S. P. - podložniki

Zgornji Savinjski dolini je narava podelila le peščico plodne kmetijske zemlje in nič rudnih bogastev, zato ob zgornjem toku Savinje že od nekdaj živijo od gozdarstva. "Ljudje smo zdaj nekoliko jezni, ker se nismo stoletja nič razvijali v druge smeri," je dejal Marjan Potočnik, čigar oče je bil prav tako kot on gozdar.

52-letni Marjan bo po petintridesetih letih neprekinjene delovne dobe v gozdarstvu, kot pravi, "na stara leta" pristal na zavodu za zaposlovanje. Lani je bilo namreč ljubljanski nadškofiji v postopku denacionalizacije v začasno upravljanje vrnjenih več kot 8100 hektarov gozdov in zemljišč v Zgornji Savinjski dolini. Posledično je v Gozdnem gospodarstvu Nazarje (GGN), ki je upravljalo gozdove vse od 1953. leta, izgubilo zaposlitev 22 gozdnih delavcev. "Z nadškofijo smo poskušali vzpostaviti dialog že leta 2004, ko smo na njih naslovili pismo," je pojasnil direktor GGN Milan Cajner, "odgovora nismo dobili. Le ustno pojasnilo predstavnikov nadškofije, da so pri njih zadržki zaradi odhoda oz. imenovanja novega nadškofa."

V aprilu 2005 so na nadškofijo še enkrat poslali dopolnitev predloga sporazumne poravnave. "Ta je bil po našem prepričanju, dolgoročno gledano, izredno ugoden za ljubljansko nadškofijo, pa se vendarle ni zgodilo nič. Rekli smo - pa boste prezaposlili vsaj 5 ali 10 delavcev?Pripravljeni smo ponuditi seznam. A še do danes nimamo odgovora."

Ob koncu postopka denacionalizacije bo v upravljanju ljubljanske nadškofije okrog 11.250 hektarjev gozdov in drugih površin. V državni lasti bo na tem območju po predvidevanjih Cajnerja le pičlih 300-400 hektarjev. Glede na to, da GGN ni uspelo doseči dogovora z ljubljansko nadškofijo, da bi lahko družba ali zaposleni v njej kakorkoli pridobili delo v denacionaliziranih gozdovih, so se odločili za samolikvidacijo. Zato je v začetku marca celjsko okrožno sodišče začelo postopek redne prostovoljne likvidacije za podjetje, zaradi česar bo ostalo brez dela 138 ljudi.

Brezizhodnost

"Pričakujem, da bom konec aprila na zavodu," je v terenskem vozilu, ki se je vzpenjalo po makadamski cesti, razlagal Marjan, "ker je v naši dolini izredno težko najti službo, bom tista generacija ... težje zaposljiva." Meni, da ima srečo, ker so njegovi otroci pri kruhu. Šestintridesetletni Vojko Pikl pa ima troje šoloobveznih otrok in brezposelno ženo. "Prešihtal se bom na socialo, tako kot vsi," je odložil žago, kajti ujeli smo ga med odstranjevanjem posledic vetroloma. "Poklicni gozdar sem 17 let. Moj oče je bil gozdar, praded je bil gozdar in stric je bil gozdar. Drugega ne znam delati."

Sicer se je že pozanimal, kako bi lahko delal za ljubljansko nadškofijo. "Prek s. p. ali prek dopolnilne dejavnosti kot kmet. A tako se bom moral samozaposliti. Sam bom moral plačati socialne prispevke. Bo pa to sezonsko delo, kajti oni ne plužijo cest, ne delajo čez zimo. Kmetom, sem slišal, tudi ne plačajo, ampak jim vrnejo v naravi - z lesom. Tako da ne vem, če si bom lahko preskrbel za socialo." Marjan Potočnik, ki je pri GGN šolal tudi mlade kadre, ga je dopolnil: "Imam občutek, da tisti, ki delamo v gozdarstvu, niti nismo zaželeni pri nadškofiji, če bi bilo drugače, bi nas prezaposlili takoj, ko so jim gozdove vrnili."

