Ali H. Žerdin

17. 3. 2006  |  Mladina 11  |  Politika

Vsi predsednikovi bivši in bivše

Kaj potrebuje predsednik? Moč pozitivnih idej ali moč aparata?

Iztok Simoniti

Iztok Simoniti
© Denis Sarkić

Leto 2007 bo eno pomembnejših let v politični karieri dr. Janeza Drnovška. Leto 2007 ne bo pomembno zato, ker se bodo tedaj zgodile predsedniške volitve. Itak ni jasno, ali dr. Drnovška še zanimalo nadaljevanje institucionalne politične kariere. Ne gre za to, da bi bilo leto 2007 pomembno za Drnovškovo politično usodo. Gre za to, da bo od potez, ki jih bo potegnil leta 2007, v marsičem odvisno, kakšna verzijo ustavne demokracije bo imela Slovenija.

Prvega aprila 2007 bo namreč potekel mandat sodnice ustavnega sodišča dr. Dragice Wedam Lukić. Pol leta kasneje se bo končal mandat dveh sodnic ustavnega sodišča, dr. Mirjam Škrk in Milojke Modrijan, ter sodnikov Alojza Janka in dr. Janeza Čebulja. 18. decembra 2007 se bo končal še mandat ustavnega sodnika dr. Zvonka Fišerja. Torej se bo leta 2007 končal mandat šestih sodnic in sodnikov ustavnega sodišča. Polna zasedba ustavnega sodišča šteje devet članov. Ena od vej oblasti bo torej sestavljena na novo. Štiri dni zatem, ko se bo končal mandat ustavnega sodnika dr. Fišerja, torej 22. decembra 2007, poteče petletni predsedniški mandat dr. Drnovška. Torej bo predlog državnemu zboru, kdo naj sestavlja novo ekipo ustavnega sodišča, zadnje politično dejanje predsednika Drnovška v tem mandatu.

Predsednik republike ima to moč, da državnemu zboru predlaga člane ustavnega sodišča. Državni zbor pa predlog sprejme. Ali pa ga zavrne. Pooblastilo, da predsednik republike predlaga člane ustavnega sodišča, je eno ključnih predsedniških pooblastil. Ustavno sodišče namreč odloča, ali so zakoni skladni z ustavo. Hkrati pa ustavno sodišče abstraktne ustavne norme interpretira in jim daje konkretno vsebino. Ustavno sodišče torej na nek piše verzijo ustave, uporabno v vsakdanjem življenju. Četudi je ustavno sodišče med vsemi oblastnimi organi najbolj zavezano k spoštovanju visokih strokovnih standardov, so odločitve ustavnega sodišča v končni instanci, ko so izmenjani vsi strokovni argumenti, politične odločitve. Prav najbolj odmevne in dalekosežne odločitve ustavnega sodišča so največkrat odvisne od političnih in vrednostnih preferenc posameznih članov ustavnega sodišča.

Zakaj je izjemno pomembno, kdo bo sestavljal novo ekipo ustavnega sodišča? V Sloveniji se zadnje mesece precej drastično spreminjajo odnosi med različnimi vejami oblasti. Razmerja med slovensko zakonodajno in izvršno vejo oblasti so že tradicionalno incestuozna. Vendarle pa so bile v poldrugem desetletju vzpostavljene oblastne institucije, ki so nadzirale druge veje oblasti. Zadnje mesece so te avtonomne nadzorne institucije pod udarom. Sodstvo kot tretja veja oblasti, denimo, se je znašla na ostrostrelski muhi izvršne veje oblasti. Če veje oblasti delujejo harmonizirano, to sicer na kratki rok lahko povečuje učinkovitost izvršne veje oblasti. Hkrati pa na dolgi rok škodi demokraciji. Ustavno sodišče je institucija, ki lahko stopi na zavoro, če izvršna veja oblasti preveč divja. Na gre zgolj za to. Ker obstajajo indici, da zakonodajna in izvršna veja oblasti v zadnjih letih - to velja tudi za prejšnje vladajoče koalicije - nimata najbolj prefinjenega občutka za varovanje človekovih pravic, je ustavno sodišče zadnja instanca, ki brani civilizacijske standarde, priborjene ob koncu osemdesetih let.

Leta 2007 bo torej Drnovšek predlagal nove varuhe ustavnega reda. In? Kako bo globoka osebnostna in politična transformacija vlivala na najpomembnejše predsednikove poteze, ki jih bo vlekel leta 2007? Dejstvo, da se predsednik ukvarja s pacifističnimi pobudami ter s skrbjo za malega človeka, ni zaskrbljujoče. Problem pa je, ker predsednik Drnovšek demontira aparat, ki bi ga mu moral servisirati pri sprejemanju ene najbolj dolgoročnih odločitev v zadnjih letih.

