14 let pozneje

Aleksandar Todorović o akciji, ki naj bi obeležila štirinajsto obletnico protiustavnega izbrisa, ni želel govoriti po telefonu. Češ da je morda z nama še kdo na zvezi. Da bodo s člani Civilne iniciative izbrisanih aktivistov izvedli akcijo in da bom zanjo izvedel pravočasno, mi je obljubil prejšnji petek. V ponedeljek se je malce omehčal in na moje ponovno telefonsko izpraševanje vseeno odgovoril, da se bo zadeva dogajala naslednji dan pred parlamentom, kjer naj jih počakam ob 14h. Kljub misterioznosti načrta pa je bilo že v torek zjutraj jasno, da letošnja obletnica izbrisanih verjetno ne bo potekala po predvidenih načrtih. Ko sem se uro pred napovedano akcijo začel približevati Šubičevi ulici, so bili možje v modrem že razporejeni v okolici parlamenta. Trojica je bila na Kongresnem trgu, pred Maxijevo kavarno je bila parkirana kibla, okoli parlamenta so galopirala štiri konjska grla, vogale naše shrambe demokracije so zasedli dodatni policisti, na pragu parlamenta pa so v pričakovanju stopicali policijski šefi v civilu. Ko mi je kolega Dare povedal, da so mu policisti na konjih že zjutraj povedali, da pričakujejo izbrisane, ni bilo več dvomov o razlogih za tako poostreni policijski nadzor. Kot so nam pozneje natančno sporočili iz policije, je bilo samo zaradi izbrisanih pred parlamentom razporejenih "15 policistov s PU Ljubljana, od tega štirje policisti konjeniki in dva policista vodnika službenih psov".

Okoli ducat starejših ženic in mož, ki so se prikazali ob napovedani uri, je moralo svoje načrte opustiti že na parlamentarnem pločniku, ki je bil zanje tisto popoldne prepovedano območje. S sklicevanjem na zakon o javnih zbiranjih, ki prepoveduje zbiranje v neposredni bližini objektov, varovanih po posebnih predpisih, so policisti zaprli pot protestnikom, ki jim je prvotna protestna zamisel splavala po vodi. In kakšen je bil prvotni načrt obeležitve štirinajste obletnice izbrisa? Do potankosti ga je mogoče razbrati iz sporočila za medije, ki je nekaj minut po drugi zaokrožilo po spletu. "Obveščamo vas, da smo v tem trenutku člani Civilne Iniciative Izbrisanih že v avli Državnega zbora. 'Hrama demokracije' ne bomo prostovoljno zapustili vse dotlej, dokler se ne začne z izvajanjem Ustavne odločbe," so samozavestno zapisali izbrisani, ki so morali svoje prvotne načrte kaj hitro spremeniti. Kmalu po prihodu so se umaknili na nasprotno stran ceste, kjer jih policija ni preganjala. Ko so se jim čez nekaj minut pridružili še preostali izbrisani, je prišlo do ad hoc načrta o simbolični državljanski nepokorščini z oviranjem prometa z neprekinjeno hojo po prehodu za pešce. Sprva so se izbrisani lovili s samo organizacijo neprekinjenega prečkanja ceste, ko pa jim je vseeno uspelo zaustaviti malce daljšo kolono ljudi, so na nasprotno stran ceste pristopili policisti in protestnikom, sedaj s telesi, prepovedali še hojo po prehodu za pešce. Ko so isti način civilne nepokorščine ponovili na prehodu za pešce pred Maxijevo kavarno in so se ustavila vozila tudi na Slovenski ulici, pa je policist kratko malo stopil na sredino prehoda za pešce in vozilom ukazal vožnjo prek prehoda za pešce. Način policijskega ukrepanja ni sporen le zaradi ogrožanja ljudi, ki so jim od čakanja nejevoljni vozniki speljevali pred stopali, ampak tudi zaradi tega, ker je civilna nepokorščina v obliki zapiranja cest v Sloveniji postala dobro utečena praksa protestiranja malih ljudi. Pred leti so recimo krajani Podnanosa s 15-minutnim sprehajanjem z ene na drugo stran ceste prek prehoda za pešce opozorili na nevzdržne prometne razmere in zaprli cesto na prvi šolski dan. Isti način protesta so leta 2001 uporabili tudi krajani Medvod, ki so prav tako s prečkanjem ceste opozorili na gost promet v svojem kraju. Mediji v obeh primerih niso poročali o policijskem ukrepanju. Še bolj znane zapore cest, ki jih policija ni preprečila, smo videli v izvedbi krajanov Bučne vasi. Ti so zaradi težav z romskim prebivalstvom lani junija v prometni konici za pol ure zaprli edino krožišče v Novem mestu. Tudi takrat mediji niso poročali o policijski intervenciji. Po odmevnosti krajanom Bučne vasi hitro sledijo tudi zapore cest Joška Jorasa, ki mu je pred dvema letoma uspelo z lesenimi tramovi zapreti celo meddržavni mejni prehod. Sodeč po dolgotrajnosti Jorasove zapore je bila tudi takrat na mejnem prehodu policija mnogo bolj razumevajoča do civilne nepokorščine, kot pa je bila do izbrisanih ob štirinajsti obletnici protiustavnega delovanja naše države. Kakorkoli že, v arhivih slovenske civilne nepokorščine zlahka najdemo primere zapor cest, kjer se policija ni odzvala tako odločno, kot je to storila ob protestu skupinice izbrisanih.

