Izrabljeno prijateljstvo

Lani 20. decembra je državni zbor s 47 glasovi za in 23 proti podprl Jožeta P. Damijana za novega ministra brez listnice. Po aplavzu je Damijan pristopil k mikrofonu in protokolarno prisegel, da bo spoštoval ustavni red, da bo ravnal po svoji vesti in da bo z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije. Besedica blaginja je v njegovi prisegi pomenljiva. Damijan je postal minister prav zaradi vladnih reformističnih načrtov o povečanju blaginje. Po prisegi so vladni poslanci še enkrat zaploskali novemu ministru in mu zaželeli uspešno delo. A uspeha ni bilo. Od aplavza je minilo manj kot 100 dni - to je obdobje, ki je po načelih politične korektnosti namenjeno za nemoteno delo novih ministrov - pa je Damijan že sporočil, da nepreklicno odstopa. Po uradni različici zaradi osebnih vzrokov. Damijan se je v skopem sporočilu za javnost zahvalil Janši, politiku, za katerega je še pred meseci trdil, "da ima jajca", mu še enkrat priznal, da je "pogumen voditelj", in poklapano zapustil svojo pisarno.

Politično nepismen minister

V Sloveniji je v zadnjem letu prišlo do prave inflacije odstopov iz osebnih razlogov. Tako v politiki kot v gospodarstvu. Z osebnimi razlogi so svoj odhod pojasnjevali nekdanji predsednik uprave Telekoma Libor Vončina, pa Janez Lotrič iz Petrola, nekdanji šef Dela Tomaž Perovič in Marko Tišma z Večera, pa vladna sekretarja Bogomir Špiletič in Gorazd Perenič, Marja Majer Cuk, Marcel Koprol, neuspešna ministrica Darinka Mravljak, pa Borut Jamnik, Tomaž Kuntarič ... Odstop zaradi osebnih razlogov je postal pripraven izgovor za skrivanje drugih razlogov.

Kakšni so pravi razlogi Damijanovega nepričakovanega odhoda? Eni so sistemske narave. Damijan je nekaj dni po odstopu vendarle zadržano pojasnil, kaj se skriva za osebnimi vzroki. "Moji osebni pogledi na umik države iz gospodarstva se nekoliko razlikujejo od stališč nekaterih članov vlade," je pojasnil za časnik Finance. Z različnimi pogledi o umiku države iz gospodarstva je imel Damijan že nekaj težav. Še preden je postal minister, je negodoval nad političnimi imenovanji v uprave in nadzorne svete državnih podjetjih. Ostro je recimo kritiziral dogovorjeno prodajo Mercatorja. Gospodarski pospešek, ki naj bi ga prinesle reforme, naj bi bil namreč neločljivo povezan s prodajo državnih deležev v velikih slovenskih podjetjih. Recimo pri NLB. Damijan je vseskozi, še nekaj dni pred odstopom, zagovarjal rešitev, po kateri naj bi imela država v lasti malo več kot 25 % banke. Koalicijske stranke pa so pri vprašanju lastništva NLB bolj pazljive. Bolj pazljive so bile tudi pri nekaterih drugih reformističnih ukrepih, recimo pri reformi trga delovne sile. Karlu Erjavcu se je na četrtkovih Trenjih zareklo. Damijanov odhod ga je navdušil. Rekel je: "Hvala bogu, da je minister odstopil, mi ne potrebujemo nobene šok terapije."

Drugi razlog Damjanovega odstopa je nakazal Janez Janša. Po njegovo naj bi se končalo konceptualno delo reform, priprava strateških dokumentov, ki so nastajali pod poveljstvom nekdanjega ministra. "Tisto, kar nas čaka, je trdo birokratsko delo, tudi trda pogajanja, v okviru pogovora socialnih partnerjev, in seveda to ni več izziv za vsakogar." Prepričljiv Janšev odgovor pa ima neko pomanjkljivost. Dokumenti o reformah so nastali že pred Damijanovim imenovanjem, reformatorski akademik in njegov politični mentor sta vseskozi dobro vedela, vsaj morala bi, da implementacija okvirnih reformističnih načrtov zahteva naporna pogajanja, utečen, zbirokratiziran proces pisanja zakonov in preprečevanje političnih partnerjev. Delo, ki naj bi ga opravljali vrhunski politiki in ne strokovnjaki s fakultete. Damijan pa je bil preveč nepotrpežljiv, delo v koalicijski vladi si je predstavljal napačno in ni znal ali pa ni mogel uresničiti tistega, kar si je želel. Po treh mesecih je ugotovil, da je brez prave politične moči. Veliko o Damijanovem odhodu, njegovi zaletavosti, pa tudi o nemoči in težavah povedo besede Janeza Šuštaršiča, enega iz morebitnih, za zdaj pa ne ravno resnih Damijanovih naslednikov: "Z Jožetom sva res veliko teh stvari pripravila skupaj, jih tudi predstavljala, promovirala, ni pa seveda možno zdaj razmišljati na način, da bi bil potem zaradi tega, potem ko on pride in odigra svojo partijo nogometa in gre jadrat, seveda takoj pripravljen zadeve nadaljevati in pospraviti za njim."

