Kardinal Missia - kardinal Rode

Bil je res uglajen. In svetovljan. Dolgo časa je moral prenašati brutalne napade liberalcev. In živel je za vero ter Cerkev. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: vse prenoviti v Kristusu. Postal je kardinal, prvi Slovenec s kardinalskim nazivom. "V javnosti knez, v cerkvi škof, med ljudstvom oče, med duhovščino prijatelj," ga je označil sodobnik. Govorimo o dr. Francu Rodetu? Ne. Govorimo o dr. Jakobu Missii, ki je kardinalski naziv prejel leta 1899.

Vtis, da je dr. Franc Rode prvi Slovenec, ki se bo odel v kardinalski škrlat, je seveda napačen. Dr. Rode ni niti prvi ljubljanski škof, ki ga čaka kardinalsko čast. Jakob Missia je bil namreč med letoma 1884 in 1898 ljubljanski knezoškof. Cesar Franc Jožef I. ga je potem iz Ljubljane prestavil v Gorico. Razmere v Gorici so bile namreč zapletene, saj so bili v Gorici Slovenci in Italijani na bojni nogi. In Jakob Missia, tedaj že nadškof, naj bi rešil nacionalni konflikt. Ocena, da bi lahko rešil zapleteno goriško situacijo, je posledica njegove politike v Ljubljani. Knezoškof Missia je namreč v Ljubljani lovil ravnotežje med Slovenci in Nemci, zaradi česar si je v Enciklopediji Slovenije prislužil oznako, da ni imel posluha za slovenske narodnopolitične potrebe. Mož je namreč zagovarjal podreditev narodne ideje verski pripadnosti. Junija 1899 je papež Leon XIII. goriškega nadškofa Jakoba Missio imenoval za kardinala. Jakob Missia, rojen leta 1838 v kraju Mota pri Ljutomeru, je bil v kardinala povzdignjen leto dni po prihodu v Gorico. Slovenska kronika XIX. stoletja omenja, da je cesar Franc Jožef I. Missio izbral za podpredsednika avstrijskih kardinalov v konklavu, ki bi zasedal po smrti Leona XIII., da bi cesar prek Missie uveljavil cesarske pravice pri volitvah novega papeža. Vendar je kardinal Jakob Missia umrl marca 1902, papež Leon XIII. pa julija 1903. Ker je kardinal Missia umrl pred papežem Leonom XIII., ni imel možnosti, da bi sodeloval v konklavu in zatorej pri volitvah novega papeža ni mogel uveljavljati cesarskega interesa.

Dejstvo, da je bil kardinal Missia predvidena za nekakšnega lobista, ki bi v konklavu branil interese dunajskega dvora, danes zveni na moč nenavadno. Vendar so bila razmerja med Dunajem in Svetim sedežem ob koncu 19. stoletja specifična. Prav cesar Franc Jožef I. je bil namreč tisti, ki je ljubljanskega škofa Missio decembra 1897 imenoval za novega goriškega nadškofa, papež pa je nekaj mesecev kasneje premestitev potrdil. Dvor se je lahko intenzivno vpletal v cerkveno kadrovsko politiko. Hkrati pa dvor pod Francem Jožefom I. toleriral večjo politično aktivnost cerkve.

Kardinalska dvojčka

Ali med kardinalom Missio in kardinalom Rodetom obstajajo kakšne sorodnosti? Kardinal Missia, rojen leta 1838 v kmečki družini ("pri Mislovih" - priimek Missia je latinizirana verzija družinskega priimka) je študiral v Rimu. Dr. Rode je rojen v Rodici pri Domžalah, po letu 1945 je šla njegova družina na begunsko pot in prek Avstrije prišla do Argentine. Franc Rode je doktoriral v Parizu.

Jakob Missia je ljubljanski knezoškof postal leta 1884, pri 46 letih. Dr. Rode je na položaj ljubljanskega nadškofa napredoval pri 63 letih. Ob tem pa velja dodati, da je dr. Rode že pred prihodom na čelo ljubljanske nadškofije opravljal pomembno funkcijo v vatikanski kuriji, ko je bil tajnik sveta za kulturo.

Če v orisih biografij ne najdemo pomembnejših skupnih imenovalcev, več podobnosti najdemo, če temeljiteje pogledamo njuno delovanje. Jakob Missia je kot ljubljanski knezoškof lansiral geslo o prenovi. "Vse prenoviti v Kristusu." "S krščanskimi načeli prekvasiti narodno življenje." Četudi pisni viri le bežno omenjajo neposredno politično dejavnost škofa Missie, je jasno, da je delovanje cerkve ob koncu 19. stoletja prestavil v nov politični kontekst. Škof Missia je bil pokrovitelj Prvega slovenskega katoliškega shoda, ki je bil sklican leta 1892. Katoliko, zbrani na shodu, so zahtevali razvoj katoliškega šolstva na vseh stopnjah (o tej dejavnosti škofa Missie poroča Zgodovina Cerkve na Slovenskem, ki jo je pripravil Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti). Katoliški shodi so bili ob koncu 19. stoletja forma javnega in političnega angažiranja katolikov.

