Pahor gre v center

Pismo, ki ga je Borut Pahor, predsednik SD, poslal predsedniku vlade Janezu Janši, je bilo poudarjeno vljudno. V pismu ni napisal: "Naj vam krava crkne." Niti ni napisal: "Končali boste na vešalih." Ne. Pahor je bil sladek, še bolj kot ponavadi. Že tako ali tako je navadno sladek, kot krof. Tokrat je bil kot baklava. "Sprejmite moje najboljše želje," je pisalo na koncu prijaznega dopisa.

V vsebinskem delu pa je Borut Pahor zapisal nekaj misli o projektu vlade, imenovanem Partnerstvo za razvoj. Pisalo je tudi, da bi njegova stranka pod določenimi pogoji radostno sodelovala pri partnerskem razvijanju Republike Slovenije, saj naj bi bil smoter reform v tem, da bi hkrati zagotovili tako večjo konkurenčnost gospodarstva kot večjo socialno varnost. Vprašanje, kako hkrati zagotoviti tako večjo konkurenčnost gospodarstva in bolj socialno državo, za trenutek puščamo ob strani. Dopisovanje med predsednikom opozicijske SD in predsednikom vlade itak ni namenjeno vsebinski razpravi, pač pa gre za upravljanje z vtisom, ki ga eden in drugi puščata v javnosti. Recept, kako hkrati povečati konkurenčnost gospodarstva in socialno varnost državljank in državljanov, je namreč grozno zapleten. V državah, ki ne premorejo sofisticiranih političnih orodij in vrhunsko izobraženih izvedencev, namreč konkurenčnost gospodarstva povečujejo zgolj na en način - tako da se zmanjša socialno varnost ljudi.

Vendar pri korespondenci med Borutom Pahorjem in Janezom Janšo itak ne gre za diskusijo o vsebinskih vprašanjih. Sedanja vladajoča koalicija je namreč v zadnjih petnajstih mesecih na mizo vrgla vsaj tri različne koncepte gospodarskega razvoja. Najprej je ustanovila vladni strateški svet za gospodarski razvoj (SSGR) in za šefa postavila radikalnega in glasnega liberalca, dr. Mića Mrkaića. Ko je Mrkaić oddal svoj elaborat reform, je vlada ustanovila odbor za reforme (OR), Mrkaiću pa se je zahvalila za sodelovanje. Ko je odbor za reforme oddal svoj elaborat, je vlada ustanovila službo za razvoj (SR), za poslovodjo službe za razvoj pa je postavila dr. Jožeta P. Damijana. Ravno, ko naj bi se elaborat o reformah začel spreminjati v paragrafe, je minister brez listnice Damijan odstopil. Osebni razlogi, saj veste. Predsednik vlade pa je medtem v politično orbito že lansiral nov razvojno-reformni projekt, imenovan Partnerstvo za razvoj.

Če elaboratom strateškega sveta, odbora za reforme, službe za razvoj in projekta Partnerstvo za razvoj prištejemo še čas, ko je o nujnih gospodarskih reformah razglabljal strokovni svet tedaj še opozicijske SDS, ugotovimo, da je v slabih dveh letih nastala orjaška količina reformnih konceptov. Najbolj svež reformni koncept, Partnerstvo za razvoj, zveni najbolj iskreno. Kratica Partnerstva za razvoj je namreč PR. PR je namreč tudi kratica za public relations, veščino upravljanja z vtisom v javnosti. In pri vseh teh projektih - torej pri projektih SSGR (strateški svet), OR (odbor za reforme), SR (služba za reforme) in PR (Partnerstvo za razvoj) - gre za upravljanje z vtisom v javnosti. Gre torej - če uporabimo še eno metaforo in uporabimo filmski besednjak - za specialne efekte. Saj veste: dimne zavese, spektakularne akrobacije, eksplozije, digitalna retuširanja, umetelno osvetljevanje, kulise, lažna ozadja ... Po petnajstih mesecih reformnih naporov in po večkratni spremembi reformnih izhodišč je bolj ali manj jasno, da gre pri reformah predvsem za to, kakšen vtis bo vlada pustila v javnosti.

Borut Pahor je torej sklenil, da bi pod določenimi pogoji sodeloval pri tej PR-ovski operaciji, torej pri Partnerstvu za razvoj, torej pri projektu PR.

Ni pa povsem jasno, zakaj bi opozicijska stranka sodelovala pri operaciji PR.

Pohod na oblast

"Prvič v zgodovini stranke je naš namen zmagati na volitvah," je 11. februarja, med konferenco stranke v Mariboru, izjavil Borut Pahor. Že oktobra lani, natanko leto dni po volitvah, je Borut Pahor nekoliko sramežljivo izrekel podobno misel. Takrat je govoril o ambiciji, da stranka postane "vodilna politična sila v državi". Da bi stranka to dosegla, mora opustiti levičarsko držo in se preseliti v politični center, je razložil Pahor. Menda je umeščanje v politični center tista drža, ki naj bi zagotovila presežek volilnih pik.

