Koalicijsko zavajanje

Leta 1991 je bilo v državni upravi zaposlenih 9773 ljudi, danes jih je že 34.954. Razlika je neverjetnih 25.181 ljudi. Grob izračun pokaže, da je državna uprava na leto v povprečju pridelala več kot 1600 novih uslužbencev. Pri tem je treba vedeti, da državni aparat zaradi različnih razlogov, predvsem upokojitev, vsako leto v povprečju zapustijo približno trije odstotki zaposlenih. Se pravi, da je bilo zaposlovanje še bistveno bolj množično, saj se niso zapolnjevala le izpraznjena delovna mesta, pač pa so se ustvarjala tudi nova. Da je treba pritegniti uzde, se je zavedala že prejšnja vlada, zato je sprejela kadrovski načrt za zmanjšanje števila zaposlenih v državni upravi. Ker se načrta ni dosledno držala, je bila deležna ostre kritike takrat še opozicijske stranke SDS. Ta je pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami ustanovila poseben strokovni svet, nekakšno vlado v senci, znotraj katere je odbor za javno upravo prevzel Gregor Virant, človek, ki se je skoraj ves mandat prejšnje vlade na položaju državnega sekretarja ukvarjal z reformo javne uprave in je bil torej soodgovoren za to, da se kadrovski načrt Ropove vlade ni uresničeval. Po Virantovem prepričanju je bila ena glavnih šibkih točk prejšnje vlade "prelahkotno zaposlovanje", saj se je v mandatu 2000-2004 število zaposlenih v državni upravi povečalo za več kot 4000. Hkrati je priznal, da je šlo pri tem večji del za zaposlovanje pri vojski in policiji. Pri prvi zaradi prehoda iz naborniškega v poklicni sistem, pri drugi pa zaradi vzpostavitve schengenske meje. Po vstopu Slovenije v EU in Nato so bili torej razlogi za povečanje večidel objektivni.

Janševa vlada, ki je oblast prevzela decembra 2004, je že na začetku mandata napovedala odločen boj zoper razbohoteno birokracijo. V koalicijski pogodbi se je zavezala, da bo število zaposlenih v civilnem delu državne uprave, ki zajema ministrstva in organe v njihovi sestavi, vladne službe, upravne enote in policijo, ne pa tudi vojske, do konca mandata zmanjšala za najmanj tri odstotke, to pomeni za najmanj 800 ljudi. Po prvi četrtini mandata je jasno, da je do izpolnitve obljube še zelo daleč.

Virantova gimnastika

Začnimo s konkretno primerjavo. Ropova vlada je imela 14 ministrstev in dva ministra brez listnice. Janševa vlada ima 15 ministrstev in dva ministra brez listnice. Na novo sta bili ustanovljeni ministrstvi za javno upravo in visoko šolstvo, odpravljeno pa je bilo ministrstvo za informacijsko družbo. Več resorjev seveda pomeni več zaposlenih in s tem dodatne stroške za javni proračun. Poglejmo naprej. Ropova vlada je imela 30 državnih sekretarjev, Janševa jih ima 23, pri čemer je treba vedeti, da so bili v prejšnjem mandatu na posameznem ministrstvu zaposleni tudi po trije državni sekretarji, danes pa ima vsako ministrstvo samo po enega. Ali je takšno krčenje res pametno, bo pokazal čas. Se je pa zato Janševa vlada odločila, da bodo državne sekretarje dobili tudi nekatere vladne službe in uradi. Tako je imel v službi vlade za evropske zadeve funkcijo državnega sekretarja Marcel Koprol (vlada ga je s položaja direktorja te službe pred kratkim razrešila), v uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu je državni sekretar Zorko Pelikan, v službi vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko Franc Rokavec, v službi vlade za usklajevanje in spremljanje izvajanja strategije razvoja Slovenije pa Andrej Horvat.

V nekdanjem uradu predsednika vlade Antona Ropa je bilo na vrhuncu vladanja zaposlenih 31 ljudi, proti koncu mandata pa le še 24, v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše pa je zdaj zaposlenih 34 ljudi. Rop je imel v svojem uradu dva državna sekretarja in 14 svetovalcev, Janša ima zaposlene štiri državne sekretarje in 17 svetovalcev. Poleg Antona Rousa, Aleksandra Zorna in Vinka Gorenaka je državni sekretar v Janševem kabinetu od letos tudi Andrej Šircelj, ki je pristojen za davke, pisarno pa ima kar pri finančnem ministru Andreju Bajuku. Ko smo ministra za javno upravo Gregorja Viranta vprašali, ali se mu takšno bohotenje birokracije zdi skladno z napovedjo vlade o racionalizaciji, je odgovoril: "Nesmiselno je gledati eno drevesce v gozdu." Oglejmo si torej gozd.

