Bodoči varuhi neba

Ministrstvo za obrambo je sprejelo srednjeročni obrambni načrt, po katerem se bo Slovenija do leta 2010 izdatneje oborožila, saj naj bi med drugim kupila novo patruljno ladjo za 2 milijardi tolarjev, pa 135 večkolesnih oklepnih vozil za 88 milijard tolarjev, pa nove raketne sisteme, pa brezpilotna letala ... Samo v nove rakete, letala, ladje in druge vojaške naprave naj bi v petih letih vložili skoraj 170 milijard tolarjev oziroma 697,91 milijona evrov, če se izrazimo v denarni enoti, ki bo pri nas veljala prihodnje leto.

Zamisel, da bi Slovenija imela svojo eskadriljo lovskih letal, ni nova, saj so o tem sanjarili že nekateri prejšnji obrambni ministri. Naša država se je po vstopu v Nato dogovorila, da bodo slovensko nebo varovala italijanska letala F-16 iz Forlija, iz letalskega polka, ki se imenuje po Giuseppeju Cenniju, italijanskem letalskem asu iz časa fašističnega režima. Sprva je bilo v zvezi s tem nekaj pripomb, nato pa je vse potihnilo. Italijanski prestrezniki za zdaj tudi še z ničimer niso tako posegli v slovenski vsakdanjik, da bi si jih zapomnili. Italijani so bili v slovenskem zračnem prostoru samo enkrat in še takrat je bilo vse precej kaotično in bolj promocija kot kaj drugega.

Oboroževalno nastrojeni minister Erjavec je sredi februarja na POP TV omenil, da Slovenija razmišlja o dolgoročni rešitvi vprašanja varovanja svojega zračnega prostora. Navedel je, da bi naša država lahko dobila na posodo nekaj letal, v zameno pa bi zagotovila šolanje pilotov držav, ki bi ta letala dale na razpolago. Slovenija si mora po njegovem zagotoviti kakovostno obrambo zračnega prostora, čeprav za zdaj velja, da najmanj deset let ni pričakovati kakšne resne grožnje v smislu vdora v naš zračni prostor.

Premajhni za lovska letala

Najpomembnejše vprašanje, ki se postavlja v zvezi z izposojo ali morda celo nakupom lovskih letal, je, ali jih Slovenija sploh potrebuje. Prvi argument proti temelji na podatku, da je odzivni čas od zaznave do prestrezanja okoli 10 minut, v tem času pa vsako reaktivno letalo že zapusti slovenski zračni prostor. Naša država je že zaradi konfiguracije terena, ki ne omogoča, da bi celoten zračni prostor zajeli z radarji in ga dejavno branili, zelo "neugodna" za nakup lovskih letal. Ena od doktrin Slovenske vojske naj bi bila tudi tako imenovano točkovno branjenje (point defence), zato je SV kupila dve bateriji za protiletalsko obrambo Roland. Pred zračnimi napadi naj bi varovali pomembna območja, kot so Ljubljana, JEK Krško ..., ker je naše ozemlje premajhno za pravočasno detekcijo, identifikacijo, prestrezanje in uničenje letečih ciljev. Sicer pa so v SV ob nedavnem prestrukturiranju vojaško letalstvo razpustili.

V današnjih časih na splošno ne gre več za prestrezanje vojaških letal, temveč za morebitno prestrezanje civilnih letal v težavah oziroma takrat, kadar so ugrabljena. Od Sloveniji podobnih držav samo Avstrija dejavno prestreza, predvsem ameriška vojaška letala, ki nenapovedano in brez dovoljenja prečkajo njen zračni prostor (recimo med letom iz baz v Nemčiji v Aviano prek Tirolske itd.). Incidente so večkrat posnele tudi kamere, vendar ZDA to vsakič sproti zanikajo in obtožujejo Avstrijce, da preveč uporabljajo "programe za obdelovanje fotografij". Avstrija namreč prepoveduje prelete bojnih letal, razen kadar gredo na letalske prireditve.

Vse naše sosede so tako ali tako članice Nata ali Partnerstva za mir oziroma so nevtralne (Avstrija), tako da so dolžne poročati o kakršnihkoli premikih vojaških letal proti mejam sosednje države. Če bi recimo v bližini izbruhnil kakšen spopad, bi relevantne podatke dobivali od Madžarske, Italije in Hrvaške. Torej sploh ne bi bilo potrebe po prestrezanju in identifikaciji, kot to na primer počnejo Švicarji. Ob ugrabitvi pa je tako ali tako vse v rokah ugrabiteljev in prestrezanje ne reši ničesar. Edini možni primer, ko bi lahko imeli delo s takšnim letalom, je, če bi že vedeli, da je letalo, ki se bliža naši meji, dejansko ugrabljeno, in bi ga prestregli ter pospremili do meje.