Gozdarji v obnašanju ljubljanske nadškofije vidijo golo sledenje gospodarskim interesom. Kako bi lahko drugače razlagali dejstvo, da se morajo delavci najprej znajti na borzi dela, nato na lastno odgovornost ustanoviti s. p. in pozneje delati za nadškofijo, ki do njih ne bo imela nobenih obveznosti, hkrati pa lahko kot monopolist diktira cene in s tem vrednoti njihovo delo?

Marjan Potočnik zase ve, da ima zaradi prevelike iztrošenosti na delu v preteklih letih in bolezni zelo majhne možnosti, da bi se lahko v "novem redu" preživljal z gozdarsko dejavnostjo. "Praktično ni drugih delodajalcev za nas kot ljubljanska nadškofija, ker v dolini ni drugih delovnih mest."

Triinpetdesetletni gozdar Anton Krivec je neizmerno užaloščen, da je država v zamahu denacionalizacije pozabila na njih. "Moj mlajši brat je pred enim letom ostal brez službe - tehnološki višek - in je še zmeraj na zavodu," je povedal in si slekel zaščitne rokavice. "Ko sem bil mlad, smo gledali na to, da starejših delavcev ne bi preveč obremenjevali pri delu. Zdaj pa moramo delati več kot mladi, da ne izgubimo službe, pa še psihično smo pod pritiskom. Po toliko letih dela v gozdarstvu, ker mi še nekaj manjka do upokojitve, bom prepuščen golemu preživetju."

Ob vsem tem se starejšim gozdarjem zdi za malo vse to odpovedovanje, ki so ga pretrpeli v letih, ko so GGN postavljali na noge. Kot je rekel devetinpetdesetletni delovodja Milan Močnik: "Odpovedovali smo se zaslužku, ker smo hoteli izboljšati delovne razmere, strojev ni bilo ... Dali smo svoje certifikate...Leta 1994 smo dali zahtevek za povračilo sredstev, ki ga je GGN vložil v urejanje gozdov in s tem povečal njihovo vrednost, a je videti, da sodišča delajo le v prid desno usmerjenim"

Enostransko zadoščanje

Direktor GGN Milan Cajner je glede zahtevka za odškodnino pojasnil: "Ko smo prevzeli te gozdove, so bili v izredno slabem stanju - praktično nedostopni. Kajti zaradi sistema gospodarjenja pred drugo svetovno vojno ni bilo zgrajenih gozdnih cest, ki bi omogočale normalno delo v gozdovih."

V muzeju gozdarstva in lesarstva v Nazarjah je razstavljena hišica, pokrita z lubjem, in tako je nazorno pokazano, v kako težkih razmerah so živeli gozdarji, ki so po cele tedne prebili v gozdu. "Če smo hoteli stvari obvladovati, smo morali najprej zgraditi prometnice, ki bi omogočale normalni dostop delovni sili. Vrednost gozdov se je z intenzivnimi investicijskimi vlaganji s strani GGN bistveno povečala. Če na grobo ocenimo, več kot podvojila." Zapleti so se začeli, ker upravni organ, ki je odločal o postopku vračanja, ni hotel upoštevati pripombe GGN, da je treba že v samem postopku denacionalizacije ugotoviti vrednost premoženja teh gozdov po stanju v času podržavljanja in seveda tudi spremenjeno vrednost teh gozdov po stanju v času vračanja.

"Že v začetku postopkov je takratni pristojni minister Jože Osterc poskrbel, da je bilo v odloku o ugotavljanju vrednosti premoženja v postopku denacionalizacije zapisano določilo, da se povečana vrednost gozdov sploh ne ugotavlja," je razložil Milan Cajnar - univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva. "Takšno določilo je bilo neustavno. Čeprav ga je ustavno sodišče razveljavilo, se v bistvu ni nič spremenilo." Še naprej so se stvari zapletale. "Bili smo deležni blokad na vseh področjih, kadar smo zahtevali ugotavljanje vrednosti tega premoženja v času vračanja." Že leta 1994 je GGN pri Geodetski upravi Mozirje vložil zahtevek za uradno prekategorizacijo teh gozdov glede na spremenjene razmere zaradi gradnje gozdnih cest. "Čeprav bi geodetska uprava morala v razumnem roku po uradni dolžnosti opraviti to nalogo vsaj v letu ali dveh, se je to po vseh zapletih zgodilo šele leta 2005. In kolikor nam je znano, se je na te postopke pritožila ljubljanska nadškofija. Tako da sam postopek formalno še ni končan."