V politični biografiji škofa Missie in v cerkveni zgodovini najdemo še en zelo pomenljiv detajl. V času, ko je ljubljansko škofijo vodil Jakob Missia, je na cerkvenem nebu zablestel tedaj še relativno mladi dr. Anton Mahnič. Mahnič je štiri leta zatem, ko je vodenje škofije prevzel Missia, v Rimskem katoliku objavil zahtevo po ločitvi duhov. Mahnič je odločno nasprotoval kakršnemukoli sodelovanju med liberalnimi in katoliškimi politiki. Klic k ločitvi duhov kaže na politične prioritete, ki jih je ljubljanska škofija postavila v času škofa Missie. Klic k ločitvi duhov v času avstrijske nadoblasti s stališča nacionalne politike ni bil ravno produktivna poteza. Slabil je namreč pogajalske in politične pozicije slovenskega naroda. Vendar je krepil pozicije katolicizma. Zato ne preseneča, da je Ivan Hribar, liberalni prvak in tedaj ljubljanski mestni svetnik, leta 1894 papežu Leonu XIII. poslal posebno spomenico, v kateri je škofa obdolžil protinarodnega delovanja. Hribar je papežu, med drugim, potožil, da škof Missia omalovažuje slovenski jezik. In da narodni stvari dela škodo. Dve leti kasneje je Hribar postal ljubljanski župan. Liberalni protest škofu Missii pri njegovem vzponu v cerkveni hierarhiji ni škodil.

Če je bil škof Missia v času vodenja ljubljanske škofije redna tarča liberalne kritike, češ da je kriv narodnega razdora, je bila katoliška stran nad njegovim delovanjem navdušena. "S škofom Missio smo katoliški Slovenci doživeli drugo renesanso," je pisalo v nekrologu.

Bojno polje in generalštab

In dr. Rode, novi kardinal? Ko je bila objavljena novica, da ga bo papež Benedikt XVI. Imenoval za kardinala, je izrazil veliko veselje: "Vesel sem, ker je bilo to nekako v logiki prejšnjih imenovanj svetega očeta, pa tudi vesel za ljubljansko nadškofijo, katere nadškof sem bil sedem let. Vesel sem za slovensko Cerkev, pa tudi za vse Slovence po svetu." Izjava dr. Rodeta, ki bo 24. marca tudi uradno dobil kardinalski naziv, je najbolj zanimiva v tistem delu, kjer je pomanjkljiva. Dr. se veseli v lastnem imenu, v imenu nadškofije, celotne slovenske cerkve ter vseh Slovencev po svetu. Veselje bodočega kardinala je bilo v manjšem kontrastu s čestitkami, ki jih je prejemal od državnega vrha.

Predsednik republike dr. Drnovšek je,denimo, zapisal, da gre za "posebno pozornost in čast, ki jo je sveti oče izkazal Sloveniji in slovenskim katoličanom." Predsednik državnega zbora Franc Cukjati je zapisal, da gre za "veliko čast in priznanje za našo mlado državo." Predsednik vlade Janša pa je zapisal, da je "imenovanje slovenskega kardinala tudi v čast in ponos Sloveniji." Cel državni vrh se je torej trudil, da bi novega kardinala fasciniral z oceno, da napredovanje pomeni veliko priznanje za narod in državo, le bodoči kardinal je ob tem, ko je našteval, v čigavem imenu se veseli, izpustil narod in državo.

Zakaj je v izjavah dr. Rodeta smiselno brati tudi tisto, česar ni izrekel? Zato, ker kaže, kakšne so njegove prioritete. In na tej točki se politični program dr. Rodeta prekriva s političnim programom Jakoba Missie. Prioriteta je prenova občestva v Kristusu, prioriteta je šolski sistem, prioriteta je javno in politično angažiranje katolikov. Tako kot je bil Jakob Missia pokrovitelj katoliškega shoda, je bil dr. Rode iniciator sinode, torej zborovanja katoliškega občestva, ki naj bi našlo odgovor na vprašanje, kako prenoviti delovanje cerkve. Jakob Missia je ljubljansko škofijo vodil v času, ko je postala katoliška cerkev politično bojevita. Dr. Rode je v trenutku, ko je bila objavljena novica, da prevzema vodenje kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja, citiral neimenovanega prijatelja: "Iz bojnega polja odhajam v generalštab."