Premierovo imenovanje nestrpnega Damijan za osrednjega reformističnega ministra pa je bila tudi Janševa politična napaka. Zaradi Damijanove javne nepriljubljenosti si bo morda Janša z Damijanovim odhodom začasno dvignil ugled. A kolateralna škoda, ki jo bo odhod ministra pustil na reformah, zna biti zelo visoka. Potem ko je premier izgubil prvega reformatorja, je težko verjeti, da z reformami še zmeraj misli resno.

Specialna vojna

Poleg želje po hitrem izvajanju reformističnih konceptov - prav absolutist Damijan sicer ni nikoli zares bil, v nekaj mesecih je recimo bistvo spremenil slovenski koncept uvajanja enotne davčne stopnje - in politične nespretnosti pa se je v javnosti pojavil še en razlog za ministrov odhod. Po nekaterih informacijah naj bi bil Damijan obveščen o domnevno sporni skupini, ki naj bi se na borzi ukvarjala s pripravami na privatizacijo Telekoma. Ta skupina naj bi parkirala delnice, Damijan pa naj bi bil osumljen zlorabe notranjih informacij. Tovrstne navedbe je odstopljeni minister sicer kategorično zanikal, domnevne nepravilnosti pa je zanikala tudi ljubljanska borza. Damijan je bil sicer eden izmed ministrov, ki je bil seznanjen s poročilom o privatizaciji Telekoma, sam pravi, da od januarja novih informacij o Telekomu ni imel.

Napadi na Damijana njegov odstop postavljajo v kontekst politične zarote. Damijan namreč ni edini bivši ekonomski svetovalec Janeza Janše, ki je po sporu z njim doživel podobno brskanje po preteklosti. Miću Mrkaiću se je po razhodu z voditeljem pripetila afera Zenith. V javnost je prišla informacija, da je nekdanji nadzornik Petrola z nekdanjim direktorjem Petrola Lotričem ustanovil svetovalno ustanovo. Nadzornik naj bi skratka sodeloval z nadzorovanim. Morda je takšno razmerje resnično nehigienično, a po Mrkaićevih trditvah naj bi bil z javnim razkritjem zgodbe povezan tudi kabinet predsednika vlade. Zdi se, da se vzorec ponavlja. Pri Damijanu je recimo zelo nenavadno dejstvo, da sum o parkiranju delnic Telekoma Agencija za trg vrednostnih papirjev preiskuje že devet mesecev, torej trikrat dlje, kot je trajal Damijanov ministrski mandat. Zanimivo pa je še nekaj drugega. Bistveno bližje konfliktu interesov se je vseskozi sprehajal Matjaž Gantar, član razpuščenega vladnega strateškega sveta za reforme, ki je sodeloval pri pripravi reformističnih dokumentov, hkrati pa kot podjetnik aktivno sodeluje pri kupovanju državnih deležev. V času delovanja strateškega sveta glasnih besed o morebitnem konfliktu interesov ni bilo zaslediti.

Kakorkoli, kljub svojim napakam je Damijan z reformami mislil krvavo resno. Gotovo bolj resno, kot o njih razmišljata premier in njegova vlada. Janša recimo na Damijanovo mesto ne bo nujno predlagal novega ministra. Za zdaj bo vse skupaj vodil človek na funkciji državnega sekretarja, ki je, zelo pripravno za Janševo partnerstvo za razvoj, dober prijatelj Boruta Pahorja. Ko smo pred tremi meseci zapisali, da bo Damijanov prihod redefiniral koalicijska razmerja, nismo bili najbolj natančni. Zapisati bi morali, da bo koalicija spet postala bolj politična. Nekompromisnost zaletavega ministra je postala motnja v sistemu. In zato je pač moral odstopiti. Z Damijanovim odhodom Janševa vlada postaja tisto, kar je vedno bila. Politična in ne razvojno naravnana koalicija.

Razlika se je pokazala zelo hitro. Dan po odstopu Damijana je premier Janša v intervjuju za nacionalno televizijo govoril tudi o enotni davčni stopnji. In zazdelo se je, da tudi premier priznava, da je ta Damijanova ideja pozabljena. Janša je recimo še novembra na nacionalni televiziji dejal, da bi bilo od vlade neodgovorno, če bi gledala javnomnenjske ankete. "Mi smo dolžni narediti tisto, kar smo volivcem obljubili. Če bodo oni presodili, da je bil to napačen korak, nas bodo na volitvah kaznovali, bo nekdo drug prevzel to odgovornost. ... Glede tega jaz ne bi imel nobene slabe vesti. Bi pa imel zelo slabo vest, če ne bi nič naredil, če bi gledal samo javnomnenjske ankete." V nekaj mesecih pa je svoje mnenje radikalno spremenil, javno mnenje je spet postalo pomembno, enotna davčna stopnja pa je postala sredstvo na poti do cilja. "In če lahko ta cilj dosežemo na bolj javnomnenjsko spremenljivi način, ga bomo pač dosegli." Enotna davčna stopnja je zaradi javnomnenjskega nasprotovanja postala preteklost.

In Damijan? V politični zgodbi o reformirani Sloveniji je skrbel samo za specialne efekte, za scenarij so skrbeli drugi; ko je ugotovil, da je brez moči, je v torek popoldne pustil službo. V sredo zvečer je bil na zagrebškem koncertu skupine Depeche Mode. Vrača se na fakulteto. Imel bo več časa za jadranje in morda se bo naučil voziti tudi letalo. Primoža Trubarja nismo pozabili, Damijana pa bomo.