V začetku decembra lani je Virant oznanil veselo novico: število zaposlenih v državni upravi je prvič po osamosvojitvi Slovenije upadlo. "Novi vladi je uspelo to, kar LDS ni uspelo v 12 letih," se je pohvalil na tiskovni konferenci. Prvega januarja 2005 je bilo zaposlenih v civilnem delu državne uprave 27.702, 1. novembra istega leta pa le še 27.673 oziroma 29 ljudi manj kot na začetku leta. Hkrati je Virant dodal, da je zmanjšanje še večje, če se izračun naredi po novi metodi, ki ne upošteva zaposlenih na porodniškem ali dalj časa trajajočem bolniškem dopustu. Po tej različici izračuna naj bi se število zaposlenih zmanjšalo celo za 830 ljudi. Predsednik opozicijske LDS Jelko Kacin je Virantovo oznanilo označil za "statistično gimnastiko". Zakaj? Za začetek se pomudimo pri neverjetnem zmanjšanju za 830 ljudi. Metoda, po kateri je Virant prišel do te ogromne številke, je skrajno sporna. Kajti to, da je kdo na bolniškem ali porodniškem dopustu, še ne pomeni, da ga lahko mirne duše zbrišemo s seznama zaposlenih. V času delavčeve odsotnosti se iz javne malhe plačuje človek, ki ga nadomešča. Se pravi, da v teh primerih ne moremo govoriti o prihranku. Da je bila metodologija napačna, je očitno spoznal tudi Virant, saj danes o njej ni več ne duha ne sluha. Pojdimo naprej.

Je mogoče verjeti vsaj zmanjšanju za 29 zaposlenih? Ne. Podatek, da je bilo 1. novembra 2005 zaposlenih v civilnem delu državne uprave 27.673, namreč ni povsem točen. V njem manjka vsaj 14 zaposlenih z ministrstva za zunanje zadeve. Virant pravi, da jih niso šteli, ker naj bi jim bilo zunanje ministrstvo poslalo napačno številko. Napako naj bi bili popravili šele dober mesec pozneje. Po najbolj optimistični različici torej lahko govorimo le o zmanjšanju za 15 zaposlenih, nikakor pa ne za 29. A to ni edina težava.

Virant za izhodišče svojih izračunov dosledno jemlje 1. januar 2005, češ da nova vlada šele od takrat lahko prevzema popolno odgovornost za število zaposlenih. Po mnenju LDS gre za zavajanje. "Minister Virant selektivno izbira, kdaj je ta vlada začela delovati. Sam upošteva, da se začne obdobje te vlade s 1. januarjem 2005, in ne upošteva, da se je vlada zamenjala s 3. decembrom 2004," opozarja poslanec in podpredsednik LDS dr. Matej Lahovnik. Poglejmo, kaj pokaže izračun, če za izhodišče vzamemo začetek vladnega mandata. Prvega decembra 2004 je bilo zaposlenih v civilnem delu državne uprave 27.200, 1. decembra 2005 pa 27.713. V letu dni nove vlade je število zaposlenih v civilnem delu državne uprave naraslo za 513. Kar na lepem nismo več v minusu, ampak v plusu. Kako je to mogoče? Virant ima tudi za to pojasnilo: "Treba je upoštevati, da se do leta 2005 v skupno število niso prištevali zaposleni v Sovi. Poleg tega je decembra 2005, na začetku mandata nove vlade, prišlo do znatnega povečanja zaposlenih v policiji. Takratni direktor policije je pogodbo o zaposlitvi novih policistov podpisal brez soglasja ministra za notranje zadeve, mojega soglasja in brez soglasja predsednika vlade." Vzemimo v zakup, da je 360 zaposlenih v Sovi statistično upoštevala šele nova vlada. Kaj ugotovimo? Da celo v tem primeru ne moremo govoriti o zmanjšanju. Kaj pa argument o dodatnem zaposlovanju v policiji? No, tu je stvar bolj zapletena. Res je, da je nekdanji direktor policije Darko Anželj na podlagi kadrovskega načrta prejšnje vlade zaposlil 183 novih kandidatov za policiste, od tega jih je bilo 134 razporejenih v t. i. schengenske enote. Toda Anželj je to naredil 31. decembra 2005, ko je bila že skoraj mesec dni na oblasti Janševa vlada. Zakaj mu nova vlada tega ni preprečila, če je menila, da dodatno zaposlovanje ni potrebno? Ker bi se morala pred Brusljem zagovarjati, zakaj ne izpolnjuje schengenskega akcijskega načrta, to pa bi bilo precej nerodno.