Če je ljubljanski mestni svetnik Ivan Hribar pisal papežu in ga najvljudneje prosil, naj prepreči škodljivo delovanje škofa Missie, ko gre za narodno stvar, je član državnega sveta dr. Veljko Rus leta 2000 testiral nekoliko bolj radikalno idejo. Sprožil je namreč pobudo, da bi se državni svet na Sveti sedež obrnil z noto, v katerem bi sugeriral razmislek o razrešitvi nadškofa dr. Rodeta. Državni svet se za to potezo ni odločil.

Med Jakobom Missio in dr. Rodetom obstajajo tudi razlike. Ko je bil dr. Rode še na bojnem polju, je nosil zastavo. Dr. Rode je enemu od členov slovenske ustave namenil oznako, da gre za "sramotni člen." Recimo, da ima država štiri ključne simbole: zastavo, grb, himno in ustavo. Sramotitev zastave, grba in himne je kazniva. Sramotitev četrtega državnega simbola, ustave, pa ni sankcionirana.

Škof Missia je bil na bojnem polju, po katerem so korakali katoliki in liberalci, osebno manj izpostavljen. Škof Missia je bil neizmerno uglajen, bojeviti del posla je izvedel dr. Mahnič, po oceni Ivana Hribarja varovanec škofa Missie. Zato pa je škof Missia osebno in daljnovidno opozoril na neko drugo bojno polje. Leta 1893, ob 300. obletnici bitke pri Sisku, kjer je katoliška vojska premagala turško, je pozval k vztrajnemu boju zoper enako srdite, le bolj prikrite sovražnike vere in verskega življenja. Na tej točki sta Jakob Missia in dr. Rode usklajena. Ko je dr. Rode govoril o načrtu slovenskem islamske skupnosti, da na obrobju ljubljanske postavi džamijo, je za POP tv dejal: "Ko se odločajo za gradnjo džamije v Sloveniji, morajo politiki vedeti, za kaj se odločajo. Namreč, džamija za muslimane ni isto, kot je cerkev za kristjane. Džamija - v islamskem pojmovanju - je politični, kulturni, socialni in verski center. Vprašanje je zdaj, ali so slovenski politiki za to, da je na našem ozemlju neki center, ki je tudi politični in ki predstavlja neko drugo kulturo, neko drugo svetovno silo. To je odločitev, ki je v rokah politikov. In jaz se od tega absolutno distanciram. Kar naj prevzamejo svojo odgovornost. Ampak naj vedo, kaj delajo." No, Rimu, kjer službuje kardinal dr. Rode, stoji zelo velika džamija.

Kako se je Jakob Missia razumel s posvetno oblastjo? Ivan Hribar pravi, da je bil ljubljenec cesarja Franca Jožefa I. Prav cesarska naklonjenost naj bi Missii prinesla kardinalski klobuk. Ob tem Ivan Hribar navaja nekoliko nadrealistično podrobnost. Najprej omenja, da se dr. Missia kardinalskih časti ni veselil dolgo,ker ga je kmalu pobrala smrt. "Da se to ni zgodilo in bi kardinal dr. Missia dočakal konklava, bi bil po vsej priliki postal cesarja Frana Josipa kandidat za papeža. V tem slučaju bi bile tudi šanse za izvolitev na njegovi strani," piše v prvi knjigi Hribarjevih Mojih spominov. Missia, prvi papež slovanskega porekla?

In kako se je s posvetno oblastjo razumel dr. Rode? Bilo bi nekoliko neokusno, če bi trdili, da je bil dr. Rode varovanec kakšnega slovenskega državnika. Obstajajo pa razlogi za obratno oceno: da v Sloveniji obstajajo vplivni politiki, ki so varovanci dr.Rodeta.

Ob primerjavi biografij kardinala Missie in kardinala Rodeta se vsiljuje misel, da je kardinalski klobuk rezerviran za tiste cerkvene dostojanstvenike slovenskega rodu, ki vzpodbudijo politizacijo cerkvenega delovanja. Oba, kardinal Missia in kardinal Rode, sta botrovala ločitvi duhov.

Bo kardinalu Rodetu uspelo tisto, kar ni uspelo kardinalu Missii? Kardinalu Missii je namreč smrt preprečila, da bi sodeloval pri izbiri nobena papeža. Kolikor vidimo, je dr. Rode pri dobrem zdravju. Septembra letos bo star 72 let. To pomeni, da bo imel volilno pravico še dobrih osem let - kardinali namreč lahko volijo (in so voljeni) do osemdesetega leta starosti. Papež Benedikt XVI. bi bil septembra 2014, ko dr. Rodetu ugasne volilna pravica, star 87 let.