakon o azilu tako velikega pomena za širšo slovensko javnost, da bi Drnovšek zanj porabil tega "jockerja".

Glavni razlog, da se do sedaj pri nas ni veliko govorilo o tem, je gotovo dejstvo, da do takšne situacije še ni prišlo. Še najbližje je bil Milan Kučan za časa svojega predsedovanja, ko je državnemu zboru pisal pismo glede protiustavnega zakona, ki je čakal njegov podpis. Šlo je za očitno protiustavno določilo v zakonu, saj so poslanci zakon sprejemali predolgo in na koncu je bilo v zakonu določeno, da ta že velja, čeprav sploh še ni bil razglašen. Kljub vsemu pa je bil Kučan takrat prisiljen podpisati zakon, ki pa ga je potem razveljavilo ustavno sodišče.

Prav omenjeni primer pomeni tudi edino pravno prakso na tem področju pri nas in dokazuje, da je predsednikova pristojnost razglašanja zakonov tudi njegova dolžnost.

Sicer je ta predsednikova pristojnost določena v 91. členu ustave: "Zakone razglaša predsednik republike najkasneje 8 dni po njihovem sprejemu." Pravna praksa, strokovna javnost in ne nazadnje politična praksa pa to predsedniško pristojnost, kot rečeno, štejejo za dolžnost. To v bistvu pojasnjuje tudi sama dikcija 91. člena, ki določa rok 8 dni, v katerih naj predsednik izpolni to svojo "pravico". Gre za uradno ugotovitev, da je zakon sprejet in spada v širše pojmovanje zakonodajnega postopka. Predsednik naj zato ne bi imel pravice zavrniti razglasitve zakona.

V komentarju ustave, ki ga je uredil sedanji minister za pravosodje dr. Lovro Šturm, je zapisana sicer dokaj ekstenzivna razlaga predsednikove pristojnosti razglašanja zakona. Ta del ustave je komentiral Miha Ribarič in v njem najdemo zapis, da predsedniku republike pripada pravica vsebinske presoje zakona, preden ga podpiše. Vendar le, če gre "za očitno protiustavnost kot tudi možnost nastanka škodljivih posledic", ki jih tudi poseg ustavnega sodišča ne bi več preprečil. Kljub vsemu pa v primeru zakona o azilu ne gre za očitno protiustavnost, saj je takšna lahko le tista protiustavnost, ki je vidna na prvi pogled že laični javnosti. Podobno ureditev v evropskem prostoru pozna le Nemčija, a v praksi še ni bila uporabljena.

Edina širše priznana možnost, ki jo predsednik načeloma ima v primeru, da noče razglasiti določenega zakona, je, da "abdicira". To pa pomeni, da se začasno ali trajno odpove svoji vlogi predsednika države. Tu je znan primer iz Norveške, kjer zakone podpisuje kralj. Ko je pred leti odklonil podpis zakona, ki je prepovedoval abortus, se je odločil za dvotedensko abdiciranje.

O morebitnem abdiciranju je v intervjuju tik pred volitvami leta 1992 za Mladino spregovoril tudi Milan Kučan, ki je povedal naslednje: "Če bi bil zakon v popolnem nasprotju z mojo vestjo, bi raje abdiciral. Vendar ne le začasno. Šlo bi za tako pomembne razlike med mojimi osebnimi stališči in voljo parlamenta, da bi se mi zdelo nemoralno ostati na takšnem položaju." Kučan, takrat še kandidat za predsednika, bi torej v takšnem primeru odstopil. Drnovšek pa se vendarle ni odločil za odstop. Strokovna literatura s tega področja ob morebitni predsednikovi zavrnitvi razglasitve omenja le dve možnosti, in sicer da zakon naknadno razglasi državni zbor sam, saj sprejeti zakon po ustavi mora biti razglašen, ali da državni zbor zoper predsednika sproži ustavno obtožbo. Vse skupaj ravno v času, ko je Drnovšek na tiskovni konferenci zagotavljal, da predsednika države ni tako lahko odstaviti, postaja jasno, da stopa po vse tanjši meji med ustavnim in protiustavnim ravnanjem.