Sodniški miting

Ko je prejšnji teden Sodniško društvo Slovenije sklicalo izredni občni zbor, na katerem naj bi se ukvarjali z novim plačnim sistemom v sodstvu, je postalo jasno, da ne bo šlo zgolj za vsakdanji dolgočasen sestanek nekaj sodnikov. Če drugega ne, do sedaj sploh še niso sklicali izrednega občnega zbora zaradi tako pomembne zadeve. In res, na zboru sodnikov skorajda ni bilo slišati utrujajočega navajanja členov zakonov in konvencij, pač pa le vrhunsko, tako rekoč agitpropovsko retoriko, prej lastno političnim govornikom kot pa sodnikom. Sledilo je ploskanje, primerljivo zgolj s tistim, katerega namen je po uspešnem koncertu na oder vnovič priklicati oboževano rokersko zasedbo, da odigra vsaj še en komad. Ob izvajanjih pravosodnega ministra in ministra za javno upravo ni ploskal nihče, slišati pa je bilo smeh in posmeh.

Seveda omenjeno stanje duha v največji predavalnici na pravni fakulteti ne bi bilo mogoče, če v avditoriju ne bi bilo ravno pravšnje kritične mase, torej številnih sodnikov. T. i. rdeča predavalnica je bila polna že pol ure pred začetkom občnega zbora, do začetka pa so bile zasedene prav vse klopi in tudi vsi dodatni stoli. Kakih trideset sodnic in sodnikov je cele tri ure, kolikor je trajal občni zbor, prestalo ob vhodu v predavalnico, še dodatnih sto sodnikov pa je zborovanje spremljalo na velikem zaslonu v sosednji dvorani. Po podatkih Sodniškega društva Slovenije se je od vseh 1050 zbralo prek 500 sodnikov.

Po izvolitvi delovnega predsedstva je njegov predsednik Damijan Florjančič, hkrati tudi podpredsednik Sodniškega društva Slovenije, predstavil goste. Že prvi predstavitvi, predsednika vrhovnega sodišča Franca Testena, je sledil prej opisani aplavz, pri katerem je že tako ali tako močno ploskanje dobilo tisti ustaljeni ritem, ki se najpogosteje sliši ob spodbujanju glasbenikov, naj odigrajo bis. Podobnega navdušenja je bil deležen predsednik Sodnega sveta Marijan Pogačnik. Tretji je bil predstavljen pravosodni minister Lovro Šturm, deležen pa je bil strogo vljudnostnega, predvsem pa veliko krajšega ploskanja. Četrtega gosta, ministra za javno upravo Gregorja Viranta, je pozdravilo le nekaj vljudnih rok, iz množice pa je že bilo slišati prve buuuje.

Po opravljenih formalnostih je razloge za sklic izrednega občnega zbora prisotnim sodnikom predstavila predsednica društva Janja Roblek. Sicer zelo umirjena sodnica je nastopila dokaj ostro, zavrnila je namere o znižanju plač, omenila vse pogostejše poseganje pravosodnega ministrstva v sodstvo in nazadnje še pojasnila stališča, ki so jih pripravili v sprejetje občnemu zboru. Ponoven gromek aplavz je skupaj z opisanim odločnim nastopom že dal slutiti, da ne gre za tipičen zbor sodnikov. Roblekovi je za govorniškim pultom sledil Testen. Sodnike je podprl in zavrnil očitke, da gre za politično akcijo. Hkrati je v svojem sicer kratkem govoru kolege pozval, naj tokratni sestanek ne izzveni kot politični miting. Skrb predsednika vrhovnega sodišča, kot se je izkazalo v nadaljevanju, ni bila povsem odveč. Za Testenom je zbor nagovoril Marjan Pogačnik, ki je tudi ubral spravljive tone. Za tem je množica spet postala nemirna, saj je bil za govorniški pult povabljen minister Šturm. Začel je pogumno: "Kljub razlogom za sklic tega zasedanja, reformi sodniških plač, ostajajo glavna skrb pravosodnega ministra sodni zaostanki." Šturm ni mogel takoj nadaljevati, prekinil ga je iskren smeh občinstva. Ko se je smeh polegel, je Šturm, kot da ni bilo nič, še enkrat poskusil srečo: "Podpiram takšen plačni sistem, ki bo omogočil odpravo sodnih zaostankov." Smeh sodnikov je prešel v odkrit posmeh, Šturm pa po tem ni več dolgo govoril. Kasneje je s pomirljivim nasmehom in proceduralnim predlogom v mislih prostovoljno še enkrat odkorakal na govorniški oder. Sodnike je pobaral, ali bodo glasovali tudi o njegovem predlogu, da društvo kmalu skliče še en izredni občni zbor na temo sodnih zaostankov. Množica je bila soglasna in je tovrstnemu glasovanju nasprotovala, tudi delovno predsedstvo se s Šturmovim predlogom ni prav dolgo ukvarjalo.

Za pravosodnim ministrom je nastopil minister Virant, njegov nastop pa so ves čas spremljali glasni ugovori. Deležen je bil tudi najbolj odkrite salve smeha tega večera, ko je zatrjeval, da se sodnikom plača po novem sistemu ne znižuje, saj masa sredstev za plače ostaja enaka. Med Virantovim nastopom so iz občinstva občasno letele celo nesramne opazke, ki pa jih zaradi velikosti rdeče dvorane verjetno niti ni slišal. "Ta nas zajebava, opica!"

V nadaljevanju je - prvi izmed zainteresiranih govorcev iz množice - spregovoril vrhovni sodnik svetnik Vasilij Polič. Kljub pričakovano literarno obarvanemu nastopu bi rekli, da se je odzval sodniškemu poklicu primerno. Je pa zavrnil znižanje plač in tako požel aplavz z obeh strani, angažirano mu je namreč zaploskal tudi pravosodni minister. V nadaljevanju so se vrstili sami izvirni in izredno kakovostni mitingaški govori sodnikov, predlagan je bil celo sindikalni boj, nikakor pa ne gre spregledati tehle izjav. O posegih izvršilne oblasti v sodno: "Kmalu bomo videli napise Ministrstvo za pravosodje, Sodna uprava, Izpostava Ljubljana." O plačah in podcenjenosti sodniškega stanu: "Konec koncev je v vsej tej bedi vseeno, ali je naša plača deset tisoč tolarjev višja ali nižja." O Virantovih primerjavah z zdravniki pa tole: "Se strinjam, spremenimo ustavo pa dajmo sodnikom koncesije in bomo sodili tudi popoldan."

Navkljub vročim glavam se je zborovanje končalo dokaj mirno, s soglasnim sprejetjem predlaganih stališč do plačne reforme in z odločitvijo, da se težave v sodstvu internacionalizirajo.