Pojdimo naprej. Kaj kažejo najbolj sveži podatki, ki nam jih je ministrstvo za javno upravo poslalo prejšnji teden? Prvega januarja 2005 je bilo zaposlenih v civilnem delu državne uprave 27.702, 1. januarja 2006 pa 27.642. V letu dni se je torej število zaposlenih zmanjšalo za 60. Za Viranta je to osebna zmaga. Toda tudi tu je treba videti ozadje. Konec novembra 2005 je Virant, takrat kandidat za ministra, na zaslišanju v državnem zboru dejal: "Na kadrovskem področju je v programu zapisana zahtevna naloga. Obrat trenda stalne rasti števila zaposlenih v upravi tako, da bi se število zaposlenih v civilnem delu državne uprave zmanjšalo za odstotek na letni ravni." Če bi se Virant dosledno držal te napovedi, bi moral že do konca leta 2005 število zaposlenih zmanjšati za najmanj 200 in ne zgolj za 60. Poleg tega sam priznava, da je število zaposlenih upadlo predvsem zaradi upokojitev decembra lani. Še 1. decembra 2005 je bilo namreč po statistiki 27.713 zaposlenih, to pomeni 11 več kot na začetku leta. Nato so prišle upokojitve in tehtnico prevesile v minus. Gre torej za običajen odliv. Prave številke bodo znane šele takrat, ko bo jasno, koliko izpraznjenih mest bodo zapolnili, koliko pa jih bo dejansko ostalo praznih.

Ob tem je zanimivo pogledati, kdo znotraj državne uprave je od januarja lani do januarja letos v resnici zmanjšal ekipo. Vladne službe? Ne. Zadnje leto jim je uspelo pridelati 95 novih uslužbencev. Upravne enote? Malenkostno, saj so število uslužbencev zmanjšale samo za 28. Kaj pa ministrstva z organi v sestavi? Večina se je kadrovsko še okrepila. Kmetijsko se je povečalo za 59 uslužbencev, gospodarsko za 52, javna uprava za 46, delo za 30, promet za 29, pravosodje za 23, finance za 20, zunanje za 19 in kultura za štiri. Ministrstvo za šolstvo je število zaposlenih sicer zmanjšalo za 61, toda treba je vedeti, da je večino teh ljudi prevzelo novoustanovljeno ministrstvo za znanost. Svetle izjeme so ministrstvo za okolje, to je število zaposlenih zmanjšalo za 70 uslužbencev, ministrstvo za obrambo za 31, ministrstvo za notranje zadeve pa za 297 uslužbencev, od tega za 215 v policiji. Virant priznava, da kadrovski načrt vlade doslej ni prinesel želenega učinka in da je bilo dosedanje zmanjšanje števila zaposlenih tudi posledica sreče. Zato vlada že pripravlja nov kadrovski načrt, ki bo še bolj omejevalen, saj bo še dodatno zmanjšal dovoljeno kvoto delovnih mest v posameznem organu. Ključno vprašanje je seveda, ali zmanjševanje števila zaposlenih v državni upravi hkrati pomeni tudi pocenitev državne uprave.