Vendar pa Nato pričakuje od naše vojske, da bo z nečim prispevala h kolektivni varnosti. Že večkrat so predstavniki Nata ministrstvu za obrambo in generalštabu jasno povedali, da lovskega letalstva ne potrebujemo. Od nas se bolj pričakuje nabava transportnih letal, saj zavezništvu kronično primanjkuje takšnih zmogljivosti. Nabava transportnih letal srednjega dosega med 3500 in 5000 kilometri za zagotavljanje oskrbe, evakuacije, prevozov orožja in druge vojaške krame je predvidena tudi v oboroževalnem načrtu SV do leta 2010. Za nabavo transportnega letala naj bi odšteli 14 milijard tolarjev. Transportna letala prodaja družba BAE Systems v povezavi s panevropskim EADS-om, in sicer prvo Airbusovo vojaško letalo Airbus A400M. To pa je predrago, saj naj bi stalo kar 100 milijonov evrov, torej precej več, kot misli Slovenija nameniti za nakup transportnega letala. Poleg tega bi se morala postaviti v vrsto in bi letalo dobila šele v prihodnjem desetletju.

Najem in nakup letal

Po naših podatkih naj bi SV, če bo letala najemala, skoraj zagotovo najela nizozemska letala, po vsej verjetnosti F-16. Nizozemski letalci so sodelovali na letalskih mitingih v Cerkljah, Nizozemska pa je tudi država, ki se v zadnjem času skuša znebiti preobilnih vojaških zalog in jih prodaja najboljšim ponudnikom. Hladne vojne je pač konec in tolikšne količine konvencionalnega orožja ne potrebuje več. Obrambni minister naj bi bil celo zaukazal, da se mora vojska znebiti presežkov vojaške tehnike. Nizozemske letalske sile pa so znane po veliki količini lovcev F-16, saj so jih do lani menda nabavile kar 213. Več letal F-16 imajo poleg ZDA le še Izrael (382), Turčija (240) in Egipt (220). Poleg tega so nekateri slovenski piloti dobro seznanjeni z letali F-16, ker so s temi lovci leteli pri nas, v ZDA in na Nizozemskem (verjetno pa še kje), po programu izmenjave kadra. Naši piloti so se nekaj časa celo šolali na Nizozemskem. Nizozemci bi torej zlahka dali nekaj svojih letal v najem, saj bi se menda radi znebili večje količine zastarelih letal F-16A in B, ki pa bi bila, kar se slovenske realnosti tiče, najbrž popolno metanje denarja skozi okno, saj niso več primerna za kako aktivnejšo vlogo v nalogah zavezništva, za domače vozakanje po nebu pa so vseeno predraga.

Še bolj bi bil za davkoplačevalce neusmiljen nakup letal družbe BAE Systems, katere predstavniki naj bi se že potikali po Ljubljani, čeprav BAE Systems res sodeluje pri projektu Eurofighter z njegovim izdelovalcem EADS-om. Toda ta družba je sodelovala tudi pri trženju švedskega lovca zadnje generacije (Saab Gripen) in še vedno sodeluje pri projektu novega ameriškega lovca F-35. Eurofighter je trenutno eno dražjih letal, kar si jih lahko omislijo sodobne vojske. Pred tremi leti so jih 18 kupili naši sosedje Avstrijci, po dolgi in burni razpravi. Cena, ki so jo dosegli, je bila 63 milijonov evrov. Končni znesek je bil 1,9 milijarde evrov, v ceno pa so bili vključeni šolanje pilotov, logistika, nekaj nadomestnih delov in simulator. Turki so pred kratkim pokazali zanimanje za več kot sto kosov, kar naj bi jih stalo približno 5,82 milijarde evrov, torej okrog 58,2 milijona evrov za kos. V ceno so navadno všteti še šolanje in nadomestni deli. Decembra lani je Savdska Arabija podpisala pogodbo o nakupu neznanega števila letal, cena pa je vendarle pricurljala v javnost, 9,15 milijarde evrov. Za primerjavo, Singapur je ravno tako decembra lani od Boeinga kupil 20 letal F-15SG in zanje odštel približno 850 milijonov evrov.

Rabljena letala F-16A se prodajajo po 0,85 do 2,5 milijona evrov, vendar so tako zastarela (večinoma so stara več kot 20 let), da jih nihče noče. Različici C in D staneta od 2,5 do 12,5 milijona evrov. Najnovejša povsem nova letala F-16 pa stanejo od 17 do 25 milijonov evrov, odvisno od opreme in količine kupljenih nadomestnih delov.

BAE Systems poleg Eurofighterja, kot že rečeno, ponuja tudi švedskega Grippna, ki davkoplačevalce ožame kar za 45 milijonov evrov. Z njim so osrečili že Čehe in Madžare, pred kratkim pa tudi Južnoafričane. BAE Systems Grippna ponuja zelo agresivno, morebiti so ga ponujali tudi SV, namesto Eurofighterja. Francozi prav tako poskušajo prodati kakšen primerek svojega Dassaultovega Rafala, ki stane okrog 37 milijonov evrov, posel pa jim kljub temu nikakor ne steče. V tujini niso sklenili še nobene resne pogodbe. V trgovanje z lovskimi letali so vključeni še Rusi s svojim letalom Mig-29K, za katerega zahtevajo od 19 do 23 milijonov evrov, odvisno od opreme. A Nato zelo odklonilno gleda na take nakupe. Članice Nata morajo vzdrževati orožarsko industrijo sočlanic, ruska tehnika pa tudi ni povsem združljiva z zahodno. Tako Rusom bolj uspevajo posli z azijskimi državami, kot sta denimo Indija in Indonezija.