Karl, odstopi!

"Ponosen sem, da pripadniki Slovenske vojske predano služijo svoji domovini, pomagajo pri odpravljanju kriz na nestabilnih območjih in prispevajo h krepitvi svetovnega miru," je na izredni seji ob pošiljanju slovenskega kvarteta v Irak zatrdil premier Janez Janša. In ponos v srcu našega mandatarja je verjetno samo še rasel do konca prejšnjega tedna, ko je četverica po predhodnem enotedenskem usposabljanju v neapeljski bazi končno odletela proti okupiranemu Iraku. Trije slovenski podčastniki in častnik so sicer v Bagdad odleteli v najbolj krvavem trenutku, saj iz nekdanje dežele Babilona ravno prihajajo novice o nezaustavljivem začetku državljanske vojne.

Kot nam je povedal v telefonskem pogovoru obrambni minister Karl Viktor Erjavec, novice o šiitsko-sunitskih spopadih ne vplivajo na njegovo odločitev o napotitvi vojakov v Irak, saj je po njegovem prisotnost mednarodnih sil edina možnost rešitve iraške krize. Odhod okupatorskih sil v Irak bi bil po njegovem resnični garant krvave državljanske vojne. Takšnega mnenja z ministrom verjetno ne delijo radgonski mirovniki iz Civilne iniciative za nenasilno komunikacijo, ki so se z Erjavcem spoznali na njihovem festivalu Špegel/Spiegel lani septembra, ko so vzporedno s tretjim mednarodnim sejmom Sodobna vojska organizirali svoj festival pacifistične kulture. Za Mladino je takrat predstavnik mirovnikov Josip Rotar povedal, da je "minister na sestanku izrazil svoje nasprotovanje okupaciji Iraka in obljubil, da dokler je on minister, slovenski vojaki ne bodo šli v Irak. Smo pa razočarani nad njegovim cinizmom, ko je govoril, da nam je sejem v bistvu omogočil, da smo se lahko mirovni in protivojni aktivisti začeli povezovati. To je tako, kot bi trdili, da je uničevanje okolja dobro, saj omogoča delovanje organizacije Greenpeace", in dodal, da jim je Erjavec na samoiniciativnem srečanju obljubil, da bo že v naslednjem proračunu del sredstev namenjen tudi protivojnim in mirovnim pobudam.

O proračunskih sredstvih za razvoj protivojne kulture seveda v Janševem proračunu ni govora, bore malo pa je ostalo tudi od ministrove obljube, da slovenski vojaki niso odšli v Irak. Zato so člani iniciative za nenasilno komunikacijo dan pred odhodom slovenskih vojakov v Irak ministru poslali poziv k odstopu s funkcije ministra za obrambo, saj glede iraškega vprašanja mirovniki ugotavljajo, "da so se vaša stališča do te problematike drastično spremenila, kar ste dokazali v vaših javnih nastopih pred celotno slovensko in svetovno javnostjo. Danes, le nekaj mesecev po vaši izjavi, je realnost popolnoma drugačna: slovenski vojaki so v Iraku, vi pa ste še vedno minister za obrambo. Zato vas v imenu vseh državljank in državljanov Republike Slovenije ter prebivalk in prebivalcev Iraka pozivamo k izpolnitvi svoje moralne in etične dolžnosti - k nepreklicnemu odstopu z mesta ministra za obrambo". Zaradi eksplicitne obljube, da v času Erjavčevega ministrovanja slovenska uniforma ne bo marširala v okupiranem Iraku, je mirovniška radgonska mladina ministru še sporočila, da se zaveda težavnosti njegove odločitve, "vendar pa boste z odstopom naredili neprecenljivo dejanje: prihodnjim rodovom boste pokazali zgled primerne politične kulture, hkrati pa se boste distancirali od politike, ki najprej vodi v selektivno ubijanje in mučenje določenih skupin prebivalcev planeta ter končno v uničenje celotnega planeta Zemlje", so še sporočili Erjavcu in ga na koncu pozvali, naj se "po odstopu z ministrskega položaja pridružite našemu gibanju, saj boste z vašim strokovnim znanjem in na novo odkrito srčno kulturo nepogrešljiva pomoč pri doseganju ciljev družbene pravičnosti in miru v Sloveniji in po svetu".

Ministru Erjavcu poziv radgonskih pacifistov seveda ni niti malo zamajal stolčka. V krajšem pogovoru za Mladino je povedal, da ga člani Civilne iniciative za nenasilno komunikacijo na septembrskem srečanju niso dobro razumeli. Minister namreč zatrjuje, da je v Gornji Radgoni nasprotoval prisotnosti slovenskih vojakov na tujem, v primeru, da bi opravljali bojne naloge, še zlasti tiste, ki ne bi bile podprte z resolucijami Združenih narodov. Po ministrovih besedah pa gre pri napotitvi slovenske četverice v Irak za "misijo miru", v kateri naši vojaki ne bodo opravljali bojnih, temveč inštruktorske naloge, pri čemer je Erjavec poudaril, da so te podprte z resolucijami Varnostnega sveta. Skladno s temi besedami obrambni minister seveda ne razmišlja o odstopu s svoje prestižne funkcije, kar ni niti malo presenetljivo, saj minister s podpisom napotitve četverice v Irak ni prelomil le obljube, ki jo je dal radgonskim mirovnikom, ampak je napotitev slovenskih vojakov Irak v nasprotju tudi s programom Erjavčeve stranke DeSUS, v katerem piše, da bodo upokojenci "prisotnost naše vojske in policije v mednarodnih operacijah podpirali samo v primerih, če te naloge izvajajo na podlagi sklepa OZN oz. njenega Varnostnega sveta".

Ob omenjanju resolucij OZN, na katere se sklicujejo zagovorniki napotitve vojakov v Irak, je treba še enkrat poudariti, da resolucija OZN, sprejeta junija 2004, poziva vse države k pomoči pri stabilizaciji razmer v Iraku tudi s pomočjo vojaškim silam in z vojaškimi silami. Vojaško pomoč pa je Slovenija v Irak že poslala v obliki 15.000 avtomatskih pušk kalašnikov, nekaj sto ostrostrelskih pušk, nekaj tisoč pištol, manjšega števila minometov, vojaških čelad in več deset tisoč kosov pehotnega streliva. Ob tem pa je naša vlada namenila okoli 100 tisoč evrov v sklad, ki naj bi financiral usposabljanje iraških varnostnih sil, slovenski policisti pa v Jordaniji že urijo iraške kolege.