Prvo vprašanje, ki se zastavlja, je, ali je v političnem centru še kaj prostora? Leta 2004 smo lahko spremljali uspešen vstop Janševe SDS v politični center. Občinstvo je prepričal, da ga ne zanima revolucija, pač pa reforma, ki bi povečala blaginjo celotnega prebivalstva. S tem, ko se je vladajoča koalicija od decembra 2004 do tega trenutka ukvarjala s prevzemanjem realnih vzvodov oblasti, je zapustila prostor političnega centra. Imamo tipično stransko vlado, ki jo zanima, kako bo s svojimi ljudmi zasedla čim več vplivnih položajev. Manevri, s katerimi se želi vladajoča koalicija predstaviti kot koalicija političnega centra, so zgolj manevri upravljanja z javno podobo. Hkrati pa lahko vzdrževanje iluzije, da gre za koalicijo političnega centra, traja zgolj določen čas. Dosežki sodobne PR-ovske znanosti lahko to iluzijo sicer podaljšajo, vendar ne za daljše časovno obdobje. Ob tem je potrebno priznati, da sedanja vladajoča koalicija dosežke PR-ovseke znanosti izkorišča na najboljši znani način.

Kaj pa ostale stranke, ki jih zanima politični center? Recimo LDS. LDS je med letoma 1992 in 2002 suvereno zasedala znaten del političnega centra. Potem pa se je znašla v težavah. LDS je bila postavljena kot stranka z relativno ohlapno notranjo strukturo, delovanje stranke pa se je prepletalo z delovanjem vladnega aparata. Ko je stranka izpadla iz vlade, organizacijske strukture ni dovolj dobro prilagodila novim razmeram. Dokler je bila stranka v vladi, je bilo po eni strani jasno, kako so razdeljene pristojnosti, po drugi strani pa so bili mehanizmi za razreševanje konfliktov bolj ali manj jasno postavljeni. Zdi se, da LDS ni postavila mehanizmov za razreševanje znotrajstrankarskih sporov. Posledica internega konflikta je, da se stranka iz političnega centra umika sama vase.

Prostor političnega centra se torej prazni. Pahor je ob tem reagiral z dvema potezama. Prva se tiče strankinega imidža, povezanega z zgodovino. Druga poteza se tiče strankinega imidža, povezanega z možnostjo klepanja zavezništev.

Najprej o Pahorju, socialdemokratski stranki in zgodovini. SD se je včasih imenovala ZSLD. ZLSD se je včasih imenovala SDP. SDP se je včasih imenovala ZKS-SDP. ZKS-SDP se je včasih imenoval ZKS. ZKS pa se je včasih imenovala KPS. Torej Komunistična partija Slovenije. V obdobju parlamentarne demokracije je zoprno biti dedič KPS. Zato je Pahor potreboval gesto, s katero bi stranka nakazala, kakšen je njen sedanji odnos do zgodovine. Parlamentarna diskusija o zakonu o žrtvah vojnega nasilja naj bi bila primeren povod za demonstracijo novega pogleda na zgodovino. Sama vsebina zakona se niti ne zdi tako usodna. SD je želela demonstrirati predvsem to, da je sposobna z ostalimi strankami, ki s svojim celotnim rodovnikom jamčijo, da nikakor niso v dednem razmerju s KPS, najti kompromis. Če si privoščimo nekorektno pretiravanje in nedopustno poenostavljanje: Pahor, čigar politični rodovnik sega do partizanov in revolucionarne komunistične partije, je želel pokazati, da lahko njegova organizacija sodeluje s strankami, katerih politični rodovnik sega do domobrancev in antikomunistov. 29. marca je bila objavljena vest, da so stranke vladajoče koalicije in SD ob pripravi zakona o žrtvah vojnega nasilja našle kompromis. V obrazložitev zakona naj bi zapisali formulacijo, ki bi jamčila, da sodelavci okupatorja ne bi bili upravičeni do pravic, ki jih daje zakon. Hkrati pa formulacije "sodelavci okupatorja" v obrazložitvi niti ne bi uporabili. Pahor je že pred doseženim kompromisom ocenil, da se obeta "prelomni trenutek", saj naj bi se prvič pripetilo, da predstavniki desnih in levih političnih strank v proceduro skupaj vlagajo zakon, ki se ukvarja s polpreteklo zgodovino. 31. marca je SD spet zamrznila pogajanja o zakonu o žrtvah vojnega nasilja, ker naj bi se pojavil nov problem - tokrat v zakonu o vojnih veteranih. Zveza borcev naj bi namreč zaradi nove zakonodaje dobila manj denarja. Kljub temu, da so v tem trenutku pogajanja na ledu, je jasno, kaj naj bi bilo sporočilo: Levi in desni, rdeči in črni, partizani in domobranci, krvavi boljševiški revolucionarji in krvavi naci-fašistični kolaboranti - 61 let po koncu vojne so politiki, ki nosijo dedni material naštetih, sedli za mizo in skupaj strpno pisali spremni tekst zakona.