Drage intelektualne storitve

Če je vladi res uspelo zmanjšati državno upravo, se postavlja vprašanje, zakaj je v proračunskem memorandumu za letošnje in prihodnje leto predvideno znatno povišanje sredstev za plače. Tako je v proračunu za leto 2007 za plače državnih in občinskih organov predvidenih 31,5 milijarde tolarjev več denarja kot leta 2004. "Če pa k temu dodamo še plače za javne zavode, je v letu 2007 v primerjavi z letom 2004 predvidenih kar 86 milijard tolarjev več sredstev," opozarja Lahovnik. Virant se z očitkom ne obremenjuje. "To, s čimer maha Lahovnik, je konsolidirana bilanca javnofinančnih prihodkov in odhodkov vseh javnih blagajn, ki vključuje tudi občine, s čimer država nima nič. Če pogledamo rast plač, ugotovimo, da je bila ta med letoma 2001 in 2004 še enkrat večja, kot bo med letoma 2004 in 2007." Lahovnik mu odgovarja: "Občinske uprave sicer res niso v pristojnosti ministrstva za javno upravo, zato pa je v njegovi pristojnosti sistem plač v javnem sektorju. Z zakonom o sistemu plač se določajo plačni razredi, v katere spadajo javni uslužbenci. Trditev ministra Viranta, da država nima nič z občinskimi plačami, torej ne drži. Poleg tega je treba pri primerjavi rasti plač upoštevati, da je stopnja inflacije od leta 2001 do 2004 znašala 24 odstotkov, stopnja inflacije od leta 2004 do 2007 pa bo približno 10-odstotna. To pomeni, da je bila realna rast plač od leta 2001 do 2004 minimalna."

Lahovnik opozarja še na eno zagato: manjše ko je število zaposlenih v državni upravi, večja je potreba, da intelektualne storitve opravijo zunanji strokovnjaki. Če na primer ministrstvu primanjkuje usposobljenega kadra za pripravo zakona, se je prisiljeno obrniti na zasebno podjetje, institucijo ali posameznika, da to nalogo opravi za primeren honorar. Takšen "outsourcing" je v državni upravi že zdaj zelo razširjen. Samo lani so vladne službe in ministrstva za intelektualne storitve (priprava zakonodaje in drugih strateških dokumentov, svetovanje, pravna tolmačenja, PR-storitve itd.) porabili več kot 2,7 milijarde tolarjev.

Poglejmo nekaj konkretnih primerov. Kabinet predsednika vlade je podjetju Mediana za raziskave javnega mnenja plačal 4,7 milijona tolarjev. Ministrstvo za okolje in prostor je samo za PR-storitve porabilo 22,7 milijona tolarjev, od tega dobrih 12 milijonov za komunikacijsko podporo popotresni obnovi Posočja, kjer sta storitve opravili podjetji Pristop in PR Komunikacije H & K. Podjetju Informa Echo je za komunikacijsko podporo pri vzpostavitvi regijskega centra za ravnanje z odpadki na Gorenjskem plačalo skoraj šest milijonov tolarjev.

Z naročili ministrstva za okolje dobro služijo številni posamezniki in manjša podjetja, ki se ukvarjajo s svetovanjem, projektiranjem, z inženiringom, s parcelacijami, cenitvijo zemljišč in podobnim. Med večjimi zaslužkarji so bili na primer Gradbeni inštitut ZRMK, d. o. o., ki je dobil 137,3 milijona tolarjev, Imos Geateh, d. o. o., je dobil 94,4 milijona, Projekt, d. d., iz Nove Gorice 49,1 milijona, celjsko podjetje Hidrosvet, d. o. o., 52,3 milijona, Geodetski zavod, d. o. o., dobrih 52 milijonov, Institut Jožef Stefan pa dobrih 30 milijonov.

