Papirnati tiger

Odstop ministra za razvoj Jožeta P. Damijana se spreminja v prvovrsten politični dogodek. Ne toliko zaradi odhoda prvega vladnega reformista, ki je bil domala pričakovan glede na potek reform in politično ozadje akterjev, temveč zaradi prihodnje usode tega vladnega projekta. Vladne socialne in ekonomske reforme so vodnjak političnih interesov in edini pravi poligon merjenja političnih moči. Zato vsak vidi v odstopu drugačne razloge in ponuja različne rešitve.

Osrednji igralec se je prekril z molkom in ponudil oguljeno frazo, da odstopa zaradi subjektivnih razlogov. V jeziku politične diplomacije to preprosto pomeni, da ne želi ali ne more govoriti o dejanskih vzrokih svojega odhoda. Pa bi seveda moral, ker to narekujeta narava politične demokracije in logika skupne politične zrelosti. Dejansko se je Jože P. Damijan kot ekonomski strokovnjak šele s svojim odhodom postavil in predstavil kot pravi politik. Odstop ministra je namreč imanentno politično dejanje, ki ga zaradi svoje nenačelnosti ne zmore večina profesionalnih politikov. In v tem je več prednosti kot slabosti njegove odločitve, čeprav bodo mnogi v hitrem odstopu videli predvsem defetizem in celo politično prevaro.

Damijana niso pokopale premajhne politične izkušnje in domala simpatična menedžerska neresnost pri vodenju svojih raziskovalnih in delovnih timov. Politično in menedžersko je bil pri tem celo spretnejši od številnih drugih akademskih kolegov, ki so se znašli v ministrskih vrstah. Usodnejša sta bila naivno prepričanje v reformne cilje in napačna ocena, kako potekajo zapleteni mehanizmi političnega usklajevanja. Ključni pa sta bili razhajanje s političnim mecenom, predsednikom vlade, in vedno večje nasprotovanje večine ministrov. Na točki, ko je predsednik vlade ocenil, da reforme lahko zdržijo brez nepredvidljivega reformatorja, je kocka padla. Damijan je spregledal, da v vladnem zakulisju prežijo nanj politični nasprotniki, ki zaradi svojega političnega položaja v bistvu ne želijo radikalnih sprememb. Zato je preprosto postal prva prava politična žrtev, ki so jo položili na oltar reform. Politični vrh je presodil, da bo brez njega lažje sklepal kompromise in nove reformne koalicije.

Ekonomske reforme so kajpada središčna os vladne razvojne strategije. Z Damijanovim odhodom in politično nevtralizacijo reformne skupine ekonomistov so izgubile svoj notranji zalet in idejni zagon. Ideje ekonomistov so pri družbenih spremembah po naravi reči najvplivnejše in svet se dejansko suče po njihovih taktih. Toda kdo bo prevzel vlogo ekonomskega svetega grala? Bo to kolektivni um vladne službe za ekonomske analize in razvoj (UMAR) ali pa bodo na trgu ekonomskih idej in ekonomistov skušali kupiti novo skupino z novo reformno ideologijo?

Vladni odgovor je pravzaprav na dlani. Politično bodo skušali nevtralizirati odhod svojega mladega ministra z osebnimi razlogi, ki jih kajpada ni spodobno komentirati. Reforme bodo na spolzkem terenu pogajanj s socialnimi partnerji prevzeli poklicni pogajalci in preverjeni politiki. Vladna birokracija bo skušala po ministrstvih mleti in pripravljati normativne akte in sistemske ukrepe. Vse skupaj bodo poganjali s preizkušeno avtoriteto prvega ministra. Vladna služba za razvoj pa bo brez močnega vodje postala zgolj vladni nabiralnik reformnih rešitev. Reforme bodo kot celota izgubile politični lesk, v ospredje bodo stopili posamezni reformni projekti, ki jim bodo pripisali poseben politični pomen. Večina reformnih poudarkov, ki so politično sporni, bo umaknjena. Velik del reformnih ukrepov, ki bi naj v sedanji reformni retoriki tvorili nekakšno nerazdružljivo celoto, bo pozabljen. Vladni ekonomski "think tank" pa bo deloval samo še v okviru običajnih raziskovalnih in vladnih analitičnih institucij, če bo v času grenkega slovesa kajpada ohranil politično spodobnost.

Prvotna političnoekonomska vladna reforma je s tega vidika samo še papirnati tiger in mrtvo politično truplo. Zato se vedno bolj razkriva kot proizvod politične demagogije in ne kot mehanizem družbenih sprememb. Reformni sveženj je tako pristal v novem vladnem gradualizmu in zanki, v katero se je navsezadnje ujela tudi prejšnja oblast. V obeh primerih so bile razvojne spremembe in reformna retorika zgolj paravan za prerazdelitev politične moči in ekonomskih interesov. Kot v Shakespearovem gledališču (Globe) se prave reči med političnoekonomskimi elitami dogajajo v posebnih banketnih ložah, spodaj na političnem odru pa so reforme, namenjene ljudstvu. In reformne predstave so tukaj samo zato, da opravijo poslanstvo igre. Spodbuditi morajo spremembe, da se na koncu ne bi nič spremenilo.

Seveda ostajajo tudi priložnosti. Predstavo je vedno mogoče napisati in režirati na novo, če se akterji zavedajo preteklih napak. Idejna platforma reforme bi morala veliko bolj uravnotežiti neoklasični makroekonomski in heterodoksni institucionalni pristop. Namesto uravnavanja makroekonomskih vzvodov (davčni sistem) je za sodoben gospodarski razvoj odločilna institucionalna kakovost in še posebej razvoj podjetništva. Ne potrebujemo toliko reformne politične aritmetike, temveč predvsem sproščanje spodbud in uveljavljanje poslovne kulture sprememb. Še večja napaka tiči v samem menedžiranju reforme. Vlada bi morala v izhodišču iskati socialni in politični konsenz in že na začetku bi potrebovala podroben marketinški projekt podpore reformnim spremembam. Toda politični dogovor je začela ponujati, ko je trčila na odpor do reform, in politični marketing bo očitno namenila za oglaševanje reformne sedmine.

Srečo je mogoče najti tudi v nesreči. Vrnitev na začetek morda ni slaba rešitev. Leto 2007 je preprosto preblizu in zaradi zahtevnega vstopa v evroobmočje prenevarno za ekonomsko reformno eksperimentiranje. Reformni koraki v letu 2006 in 2007 naj bodo zato namenjeni zgolj poenostavitvam ekonomskega sistema. Večji reformni zamah je mogoče pripraviti in prodajati šele v letu 2008. Takrat bo politični trg dovolj transparenten in bo najbolje ovrednotil ta ali oni reformni program. Vmes je dovolj časa za politično in strokovno diskusijo. Prava zgodba nas torej šele čaka. Če bomo preživeli, seveda.