Cajner je zgrožen, da se postopki vlečejo čez vse razumne roke za obe strani. "Vendar pa zdaj ves čas poslušamo, kako je nujno takoj končati vračanje premoženja. O odločanju pravic ostalih udeležencev v postopku denacionalizacije pa se nikomur ne zdi potrebno niti razmišljati, kaj šele da bi tudi v teh primerih državni organi odločali v razumnih rokih."

Dobiček Avstrijcem

Ker so v GGN predvidevali, da ne bo več možnosti, da bi nadaljevali svojo osnovno, torej gozdarsko dejavnost, so začeli iskati možnost za uresničevanje poslovnih ambicij v lesarski industriji. Po domače povedano, kupili so žago, na kateri bi lahko od 138 ljudi, ki jim grozi trajna izguba zaposlitve, prestrukturirali vsaj 35 oseb. "Seveda pod pogojem, če bomo našli ustreznega strateškega partnerja," je pripomnil direktor GGN Milan Cajner. Skrbi ga namreč dejstvo, da ljubljanska nadškofija les, posekan v Zgornji Savinjski dolini, brez dodane vrednosti, torej neobdelan, izvaža naravnost v Avstrijo.

Seveda to ne more vplivati na domačo lesno industrijo oz. na štiri podjetja, ki si v teh krajih služijo kruh ravno z obdelavo lesa. "Naši podjetniki to rešujejo z nakupom surovine v drugih občinah," je pojasnil župan občine Nazarje Ivan Purnat, čigar oče je bil tudi nekoč gozdar. "V Avstrijo gre samo kakovosten les. Je pa nerazumljivo, zakaj gre v tujino brez dodane vrednosti, naši prebivalci pa so s tem prisiljeni v delovno migracijo v Ljubljano. Opažam, da so ljudje ostro proti temu, da se okrogli les vozi iz doline."

Poleg tega se s tem, ko gredo težki tovornjaki v Avstrijo, uničujejo makadamske in asfaltne - občinske ceste. "Aprila se nameravamo sestati z ljubljansko nadškofijo. Predlagali bomo, da se plačuje odškodnina ali pa bomo uvedli omejitve po teži," je naznanil Purnat, ki že dvanajst let kot neodvisni kandidat županuje v Nazarjah. "Predvidevamo, da se bo s privatizacijo gozdov zaposlitev zmanjšala, saj je bilo v GGN zaposlenih največ občanov. Edino naše upanje je še proizvajalec malih gospodarskih aparatov BSH ali kakšni novi investitorji."

Določene spremembe, ki so jih prinesli novi upravljavci gozdov, župan zaznava že danes. "V GGN je bilo več posluha za pomoč lokalnim skupnostim, društvom. Tako velik lastnik bi moral več prispevati za lokalno življenje, ne da bi se ob tem oziral na svoje interese." Torej denar ne samo društvu katoliških izobražencev na primer, ampak kakšen evro tudi kakšnemu laičnemu združenju.

Župan pa se tudi sprašuje, kaj bo lastništvo gozdov prineslo za lov in nabiranje gozdnih sadežev. "Upam, da ne bo tako, kot je bilo pred drugo svetovno vojno, ko si po pripovedovanjih starejših ljudi moral imeti dovoljenje od škofije, da si lahko nabiral maline."

V iskanju odgovorov na to vprašanje, pa tudi ker smo hoteli ugotoviti, zakaj je ljubljanska škofija pahnila v brezup gozdne delavce ter ali je za rimskokatoliško cerkev pomembnejši dobiček kot socialna varnost ljudi, ki delajo za cerkev in živijo v Zgornji Savinjski dolini, smo se obrnili na službo za stike z javnostjo ljubljanske nadškofije. Vendar nam je bilo po telefonu sporočeno, da so vsi odgovorni ta teden odpotovali v Rim na posvetitev Franceta Rodeta, torej bomo morali na odgovore počakati.