Slepa pega reforme

Pred dnevi je iz Bruslja prišlo resno opozorilo, da ima Slovenija prve težave pri izpolnjevanju okoljskih zahtev v okviru Kjotskega sporazuma. Gre za zavezo EU in njenih članic izpred leta dni, da bi morale do leta 2012 zmanjšati emisije toplogrednih plinov. Čisto in zdravo okolje je namreč visoka vrednota EU in ključno za blaginjo in napredek družbe. Zato v svojem 6. okoljskem akcijskem programu (2002) zahteva ukrepe na področju podnebnih sprememb, biotske raznovrstnosti, zdravja in kakovosti življenja, naravnih virov ter odpadkov.

Težava je pri nas dvojna. Trajnostni razvoj, ki upošteva uravnotežene ekonomske, socialne in okoljske vidike, je že nekaj let strateška usmeritev države. To je tudi temeljno razvojno napotilo sedanjih reformnih ukrepov. Toda reformni ekonomisti pri tem poudarjajo predvsem gospodarsko rast. In ker je ta za zdaj povezana s povečanjem porabe energije in škodljivih emisij, takšna reformna projekcija povečuje okoljske stroške. S tem pa trči ob lastne politične vrednote in bruseljske nadzorne mehanizme. V obeh primerih je ogrožena politično-ekonomska legitimnost nove ekonomske reforme.

Reformna dilema je z vidika trajnostnega razvoja več kot očitna. Vlada je začela z operativnimi reformnimi programi. Do jeseni želi pripraviti večino potrebnih institucionalnih sprememb na desetih prednostnih področjih. Ker je prepričana o splošni koristi reformnih sprememb, ponuja vsem političnim strankam nekakšno razvojno koalicijo. Poizkus je z razvojnega vidika logičen in politično legitimen. Vlada želi z njim socializirati stroške, razpršiti tveganja ter odgovornost za svoje reforme. Sama pa bo skušala politično privatizirati predvsem njene koristi.

Vlado zanimajo predvsem ekonomski vidiki reform. Vse svoje politične vzvode in interese usmerja k doseganju socialnih ravnotežij in sodelovanju socialnih partnerjev. Ukvarja se predvsem z dvema tretjinama trajnostnega razvoja. Veliko manj reformnih usmeritev, ukrepov in političnih prizadevanj pa je namenjeno okoljskim problemom. Tu je obtičala nekje na meji konvencionalnega razumevanja ekonomskega razvoja. Reformni ekonomisti in vladni politiki so preprosto pozabili, da je mogoče povečati gospodarsko rast predvsem z razvrednotenjem okolja. Razlog je preprost. Okoljski problemi na notranjem političnem trgu nimajo prave vrednosti. Tretjina trajnostnega razvoja je tako ostala slepa pega vladne ekonomske reforme.

Reči seveda niso preproste. Vladni urad za makroekonomske analize je že konec devetdesetih let izračunal, da dosegajo stroški razvrednotenja okolja 4-6 odstotka BDP. Če je reformni cilj 6-7-odstotna gospodarska rast, potem lahko vidimo, kakšna je razsežnost problema in kako majhen je dejanski neto učinek pričakovane blaginje. Direktive EU za okolje in njihova uporaba ne ponujajo nič bolj spodbudne podobe. Članice EU-15 porabijo 1,2 odstotka BDP za zaščito okolja. Štiri desetine teh izdatkov pobere zaščita voda, 28 odstotkov gre za urejanje odpadkov in 18 odstotkov za uravnavanje zraka. Za uresničevanje evropskih okoljskih direktiv in pravnega reda bodo potrebovale nove članice (EU-10) v naslednjih letih 68 milijard evrov. Ecotec ocenjuje, da bodo do leta 2020 v tem primeru dolgoročne koristi znašale med 134 in 681 milijard evrov.

V letu 1999 je EU ocenila, da Slovenija potrebuje za praktično izvedbo evropskih okoljskih direktiv okoli 2,4 milijarde evrov. Pri tedanjih okoljskih sredstvih bi te cilje dosegli v 27 letih, kar je seveda nesprejemljivo. Glede na ocenjene stroške prilagajanja bi morali okoljski prihodki znašati okoli 1,6 % BDP. IER je lani v svoji raziskavi ocenil, da smo leta 2003 ustvarili okoli 1,25 odstotka BDP okoljskih prihodkov. Če bi Slovenija namenila 2 odstotka BDP za varstvo okolja, potem bi se na okoljskem področju prilagodila evropskim direktivam v osmih letih. Težava je seveda v tem, da vlada načrtuje v prihodnosti znižanje javne porabe in da je precej področij, ki imajo podobne "2-odstotne" cilje v deležu BDP (vojska, kultura ...).

Dileme na srečo niso samo naše. Kopenhagenski konsenz o socialnem razvoju (1995) je pokazal, da bomo morali pri reševanju razvojnih protislovij izbirati tudi na svetovni ravni. Bodo imeli prednost ekonomski, socialni ali ekološki problemi? Kontroverzni ekolog Bjorn Lomborg je med desetimi vidiki globalne krize izbral socialne rešitve pred ekološkimi. Ne nazadnje je Kjotski sporazum sprejela predvsem EU, velik del držav v razvoju pa je ostal zunaj, tako tudi Kitajska in ZDA. Če stane rešitev življenja v tretjem svetu 62 $ in je po ocenah OECD letna pomoč državam v razvoju pri reševanju lakote podobna ekološkim investicijam, imajo ljudje prednost pred ohranjanjem narave. Na temelju Nordhaus-Boyerjevega modela (2000) pa je hkrati mogoče oceniti, da bodo pri uravnavanju podnebnih sprememb koristi večje od stroškov šele v začetku naslednjega stoletja.

Toda to je nevarna razvojna logika. Ekološki procesi so namreč v veliki meri ireverzibilni. Trajnostni sonaravni razvoj združuje razvojni in varovalni vidik, prisega na medgeneracijsko odgovornost in etiko socialne solidarnosti. Vse troje je že po naravi stvari v večnem medsebojnem nasprotju. Še posebej pa temu nasprotuje prevladujoča etika svobodnega trga in visoke gospodarske rasti. Toda oboje pomeni temeljni vzvod sedanjih gospodarskih reform. Politično-ekonomski konflikt je zato neizbežen. Ne toliko med političnimi akterji v Sloveniji, temveč predvsem v razmerju med našo državo in EU.

Vladne reforme so se tem dilemam samo navidezno izognile. Toda molk je zgovoren. Reformni ukrepi bi morali biti veliko bolj prepričljivi pri uvajanju čistejših tehnologij in pri energetski varčnosti. Še manj jasni so pri načrtovanju stabilne in ekološko čistejše energetske prihodnosti. In vsaj delno so zgrešili tudi pri osrednji temi.

Weizsackerjevo načelo faktorja 4, kjer bi podvojili bogastvo pri prepolovitvi uporabe virov, ostaja namreč povsem spregledana razvojna vizija. Zato pravi boj za "revolucijo učinkovitosti" leži tukaj in manj v toliko opevanih davčnih reformah. Prav zato iz srečnega sveta Adama Smitha drvimo v ujeti svet zaporniških dilem.