Predsedniški aparat

Predsednik republike ni oseba, pač pa institucija. Predsedniku pri delu pomaga nekaj osebnih svetovalcev, hkrati pa v uradu predsednika republike službuje osebje, ki skrbi za ustrezno delovanje aparata. Na seznamu komisije za preprečevanje korupcije, ki objavlja seznam funkcionarjev, smo pred meseci zasledili osem funkcionarjev, ki so zaposleni v uradu predsednika republike. Prvi funkcionar je kakopak predsednik Drnovšek. Ostali funkcionarji, ki so službovali v času nastanka seznama, so bili: dr. Matjaž Nahtigal, sicer generalni sekretar urada predsednika, Divina Potočar, tedaj namestnica generalnega sekretarja, Valentina Flander, šefinja kabineta, svetovalec Maks Lavrinc, svetovalec dr. Iztok Simoniti, svetovalec Ivo Vajgl in svetovalec Ljubo Kranjc. Osebe, ki imajo status funkcionarja, niso edine osebe, zaposlene v uradu predsednika republike. Vendarle pa osebe s statusom funkcionarja sodijo med najtesnejše sodelavce predsednika. Če nekoliko poenostavimo: osebe s statusom funkcionarja sodijo med osebne sodelavce predsednika republike. Ostali uslužbenci Erjavčeve 17 pa delajo za urad predsednika republike kot institucijo. Funkcionarji so tisti del aparata, ki se ob koncu predsednikovega mandata izselijo iz pisarn. Ostali uslužbenci urada predsednika republike pa predstavljajo strokovno delovno silo, ki zagotavlja nemoteno poslovanje same institucije, zato se ob koncu mandata ne izselijo iz predsedniške palače.

Osebe s statusom funkcionarja, torej najtesnejši sodelavci predsednika republike, pisarne na Erjavčevi 17 zasedajo zaradi izrecne želje samega predsednika. Velja tudi obratno. Predsednik jih lahko tudi odpusti. Tiste uslužbence urada predsednika republike, ki nimajo statusa funkcionarja, zaposli ali odpusti generalni sekretar urada predsednika republike. Uslužbenci tistega dela aparata, ki naj bi zagotavljal nemoteno poslovanje institucije, so torej formalno podrejeni generalnemu sekretarju urada.

Med funkcionarji in ostalimi obstaja še ena razlika. Ko je predsednik Kučan končal mandat, je sodelavcem - funkcionarjem pripel visoka državna odlikovanja. Ostali pa odlikovanj niso dobili. So pa zato obdržali službe. Sodelavci s statusom funkcionarja so torej ob koncu službe deležni posebne državne časti.

Kakšna je pravzaprav vloga svetovalcev - funkcionarjev? Svetovalci mu po eni strani omogočajo, da zaznava, kakšni problemi v okolju obstajajo. Svetovalci so na nek način predsednikovi senzorji, oči in ušesa. Njihova naloga je, da razumejo okolje, s tem razumevanjem pa morajo opremiti tudi predsednika. Hkrati morajo predsedniku ponujati rešitve za tiste naloge, ki so povezane s predsedniškimi pooblastili.

Kaj se zgodi, če začne predsednik razstavljati aparat, ki naj bi mu pomagal in svetoval? Predsednik bo imel resne težave pri izvajanju tistih pooblastil, ki jih ima. Četudi na splošno velja, da predsednik nima omembe vredne oblasti, ta predstava ni točna. Februarja, denimo, je predsednik republike objavil poziv za zbiranje možnih kandidatov za člana sveta Banke Slovenije. Dr. Dušanu Zbašniku namreč julija 2006 poteče šestletni mandat, predsednik pa ima nalogo, da državnemu zboru predlaga novega člana. Po eni strani mora predsednik republike državnemu zboru poslati ime vrhunskega izvedenca. Po drugi strani mora biti ta vrhunski izvedenec sprejemljiv za koalicijsko večino v državnem zboru. Dolžnost predsednikovega svetovalca je torej, da po eni strani preveri seznam možnih kandidatov in njihovo strokovno usposobljenost, po drugi strani pa mora biti sposoben zaznati stališča poslanskih skupin, ali bo kandidat dobil zadostno podporo. Ker ima predsednik republike veliko drugega dela, bo opravil kvečjemu zadnje dejanje preverjanja, kdo bi bil sprejemljiv kandidat. Pred zadnjim dejanjem pa morajo teren pripraviti svetovalci.

Ali predsednik republike sploh ima svetovalca, ki bi mu pripravil teren za imenovanje člana sveta Banke Slovenije? Pred tedni se je v nepojasnjenih okoliščinah razšel s političnim svetovalcem, nekdanjim poslancem Maksom Lavrincem. Vprašanje je torej, ali predsednikovi senzorji, ki bi zaznavali stališča poslanskih skupin, sploh še delujejo. Dejstvo, da se je Drnovšek Lavrincu zahvalil za sodelovanje, je skrajno nenavadno, saj mu je Lavrinc tik pred tem dobesedno rešil glavo. Drnovšek je namreč v izjavi za Mladino najavil, da ne bo podpisal novega zakona o azilu, Lavrinc pa je tik pred iztekom roka, predvidenega za podpis zakona, pri pravnih izvedencih preverjal, ali predsednik sploh lahko zavrne podpis zakona. Lavrinc je poizvedovanja pri izvedencih za ustavno pravo izvajal dobesedno prek vikenda in v zadnjem trenutku se je izkazalo, da bi predsednik, če zakona ne bi podpisal, kasiral ustavno obtožbo. V tem primeru bi moralo ustavno sodišče odločiti, ali je predsednik huje kršil zakonodajo in ustavo, proces pred ustavnim sodiščem pa bi se lahko končal tudi s predsednikovo odstavitvijo. Drnovšek je Lavrinca odslovil v trenutku, ko je bil objavljen podatek, da je Lavrinc kot predstavnik urada predsednika republike sodeloval na sestanku, na katerem je komisija za državne proslave sklepala o prireditvi vojaške parade. Lavrinc menda na sestanku državne komisije ni povedal, da predsednik nasprotuje paradi.