Kaj pa sodelovanje pri Partnerstvu za razvoj (PR)? Predsednik vlade Janša v projektu PR ponuja hkratno večjo konkurenčnost gospodarstva in evropski socialni model. Ponovimo: daleč na severu, tam, kjer je doma Božiček, so Finci postavili razvojni model, ki po eni strani zagotavlja gospodarsko konkurenčnost, hkrati pa se zdi, da socialna država vsaj za silo funkcionira. Da bi jim to uspelo, jim je Božiček, njihov rojak, postavil Nokio in druga visokotehnološka podjetja. In z izgradnjo visokotehnološke industrije se je ukvarjalo par generacij. Predsednik slovenske vlade torej opoziciji ponuja nekaj, za kar bi potreboval vsaj asistenco Božička. In Pahor je vabilo v razvojno španovijo, v kateri bi moral sodelovati tudi Božiček, sprejel.

Zakaj? Tako kot je Partnerstvo za razvoj PR-ovski projekt, je tudi sodelovanje opozicije v Partnerstvu za razvoj PR-ovska poteza, ki omogoča potovanje v politični center. Sodelovanje v projektu PR omogoča všečno retoriko: četudi smo v opoziciji, se zavedamo odgovornosti za prihodnje generacije. Zato bomo vladi pri skrbi za prihodnje generacije podali roko političnega sodelovanja. Prihodnost je preveč resna stvar, da bi jo zakockali zaradi delitev na vladajočo koalicijo in opozicijo. Itd.

Pred desetletjem je dr. Janez Podobnik uspešno izstrelil geslo, da je potrebno graditi mostove. SLS si je z abstraktnim, a poetičnim geslom o gradnji mostov odprla pot v politični center. To, kar počne Borut Pahor, je konkretizirana gradnja mostov. S tem, ko Pahor pri konkretnih projektih sodeluje z vlado, počne tisto, kar je na ravni retorike pred desetletjem počel Podobnik.

Pahor potrebuje PR

Opozicijska stranka ima v politiki na voljo nekaj orodij, eno ključnih pa je upravljanje z vtisom, ki ga pušča v javnosti. Vendar Pahor operacije PR ne potrebuje zgolj zato, da bi javnosti sporočal, da se premika v politični center. Ob tem, da želi spremeniti podobo stranke v javnosti, mora nekaj narediti tudi s samim strankarskim aparatom. Tako kot LDS, ki dolga leta strankarskemu aparatu ni posvečala velikih skrbi, ker se je gibala znotraj državnega aparata, tudi mašinerija Pahorjeve stranke ni v optimalni kondiciji. Da bi se mašinerija premaknila in da bi postavili praktična pravila sprejemanja odločitve, potrebujejo projekt, četudi PR. Če konkretiziramo: v strankarski bazi SD lahko najdemo množico veteranov druge svetovne vojne. In vendar Pahor skozi strankin aparat potiska pobudo, ki se zdi veteranom partizanskega gibanja dvomljiva. Hkrati lahko med strankarskimi funkcionarji najdemo vplivne osebe, ki se jim zdi projekt Partnerstva za razvoj na moč sporen - dr. Metka Tekavčič, predsednica ljubljanskega odbora SD, je denimo ostro nasprotovala sodelovanju stranke v projektu PR. In vendar je Pahor pobudo o pripravljenosti na sodelovanje spravil skozi aparat. Pahor torej strankarsko mašinerijo pripravlja na čas, ko bo stranka morala sprejemati realne odločitve. Gre torej za test, ali lahko kontroverzne ideje ogrozijo obstoj stranke. Kontroverzne ideje, ki so na dnevnem redu v tem trenutku, ne bodo imele realnih učinkov. Namenjene so upravljanju z javno podobo stranke. Čez par mesecev pa bo moral strankin aparat čez realno politično preizkušnjo: koga postaviti na kandidatne liste ob lokalnih volitvah.

In? Ali Pahorju uspeva? Kaj kažejo javnomnenjske lestvice? Je javnost že zaznala, da Pahor hrepeni po poziciji v političnem centru? Zadnji Politbarometer pravi, da je Pahorjeva SD za odtenek prehitela LDS. Stranka, ki ji pripada Pahor, je bila le enkrat pred predhodnico sedanje LDS: na volitvah 1990, ko je tedanja ZKS-SPD zbrala 17 odstotkov, ZSMS-LS pa se je ustavila na dobrih 14 odstotkih. Po letu 1992 je bila LDS vedno pred Pahorjevo stranko.

Najbolj sveža Aragonova raziskava javnega mnenja, ki jo je naročila vlada, pa pravi, da SD še vedno za štiri odstotne točke zaostaja za LDS.

Politični eksperiment je precej zanimiv: ali bo volilno telo nagradilo sladkobno Pahorjevo držo? Ali pa bo vendarle podprlo pikrega Kacina.