Ministrstvo za šolstvo in šport je samo za ocenitev igrač za pridobitev znaka "dobra igrača" izplačalo 1.950.000 tolarjev. Od tega so po 650.000 tolarjev dobili Matjaž Deu, Matjaž Jaklin in predavateljica na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Ljubica Marjanovič Umek. Z delom za šolsko ministrstvo so dobro zaslužila tudi manjša zasebna podjetja. Tako je podjetje Proplus, d. o. o., z nadzorom nad različnimi investicijami in z izdelavo investicijske dokumentacije zaslužilo 14,8 milijona tolarjev, podjetje Spin, d. o. o., je za izvedbo programov izobraževanja dobilo 3,5 milijona, podjetje Kopo, d. o. o., za izvedbo programa seminarjev 50,4 milijona, podjetje Miška, d. o. o., za koordiniranje izvajanja seminarjev in nadgradnjo internetne aplikacije 43,9 milijona, podjetje Praetor, d. o. o., pa je za svetovanje dobilo milijon tolarjev. Poleg tega ima Praetor, d. o. o., ki se ukvarja predvsem s svetovanjem na področju javnih razpisov, z ministrstvom za šolstvo sklenjeno dolgoročno svetovalno pogodbo, ki se izteče konec leta 2007, vredna pa je 25 milijonov. Nekatera od omenjenih podjetij zasledimo tudi na seznamih drugih ministrstev in vladnih služb. Tako je Praetor pri službi za evropske zadeve zaslužil 1,5 milijona tolarjev, pri ministrstvu za okolje 27 milijonov tolarjev in pri ministrstvu za zunanje zadeve 11,5 milijona tolarjev, Proplus pa pri službi za lokalno samoupravo 11,5 milijona tolarjev. Z delom za državno upravo dobro služi tudi agencija Pristop, ki jo vodi Franci Zavrl, saj je na primer z ministrstvom za zunanje zadeve podpisala svetovalno pogodbo v vrednosti 10,8 milijona tolarjev (od tega je bilo lani izplačano 1,3 milijona), z vladnim uradom za informiranje je sklenila pogodbo v vrednosti 7,1 milijona tolarjev, ministrstvo za okolje in prostor ji je za komunikacijsko podporo popotresni obnovi Posočja plačalo 6,3 milijona tolarjev, vladna služba za evropske zadeve pa za PR-nasvete 1,9 milijona tolarjev.

Zelo iskano blago so pravni strokovnjaki. Tako je ministrstvo za pravosodje za pravno svetovanje pri denacionalizaciji devetim pravnim strokovnjakom, med drugim dr. Šimetu Ivanjku, dr. Lojzetu Udetu in dr. Tonetu Jerovšku, plačalo po milijon tolarjev. Dodatnih 64 tisočakov je Jerovšek zaslužil na ministrstvu za kmetijstvo za pripravo strokovne podlage za delovanje programa SAPARD. Ministrstvo za javno upravo je dr. Igorju Kaučiču in dr. Francetu Gradu izplačalo po 451 tisočakov bruto, dr. Miru Cerarju pa 420 tisočakov honorarja za pripravo predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o volitvah v državni zbor. Podjetje nekdanjega Virantovega državnega sekretarja Gorazda Pereniča - Perenič svetovanje, d. o. o. - z državno upravo lani ni sodelovalo, mu je pa ministrstvo za javno upravo izplačalo dobrih 20 milijonov tolarjev zaostalih obveznosti. Če ne bi postal državni sekretar (položaj je moral zelo kmalu zapustiti zaradi suma storitve kaznivega dejanja), bi po pogodbi, ki jo je leta 2004 sklenil z državo, v treh letih zaslužil skoraj tristo milijonov tolarjev.

Ministrstvo za notranje zadeve je dr. Rajku Pirnatu, dr. Mihi Juhartu in dr. Tonetu Jerovšku izplačalo po 400.000 tolarjev bruto, dr. Miru Cerarju pa 460.000 tolarjev bruto honorarja za sodelovanje pri pripravi ustavnega zakona o izbrisanih. Cerar je očitno zelo iskan pravnik, saj predava na ljubljanski pravni fakulteti, je zunanji svetovalec državnega zbora, za potrebe svetovanja pa je odprl kar s. p.

Ministrstvo za notranje zadeve je dr. Pirnata angažiralo kot konzultanta delovne skupine za pripravo predloga koncesijskega akta za podelitev koncesije za opravljanje dejavnosti usposabljanja kandidatov za voznike motornih vozil, za kar mu je plačalo 25.000 tolarjev neto na uro. Precej cenejši je bil Igor Umek, saj mu je isto ministrstvo za delo pooblaščenega vladnega pogajalca lani plačalo po šest tisočakov bruto na uro.