Lavrinc ni edini funkcionar, ki se mu je Drnovšek v zadnjih tednih zahvalil za sodelovanje. Prvi, ki je letel iz urada predsednika republike, je bil dr. Matjaž Nahtigal, zadnja leta generalni sekretar urada predsednika republike. Dr. Nahtigal, vrhunsko izobražen pravnik, je z Drnovškom kot šef kabineta krajši čas sodeloval še v času, ko je bil Drnovšek predsednik vlade. V času, ko je bil dr. Nahtigal direktor vladne službe za zakonodajo, je vodil občutljiva pogajanja s Svetim sedežem, ki so se leta 2001 končala s podpisom sporazuma med Svetim sedežem in Slovenijo. Drnovšek je Lavrinca odslovil 23. februarja.

Le pet dni zatem je Drnovšek odslovil še enega svetovalca s statusom funkcionarja, dr. Iztoka Simonitija. Simoniti je pred tem služboval kot državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve. Dr. Simoniti sodi med tiste slovenske diplomate, ki se lahko pohvalijo s spodobno bibliografijo. Tudi odločitev, da bo predsednik prekinil sodelovanje s svetovalcem Simonitijem, ni bila ustrezno pojasnjena.

Ob Nahtigalu, Lavrincu in Simonitiju Drnovška zapušča še en svetovalec s funkcionarskim statusom, Ljubo Kranjc. Kranjc je bil predsednikov svetovalec za obrambne zadeve, razlog za njegov odhod pa je vsaj za silo pojasnjen: svetovalec z generalnim činom namreč odhaja v pokoj. Drnovškovi svetovalci so bili z novico, da niso več potrebni, navadno seznanjeni tako, da jim je predsednik poslal elektronsko pošto.

Primerjajmo seznam preostalih svetovalcev s tistim, ki je obstajal pred slabim letom dni. V uradu ostaja Valentina Flander, dolgoletna šefica kabineta, Divna Potočar, ki opravlja posle generalne sekretarke predsednikovega urada, ter Ivo Vajgl, diplomat z dolgoletnim stažem, ki predsedniku svetuje glede mednarodnih zadev.

Predsednik pa ni demontiral zgolj tistega dela aparata, ki ga sestavljajo funkcionarji.

Za sodelovanje se je zahvalil tudi Barbari Fakin, ki se je v uradu predsednika republike ukvarjala z gospodarskimi zadevami, in Kristini Bole, svetovalski za stike z javnostjo. Če je predsednikova spletna stran še pred kratkim pedantno naštevala, kdo so svetovalci dr. Drnovška, je ta del internetnega vesolja pred kratkim mrknil.

Proces demontaže predsednikovega aparata ima lahko daljnosežne posledice. Če predsednik ne bo imel svetovalcev, ne bo imel senzorjev, ki bi mu omogočali, da izvaja svoje oblastne naloge. Zdi se, da je predsednik med procesom preobrazbe sklenil, da se bo problemov loteval z močjo pozitivnega mišljenja. Ob tem opušča klasične politične mehanizme. Vendar predsednik republike ni zgolj moralna instanca, ki bi z močjo pozitivnega mišljenja svet spreminjal na bolje, pač pa tudi oblastna institucija, ki na pomembne položaje predlaga določene ljudi. Že v trenutku, ko je predsednik Drnovšek javno sporočil, da ne bo podpisal zakona o azilu, je postalo jasno, da svojega svetovalnega aparata ne uporablja dovolj dobro. Konec koncev, če bi bil aparat dobro sinhroniziran s predsednikom, bi že med samim postopkom sprejemanja spornega zakona predsednik lahko interveniral in poslancem ter javnosti povedal, kaj si misli o novem zakonu o azilu.

Skratka, predsednik ob pozitivnih idejah potrebuje tudi aparat. Če ne zaradi drugega, zato, da bo naslednje leto vedel, kdo so izvedenci, ki bodo prevzeli položaje na ustavnem sodišču.

Ena bolj pikrih političnih šal, ki so prišle v obtok v zadnjih tednih, govori o tem, kaj bo zadnje dejanje predsednika republike. Predsednik republike bo Janezu Drnovšku poslal SMS, v katerem mu bo sporočil, da je odpuščen.