Po dveh urah ustvarjanja "zgage" so izbrisani pred parlamentom razvili nepopisan transparent, ki naj bi simbolno opozoril na neučinkovitost doslej izrečenih pozivov k spoštovanju odločbe Ustavnega sodišča. Ker je šel delovni dan počasi proti koncu, so iz parlamenta začeli kapljati poslanci. Čeprav bi pričakovali, da se bo kakšen opozicijski poslanec pridružil izbrisanim, jih je na začetku na hitro pozdravil le Školč. Poslanca Potrč in Potratova ob odhajanju iz parlamenta nista niti zasukala glav k protestni skupini. Tudi poslanka Majda Širca si po delavniku ni vzela časa za pogovor s protestniki, najdaljši pogovor z njimi je imel začuda Pavle Rupar, ki je ob širokem nasmešku od izbrisanih sprejel jabolko, ga s svojo močno roko razpolovil in si ga razdelil z izbrisanim. Veliko manj aktivističen je bil ob obletnici izbrisa tisti del izbrisanih, ki je po konfliktu med Todorovićem in Matevžem Krivicem ostal zvest slednjemu. Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije je na nedeljski skupščini društva v gostilni Jovo potrdilo novega starega predsednika in medijem razposlalo še enega v vrsti pozivov k spoštovanju odločbe Ustavnega sodišča, v katerem so še zapisali, da je "vsa aktivnost slovenske vlade od njene izvolitve do danes namenjena prav nasprotnemu cilju: kako odločbe ustavnega sodišča ne uresničiti - bodisi s pomočjo ustavnega zakona, ki naj bi se izmaknil ponovni presoji ustavnega sodišča, bodisi tako, da se ne naredi sploh nič."

Medtem pa na področju vladnega reševanja posledic izbrisa ni nič novega. Minister Mate javnosti sporoča, da bo problem rešen v dveh mesecih ter da potekajo pogajanja o rešitvi problema ob ustavnem zakonu tudi v okviru sistemskega zakona, čeprav predstavniki opozicije o tem ne vedo ničesar. So se pa ob obletnici izbrisa ostro odzvali pri Amnesty International, kjer so med drugim pozvali k ustanovitvi "neodvisne preiskovalne komisije, ki bo raziskala okoliščine, ki so privedle k izbrisu," ter zahtevali "izrecno in javno priznanje diskriminatorne narave izbrisa posameznikov iz registra stalnega prebivalstva".