Ministrstvo za finance je dr. Krešimirju Puhariču izplačalo 228.000 tolarjev za pripravo pravnih stališč, odvetniku Alešu Lundru 7,2 milijona tolarjev za pravno svetovanje, dr. Mihi Pogačniku 6,7 milijona tolarjev za pravno svetovanje na področju mednarodnega in evropskega prava, Inštitutu za javno upravo dobrih deset milijonov tolarjev za pripravo osnutka besedila zakona o javno-zasebnem partnerstvu in Inštitutu za ekonomska raziskovanja dobrih deset milijonov tolarjev za izdelavo ocene izdatkov za pokojnine, zdravstvo in dolgotrajno nego za obdobje 2003-2050. Ministrstvo za zunanje zadeve je Inštitutu za strateške študije lani plačalo 15,6 milijona tolarjev za strokovno sodelovanje pri politično-varnostnih dimenzijah in pripravo izhodišč RS - Kosovo, Balkan, podjetju IUSTICA pa je za pravno svetovanje plačalo 6,6 milijona tolarjev. Ministrstvo za promet je dr. Miću Mrkaiću izplačalo 1,4 milijona tolarjev za recenzijo finančnega dela študije o upravičenosti vzpostavitve elektronskega cestninjenja. Poleg tega je z Inštitutom za javno upravo sklenilo pet pogodb za pripravo strokovnih podlag za različne zakonske in podzakonske akte v skupni vrednosti 51,4 milijona tolarjev, še dodatno pogodbo v vrednosti 11,8 milijona tolarjev pa je z Inštitutom za javno upravo sklenila Direkcija RS za ceste.

Ministrstvo za zdravje je različnim fizičnim osebam za intelektualne storitve plačalo 28,7 milijona tolarjev. Poleg tega je podjetju RRC računalniške storitve, d. d., za pripravo podatkov o dohodnini za analizo sprememb zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju plačalo 494.973 tolarjev, odvetniški pisarni Vidovič in partnerji za pravno svetovanje v zvezi z javnimi naročili dobrih osem milijonov tolarjev, Inštitutu za primerjalno pravo pa za pravno mnenje o oddaji javnega naročila nakupa 18 operacijskih miz 432.000 tolarjev. Ministrstvo za gospodarstvo je mariborski ekonomsko-poslovni fakulteti plačalo 3,9 milijona tolarjev za analizo posledic kotacije delnic manjšinskih delničarjev Telekoma na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, 2,8 milijona za oceno vpliva različnih oblik privatizacije na ceno deleža v Telekomu in dobrih 2,7 milijona za oceno smiselnosti dokapitalizacije Telekoma. Poleg tega je odvetniški pisarni Colja, Rojs in partnerji za pravno mnenje v zadevi Western Wireless International Corporation plačalo 12 milijonov tolarjev, Institutu Jožef Stefan pa za različne analize in strokovne podlage 27,8 milijona tolarjev.

Ministrstvo za kulturo je za elaborate, ekspertize in raziskave iz programa raziskovalnih nalog za leto 2005 izplačalo 43,5 milijona tolarjev. Od tega so največ denarja dobili štirje inštituti: Inštitut za civilizacijo in kulturo 4,2 milijona za projekt Raba slovenščine in tujih jezikov v podjetjih v tuji lasti ter za izdelavo koncepta kulturne prestolnice Slovenije, Mirovni inštitut 4,2 milijona tolarjev za izdelavo in financiranje projektnih nalog Kulturna vzgoja, Inštitut za pravo okolja 4,8 milijona za izvedenski nalogi Koncept mreže muzejev, Urbanistični inštitut Slovenije pa 4,8 milijona tolarjev za informacijsko podporo varstvu kulturne dediščine. Omenimo še, da je ministrstvo za kulturo samo za pripravo analize vpliva potencialne uvedbe enotne davčne stopnje plačalo 4,2 milijona tolarjev, od tega 1,8 milijona ljubljanski ekonomski fakulteti in 2,4 milijona podjetju MFB Consulting, d. o. o. Skupni stroški izdelave koncepta kulturne prestolnice Slovenije, s katerim sta se poleg Inštituta za civilizacijo in kulturo ukvarjala še Bunker in kulturnoizobraževalno društvo Kibla, pa so znašali devet milijonov.

Z naštevanjem teh primerov ne želimo reči, da je oddajanje del zunanjim strokovnjakom povsem nepotrebno ali da se mu je v celoti mogoče izogniti. Imeti redno zaposlenega v državni upravi je lahko dražje, kot če občasno najameš zunanjo pamet. Vendar pri tem obstaja nevarnost, da bi se zaradi krčenja državne uprave že vsaka malo zahtevnejša intelektualna storitev naročala od zunaj. Smisel racionalizacije ne more biti zgolj zmanjšanje števila zaposlenih na papirju, pač pa prihranek javnega denarja. Če prihranka ni, je racionalizacija zaman.